Gorenjski Glas - Miha Naglič: »Rimski naravoslovec Klavdij Ptolemaj je že pred skorajda dva tisoč leti v obsežnem geografskem delu opisal tudi gorovje na južni meji tedanje rimske province Noricum, ki ga je imenoval Mons Caravancas (Karavanško pogorje).
H Karavankam je tedaj zagotovo prišteval tudi Kamniško-Savinjske Alpe. In po obeh gorskih skupinah, ki spadata k južnim Apneniškim Alpam, od Peči na zahodu do Uršlje gore na vzhodu, od Roža in Podjune v najjužnejši avstrijski zvezni deželi Koroški do doline Save na severu Slovenije. Na zemljevidih vrisana državna meja med Slovenijo in Avstrijo je za pohodnike in planince brezpredmetna, zato se lahko brez kakršnih koli težav odločajo tudi za ture vzdolž meje ali onstran nje. Medtem ko so Karavanke približno 120 kilometrov dolga gorska veriga, so Kamniško-Savinjske Alpe trdno sklenjena gorska skupina, ki po bogastvu oblik spominja na Julijske Alpe …«
Marsikdo od nas to poletje ne bo imel možnosti ali volje, da odide na daljši dopust. Skoraj vsak pa se lahko poda na turo v bližnje gorenjske gore. Pred turo pa se nanjo pripravi z ustreznim knjižnim vodnikom. Pred kratkim smo dobili še enega, vodi nas na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe (Karawanken und Steiner Alpen, prevedla Marjana Samide), na 53 izbranih izletov in planinskih tur. Avtor je Helmut Lang, odlični poznavalec naših gora, živi v Beljaku. Jaz bi šel po njegovih opisih najprej na ture onstran nam vidnih Karavank. Na primer: na Peč (Dreiländereck, 1509 m) s severa, na Škocjan (Kanzianiberg, 774 m), k razvalinam gradu Bekštanj (Burgruine Finkenstein, 841 m), na Kresišče (Schwarzkogel, 1839 m), na Kepo (Mittgaskogel, 2145 m) s severa, na Dovško babo (Frauenkogel, 1891 m) s severa, na Mačenski vrh (Matschacher Gupf, 1691 m), na Struško (Bärentaler Kotschna, 1944 m), na Stol (Hochstuhl, 2236 m) s severa, na Kozjak/Ovčji vrh (Geissberg, 2024 m), v pravljično dolino Poden in Vgrizevo planino (Bodental, Ogrisalm), v sotesko Čepa (Tscheppaschlucht), na geološko pot Meli – Tolsta Košuta (Dicke Koschuta, 2059 m), na Grlovec (Ferlacher Horn, 1840 m), na Macno (Matzen, 1627 m), na Ojstrc/Obir (Hochobir, 2139 m), na Setiče (Freiberg, 1923 m), v naravni rezervat Korška soteska (Trögerner Klamm), na Pristovški Storžič (Kärntner Storschitz), na Belsko Kočno (Vellacher Kotschna, 1000 m) … Poznate ta lepo zveneča slovenska imena? Če jih še ne, jih čim prej spoznajmo. Karavanke vabijo, tako na sončni kot na senčni strani.
Miha Naglič