Polet, Neprijetna resnica - Davorin Tome: Naravno in umetno spreminjanje števila vrst po planetu
Biodiverziteta je pomembna! Kar premalo poudarjamo, je, da ni pomembna samo velika biodiverziteta. Da torej niso pomembna samo območja, na katerih živi veliko vrst, temveč tudi območja, kjer naravno živi malo vrst. Že kar malo moteče je, ko se vsi pogovori na to temo končajo z ugotovitvijo: Veliko je dobro! Ne zato, ker ne bi bilo dobro, ampak zato, ker manj poučene lahko nehote zavede, da je potemtakem malo slabo, kar pa ni res. Zadrega nekoliko spominja na Orwellovo živalsko farmo, v kateri so preračunljivi prašiči poslušne ovce najprej učili: »Štiri noge dobro, dve nogi slabo!«
Vedno znova in znova, ko beseda nanese na biodiverziteto, poslušamo o vročih točkah, kotičkih na planetu z nadpovprečno velikim številom vrst. Stavim, da vas večina že ve: tropski gozdovi in tropska morja so vroče točke na planetu! Prav tako stavim, da ste že slišali, da je Slovenija vroča točka Evrope. Nihče pa ne spregovori o »mrzlih točkah« planeta, o naravnih predelih, ki jim evolucija življenja na Zemlji ni namenila velikega števila vrst. Ali takšna območja sploh potrebujemo? Kaj bi nas stalo, če bi jih zradirali z obličja Zemlje? Kje sploh so ti predeli narave, kjer laže najdeš sled reaktivca na nebu kakor kakšno konkretno žival ali rastlino?
Po zemeljski obli
Gradiente spreminjanja števila vrst po zemeljski obli raziskovalci poznajo že dolgo. V katero koli smer od ekvatorja se odpravimo, proti severu ali proti jugu, se število vrst na površino bolj ali manj zvezno zmanjšuje. Tako na kopnem kakor tudi v obalnih morjih. Tropski kraji na vseh celinah pokajo po šivih, toliko različnih vrst se drenja v njih, medtem ko na obeh polih lahko hodimo ure in ure ter jih naštejemo le nekaj. Vmes je bolj ali manj postopen prehod. Izjem je malo. Primer so pingvini. Tik pod ekvatorjem živi le ena vrsta, galapški pingvin. Proti jugu se število vrst povečuje: Humboldtov, Magellanov, adelijski, kraljevi, cesarski itd., skoraj dvajset vrst je vseh. Na naši, severni polobli pingvinov ni, kar pa je že drug fenomen, o katerem morda kdaj drugič.
Naslednji gradient v spreminjanju števila vrst je povezan z nadmorsko višino. V dolinah je veliko vrst, više ko plezamo v gore, manj jih je. To je še posebno dobro opazno v tropih, kjer je v nižinah pestrost neizmerna, nekaj tisoč metrov više, tik pod oblaki torej, ostane le za prgišče vrst.
Za opazovanje upadanja števila vrst z nadmorsko višino zadostujejo tudi naše Alpe. Ko se z doline Vrata povzpnemo na Kredarico, gozd z nekaj deset drevesnimi vrstami in tisoči rastlin v podrasti zamenja gola skala in tu in tam kakšna cvetlica, ki se v razpoki krčevito trudi za preživetje. Od kakšnih petdesetih vrst ptic, ki s petjem zapolnjujejo ozko dolino okoli Aljaževega doma, ostaneta na višini Doma na Kredarici le dve ali tri. Ob Aljaževem stolpu na vrhu Triglava izginejo še te. No, zna biti, da jih od tod preženejo kleni planinci s harmonikami in ne še dodatnih nekaj sto metrov višine!
Omembe vredno je morda tudi, da so vrste, ki kljubujejo velikim višinam, povsem druge kakor vrste v dolini. Obisk visoke gore je tako res sprehod po usihajočem gradientu biodiverzitete, po drugi strani pa vso pestrost življenja spoznamo šele, ko zapustimo dolino in se zagrizemo v strmino, v kateri vztrajamo do vrha. Kako hitro in temeljito se spreminja število vrst v prostoru, je eden manj poznanih pokazateljev velikosti biodiverzitete območja.
Naravne »mrzle točke«
Severni, južni pol in gorski vrhovi so torej »mrzle točke« biodiverzitete na Zemlji. Pa še res so mrzle, tudi v meteorološkem pomenu, o čemer več pozneje. Niso pa edine! »Mrzle točke« najdemo tudi ponekod drugod. Podzemne jame, na primer. Ne glede na to, ali so v tropih ali v polarnem pasu, so tudi tu vrste redke kakor sveže pečeni bogataši, ki še hodijo v službo peš ali se vozijo s kolesom! Podobno velja za prodišča ob rekah. Puščave, večina jih je v tropskem pasu, so že splošno znana območja z revnim rastlinstvom in živalstvom. Še ena »mrzla točka« torej, nekoliko bolj ironična glede na to, da nekatere puščave nastajajo pod najbolj razbeljenim nebom, kar ga naš planet pozna.
Podobno puščavske, kar zadeva majhno pestrost življenja, so oceanske vodne globine od nekaj sto metrov do dna. Tudi tu bi s štetjem vrst po normi človek težko zaslužil za pokojnino. Več kakor sedemdeset odstotkov zemeljske površine pokrivajo morja in oceani, njihova povprečna globina znaša skoraj štiri tisoč metrov. Morska puščava je torej nepredstavljivo velika »mrzla točka«. Glede na prostornino bi ji morali reči mrzla brezmejnost in ne točka.
Umetne »mrzle točke«
Nekaj povsem drugega so z življenjem revna območja, ki smo jih ustvarili ljudje. Na njivi običajno najdemo le eno vrsto rastline, kulturo, ki jo tam gojimo; na pašniku živi le ena vrsta velikega sesalca; tudi v mestih je biodiverziteta redka kakor glavnik s polomljenimi zobmi. Od velikih živali smo tu seveda ljudje, tu in tam z nami živi še kakšen bulmastif, a tudi teh je čedalje manj. Najde se še kakšno košato drevo, dokler se ne lotimo obnove opere, faraonke, sive vrane in smo že skoraj pri koncu. In to čeprav je nekdaj na teh krajih živela mavrična paleta velikih in malih vrst. Največji med problemi, na katere opozarjamo s pozivi o varovanju biodiverzitete, je hitro širjenje umetno vrstno osiromašenih območij po svetu, ki nastajajo na račun izginjanja naravnih ekosistemov, pestrih in tudi naravno revnih!
Vzdrževanje ekosistemov z umetno zdesetkano naravo pomeni stalen boj proti naravnim zakonom, kar terja od nas ogromno energije: v obliki košnje, oranja, zalivanja, gnojenja, ogrevanja, hlajenja, prevažanja ipd. Imamo jih sicer zaradi hrane in zatočišča, po drugi strani pa imajo ti ekosistemi vse značilnosti tvegane naložbe. So skrajno ranljivi, nezanesljivi in dragi. Po drugi strani se naravni ekosistemi vzdržujejo in ohranjajo sami, brez naše pomoči, tako rekoč zastonj, pri tem pa prav tako proizvajajo dobrine, ki se jim ne moremo odreči. To, da v nekaterih živi le malo vrst, pomeni le, da več kot toliko dolgoročno pač ne gre, in ne, da so usluge za nas nepomembne. Zato je naravna območja nujno ohranjati, pa naj bo biodiverziteta v njih bogata ali skromna. Nič ne jedo, nič ne pijejo iz našega žepa, a so vedno tam, ko jih potrebujemo, in nikoli nam ne bodo obrnila hrbta, kar pri umetno vzdrževanih nikoli ne vemo.
Mehanizem v ozadju
Praktično vso hrano in vso energijo, ki jo potrebuje življenje, naredijo rastline v procesu fotosinteze s pomočjo sonca. Kjer ni sonca, to je v jamah in globoko v oceanih, ni fotosinteze. Če ni fotosinteze, ni rastlin, in če ni rastlin, tudi živali ne bi smelo biti. Pa vendar tudi v večni temi najdemo življenje, čeprav skromno. Nekaj živali se vedno najde, ki životarijo s pičlo hrano od drugod. V jamo, na primer, reka naplavi ali veter pripiha odpadel bukov list in to je celoletna zaloga za vse, ki tam živijo. Medved, ki se je skril pred nalivom, se v oddaljenem rovu podela in jamski prebivalci so preskrbljeni za naslednjih nekaj let, tako malo jih tam živi in tako učinkoviti so. V polarnih krajih ali v puščavi sonce je, a umetnost opravljanja fotosinteze pri minus ali plus petdeset stopinjah in po možnosti še v kraju, ki je že pozabil, kak je dež, je osvojila le peščica rastlin. Malo rastlin pomeni malo živali, nadaljevanje pa zdaj že poznate. A očitno premalo, da bi v letu biodiverzitete tudi ekositeme z naravno malo vrstami pogosteje omenjali kot del narave, ki ga je treba ohranjati.
Davorin Tome