Večer - Boštjan Kokalj: Že odkar hodim v gore in osvajam najvišje vrhove po Sloveniji in Evropi, je bila moja največja želja osvojiti vrh Evrope, Mont Blanc (4810 m).
Končno se mi je želja uresničila in v družbi štirih prijateljev sem se povzpel na kupolo gora Alp, na najvišji vrh na tem koncu sveta.
Kljub temu da je na prvi pogled vzpon videti dokaj enostaven, pa lahko pogosti nagli vremenski preobrati v zelo kratkem času spremenijo mirne in v soncu močno oblegane običajne poti v človeku sovražen pekel. Nerazsodnost zaradi izčrpanosti in neprilagojenosti na višino, nenadne nevihte, podhladitve, v megli in sneženju izgubljena sled ter padci v ledeniške razpoke vsako leto pripomorejo k skoraj trimestnemu številu žrtev. Pa čeprav reševalni helikopterji Gendarmerie ob primernem vremenu za letenje ponesrečence spretno pobirajo, tako da marsikdo, ki bi bil včasih že pokopan, preživi.
Veličastni razgledi z belega v zeleno
Proti najvišji kupoli Alp
Proti Mont Blancu smo se odpravili v večernih urah in prispeli pod cilj v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne. Vožnja je potekala preko Italije skozi montblanški predor v Chamonix in nato dalje do St. Gervaisa. Za 750 kilometrov dolgo pot z vmesnimi postanki smo potrebovali dolgih osem ur vožnje. Iz St. Gervaisa smo se nato z vlakom po zobati železnici povzpeli do končne postaje Nid Daigle (2380 m), od koder smo se dve uri vzpenjali do koče Tete Rousse (3167 m) in nato še dobri dve uri do koče Aiguille du Gouter (3817 m), zastavljenega cilja za ta dan. Med vožnjo smo občudovali skoraj pravljično pokrajino, kjer so nas ob progi pozdravljale krave, nad izletnišim Belvederjem, kjer se počasi konča gozdna meja, pa neboječi pogledi kozorogov.
Vmesna postaja zobate železnice Bellevue
Od končne postaje Nid Daigle smo se najprej odpravili do razgledne točke, kjer smo si ogledali veličastni ledenik, nato pa se pričeli vzpenjati po serpentinasti potki proti naši prvi postojanki. Vstopili smo v pokrajino z razbito granitno kamenino, ki je zamenjala živopisno cvetje in je videti kot odlagališče rjastega železa. Tu in tam je izza skale pokukal radovedni kozorog, ki nam je dal vedeti, da smo vstopili v njegovo kraljestvo. Po dveh urah hoda smo prispeli na prvi ledenik, kjer na majhni ploščadi desno stoji koča Tete Rousse (3167 m). Na ledeniku pred kočo nam je gorski policist preprečil nadaljnji vzpon do koče Aiguille du Gouter, saj je bila prenatrpana in ni več sprejemala gostov. V tujini je namreč običaj, da imajo pri prenočitvah prednost gorski vodniki s svojimi klienti, zato smo si morali urediti prenočišče v koči Tete Rousse. Začuda smo tu dobili prenočišče na skupnih ležiščih, saj bi se drugače morali zadovoljiti z neudobnim ležiščem na klopci ali celo na tleh. Ker nismo imeli časa za višinsko aklimatizacijo, nam je pomanjkanje kisika že tu povzročalo rahle glavobole. Lajšali smo si jih s posedanjem in dremanjem z mislimi na naslednji dan. Medtem pa nad nami opazovali dramo reševanja plezalcev s helikopterjem, ki so se poškodovali pri izredno nevarnem prečenju ozebnika, ki leži le nekaj metrov višje od koče in po katerem iz 600 metrov visoke stene neprestano grmeče padajo izstrelki kamenja.
Nevarne ledeniške razpoke (špaltne), globoke tudi do 50 metrov.
(Fotografije Boštjan Kokalj)
Vzpon na vrh ...
Prvotni načrt je bil vstati ob eni uri zjutraj in ob pol dveh pričeti vzpon, vendar nas je presenetilo vreme. Kljub dokaj stabilni napovedi vremena je na gori pihal veter okrog 100 km/h, ki pa je proti naslednjemu popoldnevu izgubljal moč. Načrt smo spremenili z odločitvijo, da gremo kljub vetru proti vrhu in se sproti prilagajamo razmeram.
Malo smo še pospali in vstali ob 3.30 ter ob četri uri pričeli vzpon. Na začetku vzpona preko Aiguille du Gouter smo prečili že tolikokrat tragično omenjeni nevarni koluar. Nadaljevali smo po desnem skalnem rebru razbite granitne stene in pri plezanju druge težavnostne stopnje v dobrih dveh urah prispeli do koče Cabane de IAiguille du Gouter, ki stoji na zahodni strani tik pod vrhom Aiguille du Gouter. Koča je bila res natrpana s plezalci z vsega sveta. Vsi so bili zbrani in čakali na ugodne razmere za naskok na vrh. Sledila sta posvet in odločitev. Gremo na vrh. Po parih smo se s tovariši navezali na vrv, imenovano ledeniška naveza, in zopet v ključih šteli korake in v glavah poslušali razbijanje srca. 40 korakov, počitek, 40 korakov, počitek. Vzpenjali smo se v smeri preko vedno bolj strmega pobočja do bivaka Vallot (4362 m), ki je zgolj preživetveni bivak za nujne primere. Sledil je krajši postanek, da smo se naveze zbrale skupaj in utrujena telesa napolnili z energijo pred zaključnim vzponom na vrh. Od tu se je že izza oblakov, s katerimi se je veter prav otročje poigraval, občasno prikazoval naš vrh. Nekateri prej, nekateri pozneje, ampak od bivaka Vallot naprej smo vsi spoznali pravi pomen višine in orkanskega vetra, ki je preko vršnega grebena Les Bosses (4513 m) pometal že prav po himalajsko. Po naših ocenah je pihal okrog 80 km/h pri temperaturi minus 15 stopinj Celzija, kar pomeni občutek mraza minus 33 stopinj Celzija. Ob močnejših sunkih vetra smo napredovali tudi po vseh štirih in se ob tem borili z glavoboli in hlastanjem po zraku.
Končno na vrhu
Vrh je bil okoli 14. ure rezerviran samo za nas. Čudoviti razgled okrogle Evrope so zakrivali oblaki, a smo ga zato bili deležni že 100 metrov nižje na grebenu. Od koče do vrha smo hodili dobre štiri ure. Panorama z Mont Blanca me ravno ni zadovoljila. Nad nami ni ničesar več, pod nami pa ni točke, na kateri bi lahko počilo oko. Počutil sem se kot človek, ki so se mu izpolnile vse želje tega sveta. Ničesar nimam več, za čemer bi še strmel. Kajti to, kar mi je tu ponujeno, si lahko ogledam tudi z letala. Na vrhu v vetru vztrajamo kratek čas, skušam si čim več vtisniti v spomin in hitro nazaj navzdol. Greben se mi ni zdel več tako ozek. Lepo je. Navzdol gre precej hitreje. Kmalu smo spet pri bivaku Vallot. Čas je za požirek čaja, med pitjem od ugodja in utrujenosti kar zadremam. Ko se predramim, dobim občutek, kako majhna je vez med življenjem in smrtjo. Gremo naprej. Sestop je potekal po isti poti na ledenik Col du Gouter in naprej spust po skalni stopnji do koče Tete Rousse, kjer smo prespali.
Naslednji dan smo nadaljevali sestop proti dolini do postaje Nid Daigle, kjer nas je pričakal vlak in nas odpeljal v dolino St. Gervaisa. V Chamonixu smo proslavili naš legendarno uspešen vzpon in v popoldanskem času zapustili prestolnico evropskega alpinizma polni lepih vtisov in načrtov za v prihodnje.
Boštjan Kokalj