Nedelo, nezemeljsko - Grega Kališnik: Lišpanje Škocjanskih jam
Za tistega na reki Kwai so umirali tisoči in tisoči, onega brooklynskega sem ob štirinajstih okusih proučeval predvsem na ovitkih čigumijev, po tistem na Soči so (ugibam) celo kraj poimenovali. Nedavnega vročega dne pa sem se spustil v zaodrje postavitve mostu, ki povezuje Malo dolino in Mahorčičevo, malo bolj po domače Mariničevo jamo. No, prva menda vsebuje drugo. Ne da se zanikati, da sodijo Škocjanske jame med naravne prelesti širne slave. In prelest je treba negovati, včasih lišpati.
Vse skupaj prekrijmo z ogrinjalom projekta Vlaganje v turistično infrastrukturo Parka Škocjanske jame in okrajšano zapišimo, da je park dobil od Evropske unije 85 odstotkov denarja za obnovo poševnega dvigala na izhodu v Veliki dolini, pa še za prenovo objekta Matavun št. 8 v Promocijsko-kongresni center. To sta prvi in tretji del projekta, drugi, srednji, je obnova turistične infrastrukture v Mahorčičevi in Mariničevi jami ter Mali dolini.
Pot so uredili v začetku tridesetih let, pa so jo 1965. vzele poplave. Manjkajoče odstotke do stotke je pristavilo domače gospodarsko ministrstvo. Na natečaju za drugi del projekta sta se zmage veselila Primorje (za poti) in Kraški zidar (za trden most). V labirintni konstrukciji glavnih, pod-, med- in sorodnih izvajalcev in kooperantov smo obviseli pri espejevcu, 28-letnem Blažu Ortarju iz Ljubljane, enoedinem zaposlenem v Višinskih delih Orti, ki so resno na sceni nekako štiri leta. Ekipo okoli sebe vedno zbere glede na širino in zahtevnost projekta, zaposluje po potrebi, na škocjanski klic so se odzivali najmanj trije in največ osem. In katero breme je viselo na njihovih ramenih?
Nadodrje pod previsom
»S fanti smo morali pripraviti vse, da so most lahko spustili in namontirali.« Najširše zapisano, Ortijevi, sami ali s kooperanti, so imeli na skrbi višinska dela.
Spustili most? Predstavljal sem si, da se most postavlja, gradi od spodaj navzgor, kamen na kamen ali kaj podobnega. Pri temle, nad reko, da se ne bi preklali, so jo že zdavnaj poimenovali Reka, pa je srž, opora, drugje. Od vstopnega platoja se je treba do njega kar izrazito spustiti, v dolinsko zajedo, nad bolj ali manj deročo reko, če ne Reko, pod približno stometrski previs. In tu je bilo zaodrje naše zgodbice, najnatančneje, pod- in nadodrje.
Predpostavka, tisto, kar je bilo treba postaviti pred mostom, so delovni odri. »Počeli smo že veliko stvari, a tole je bilo nekaj posebnega, izjemen izziv.« Ortijevi so morali skonstruirati viseči delovni oder. Saj na prvi pogled ni bistveno drugačen od običajnih gradbenih, vendar ne počiva na tleh in za nevajeni pogled je štangasta mreža bistveno gosteje, bolj zapleteno spredena od talne. Najprej so si v steni pripravili vrvno ograjo, vanjo so bili vpeti, dokler ni zraslo toliko odra, da so lahko adrenalinili po njem. Začeli so s srednjim, nosilnim nivojem, nato pletli navzgor in navzdol. Sproti so se morali prilagajati terenu, nobena palica ni bila enako dolga, nobena luknja zvrtana tam kot sicer. Krvavi odrski pot so potili enajst dni in oder je bil postavljen, no, obešen, vpet v steno s sidri triglav, do 15-centimetrskimi. Bo že držalo.
Dan so porabili še za postavitev predstavljivejšega, talnega odra, ki pa tudi ni bil lahek zalogaj, saj je struga Reke daleč od ravne, zglajene.
Plezalci in zidarji
Če hočeš delati na višini in svoje delo opraviti na visoki ravni, moraš, pravi Blaž, obvladati vrvno tehniko, gibanje, varovanje, domnevam, da se ne smeš pretirano bati višine, moraš pa biti tudi vobče ročno spreten: »Moji fantje so hkrati plezalci, zidarji, gradbeniki.«
Trhlih nog stoječ na rebrastih tleh mostička pravzaprav nisem vedel, sem mar na alpinističnem tečaju ali kaj. Vrvi, vponke, plezalni pasovi, nad menoj strašljiv previs, na prešvicani glavi sposojena čelada … No, izvem, da pas ni klasični plezalni, ni za osvajanje nekoristnega svetovja, ampak za koristna opravila, prilagojen obremenitvam – je treba vanj kakšno kladivo vtakniti, vrtalnik obesiti. Toda tudi v tem pasu bi bilo dolge ure zelo težko viseti, zato se, za prijaznejše delovne razmere, alpinisti zidarji vpnejo še v, tako jim rečejo, klopce.
Lahko bi se že vprašali, kako, če ni iz vode Reke zrasla, pa je, za vraga, 27-metrska kačasta železna konstrukcija prišla na svoje mesto? Omenil sem stometrsko steno – desettonsko železje je pripotovalo čez njo. Most so spustili z vrha s 130-tonskim, toliko dvigne, avtodvigalom. »Še prej smo steno očistili. Da se ne bi prožilo kamenje ali kaj podobnega, če bi med spuščanjem konstrukcije nehote udarili v skalo,« pove Ortar.
Most med potovanjem proti sidrnemu zavetju ni nikamor udaril, a ko je bil na ustrezni nižini, je zaradi previsa visel deset metrov preveč ven. Morali so ga zavrteti in potegniti k sebi. In odložiti na talno odrsko konstrukcijo, kjer je počakal na vpenjanje do prihodnjega dne.
Vpenjanje desetih ton? V steni je bilo treba napraviti sidrišča, po domače, zvrtati štiri 13-metrske luknje. Prav sem slišal in vi prebrali, čeprav si tolikometrskega svedra pač ne predstavljam. Ampak tistemu, ki mu je bilo to naloženo, je uspelo, v izvrtano pa so nato vtaknili sidra, ki so prek sidrnih plošč povezana z nateznima palicama. Torej, tone na dveh palicah, pa naj bosta še tako inoksovski? Statika, sila teže in še kaj v mojih možganih je odpovedalo. Ko pa sem se prestopal po rebrih in med nogami špegal v najmanj desetmetrsko globino pod mostom, se je celo meni utrnilo. Tam, kjer se most začne in kjer se konča, pozneje sem bil poučen, da gre za severno in južno stran, sta tako imenovani ležišči, kjer je delo človeka (most so naredili v delavnicah Kraškega zidarja) vbetonirano v danost narave.
Tistega dne je bila umetna vez sredi narave še brez ograje (vsi dodatki s pohodno površino mostu prilepijo še dve toni), le na nekaj metrov so bile pritrjene štange, kamor jo bodo verjetno pritrdili. Tako da, čeprav je bil trden kakor skala, kamen, kost, nevajenemu ni dajal ravno občutka, da bi na njem lahko vadil aerobiko.
Blaževi so počasi podirali stenski oder, drugopodjetni so šravfali, spet tretji …: »Tokrat smo poleg osnovnega višinskega dela skrbeli tudi za varovanje delavcev drugih podjetij.« In da ne bi orodje letelo po zraku, so, mislim, da iz severnega ležišča, na viseči oder napeljali žičnico.
Na prazno
»Velikokrat se zgodi, da vnaprej niti v grobem ne vemo, kakšno delo nas čaka. Dokler nismo prišli pred Mariničevo jamo, nismo imeli pojma, kaj od nas pričakujejo.« Ohlapnim razpisom se najbolje prilegajo ohlapne ponudbe, razumem Ortarja, ko je posel zagotovljen, sledi potop v nujne konkretnosti. To je bil res superpodvig, zdaj, ko je za njimi, je zadoščenje toliko večje. Zadoščenje majhnih, a univerzalnih, kakor se samoopredeli vodja, ki z Ortijem skrbi za montažo na trdnih tleh in višini, sanacijo na visokih, težko dostopnih mestih, za obžagovanje in podiranje dreves, barvanje napuščev, fasad, streh, demontažo odsluženih konstrukcij ... Nimam razloga za reklamiranje, le dejstva sem naštel.
Novi most pomeni, da je naslednik starega, in ta šteje 80 let. Ko so se lotili nameščanja mladiča, so starčka umaknili, zamenjali strohnele plohe in ga uporabljali za pohodno, delovno površino.
Iz Male doline proti Mahorčičevi jami jo boste lahko mahnili prihodnjo pomlad pa potem čez poletje. Jeseni in pozimi tam razbesnjeno vlada Reka. In ledene sveče.
Čeprav smo prestreljeni s prizori gradbeništva kot zgradbe iz slamic, se je v prijetnem predjamskem hladu dalo zaslutiti, da ti delavci zaslužijo bistveno bolje od stožiških in sorodnih siromakov. Delo je zahtevno in plačilo pošteno. Ne nazadnje, no, nazadnje, ko sem škrgaril navzgor, na vročino, sem dohitel možaka, še starejšega od mene, 15 let dela v nepreveliki firmi s Primorskega, vzdrževalec je, na mesec dobi jurja in pol, pol na roko, skupaj dva jurja neto.
Ni slabo, takole s povprečja gledano bi rekel – plačilo na višini.
Grega Kališnik, besedilo in fotografije