Silvo Baznik 16.04.2023 07:00 880 1

Mrežce

Zima v gorah še ni rekla zadnje besede.

Zgodaj zjutraj preveriva spletne kamere in ker so ceste kopne, se z letnimi gumami odpeljeva na Rudno polje, ki je izhodišče današnje ture. Nikjer ni videti žive duše in že pri avtu stopiva na smuči ter ureževa smučino po gozdni cesti.

Snega je dovolj, da lahko ubereva bližnjico skozi gozd, iz katerega stopiva na Krucmanovih kontah. Razgleda ni. Nizka oblačnost prekriva nebo in zakriva pogled na Debeli vrh in Mrežce. Na gozdni cesti je že urezana smučina in po njej hodiva vse do odcepa za Debeli vrh, midva pa ureževa nato svojo smučino v smeri pobočja Mrežc, kjer zapustiva cesto. Pričneva vzpon po obilni debelini novega snega in temu težavno je utiranje poti. Na mojo srečo prijatelj na širših smučeh hodi pred menoj in mi nekoliko lajša vzpon, a kljub temu hoja terja veliko moči in truda, saj se sneg močno ugreza in nabira na smučeh, tako da poleg smuči dvigujeva še težo snega. Le dvakrat ugledava silhueti Selišnika in Viševnika med smrekami, ostalo je zavito v oblake. Strm vzpon popusti šele s prihodom na gornje pobočje gore, a do vrha kar noče biti konca in pot se vleče in vleče. Vidljivosti skoraj ni in redke smreke z macesni so edini pokazatelj na megleni belini pobočja. Prijatelj še vedno vleče smučino in za njim hodim in počasi se bližava vrhu. Za trenutek vidiva nekaj skalovja Rjavine in Luknje peči, potem ju zagrne meglica oblaka. Še kratko pot narediva in stopiva na 1965 m visoki vrh Mrežc. Da sva na vrhu nama pokažeta smerokaza, ki gledata iz snega. Oblaki so zagrnili tako sosednji Lipanski vrh kot vse vrhove v okolici in ni kaj videti. Pred sestopom s smuči dobro poteptava sneg, a noge se kljub temu na snegu ugreznejo že pri prvem koraku skoraj do kolena. Narediva luknji, sedeva in počijeva ob hrani in pijači iz nahrbtnikov, nato pa odstraniva kože s smuči in se pripraviva na smučanje.

Smučava okoli najine smučine vzpona, saj je vidljivost slaba in nima smisla tavati po pobočju. Sneg je nekakšen težak pršič, smuči se ugrezajo a kljub temu je smuka solidna. Doseževa gozd, strmina je večja in smučanje med drevesi in kuclji terjajo več napora. Še vedno smučava po in ob smučini, ki sva jo naredila pri vzponu. Kljub obilici snega sem ter tja malce zaškrta pod smučmi in tako izgubljava višino ter prismučava na gozdno cesto, po kateri brez kož na smučeh hodiva in smučava, se vzpenjava in spuščava dokler nisva ponovno na Krucmanovih kontah. Ozreva se in vidiva le obronek gozda, nad njim pa oblake. Nadaljujeva smučanje po najini sledi skozi gozd vse do Rudnega polja, kjer pri avtu sestopiva s smuči. Poleg najinega avtomobila jih je še nekaj in za nama prismuča dvojica, ki je bila na Debelem vrhu. Pospraviva opremo in odpeljeva v dolino.

Temni oblaki napovedujejo dež in prva dežna zavesa zakrije pobočje Karavank. Ko ugledava Šmarno goro, že voziva v dežju, ki pojenja šele po prihodu domov.