Nedeljski dnevnik, 05.03.06: Gora Nanga Parbat je vrnila truplo, vendar ni jasno...
Nedeljski dnevnik, 5. marec 2006
skrinja Nedeljskega
ALPINIZEM
Odkar so našli truplo Messnerjevega brata, je opran krivde za njegovo smrt
Na gori ni morale
Gora Nanga Parbat je vrnila truplo, vendar ni jasno, kje je Günther Messner resnično umrl
Iskanje pogrešanega alpinista po petintridesetih letih ne bi zbudilo posebnega zanimanja, če se ta alpinist ne bi pisal Messner. Vzpon na himalajski osemtisočak Nanga Parbat je prinesel Reinholdu Messnerju slavo, njegovemu mlajšemu bratu Güntherju pa smrt. Po tolikih letih, ko naj bi našli bratovo truplo, zatrjuje Reinhold, da je s tem dokazano, da ni kriv za njegovo smrt.
Konec junija 1970 je sedelo ducat alpinistov v baznem taboru na južnem pobočju Nanga Parbata. Razpoloženje med njimi je bilo slabo. Slabo vreme jim je preprečevalo vzpon, bližajoče se monsunsko vreme pa jim ga bo sploh onemogočilo. Le nekateri od njih bodo lahko poskušali priti na vrh, drugi pa jih bodo morali varovati pri sestopu.
Brata Messner sta 27. junija ob petih popoldan dosegla vrh 8125 metrov visoke gore in prva preplezati steno Rupal, ki je z 4500 metri višinske razlike najvišja na svetu. Opoldan 29. junija pa je ob sestopu samo Reinhold dosegel vznožje stene na zahodni strani, s čimer mu je uspela prva prekoračitev osemtisočaka.
Nanga Parbat je pomenil za tedaj petindvajsetletnega alpinista začetek slave, toda cena je bila visoka. Njegov dve leti mlajši brat se z gore ni vrnil živ in več Reinholdovih nekdanjih tovarišev gaje krivilo za njegovo smrt, Reinhold pa je obtoževal njih, da se niso dovolj potrudili za bratovo rešitev.
Po petintridesetih letih bi se Reinhold hotel znebiti teh očitkov z novim dokazom. Neki pakistanski gorski vodnik naj bi domnevno našel v ledu Nanga Parbata truplo njegovega brata.
Tekma
Günther Messner je nedvomno zelo neodgovorno tvegal svoje življenje. Brat Reinhold je še pred jutranjim svitom odšel iz petega tabora na 7350 metrih proti vrhu, drugi člani odprave pa naj bi z vrvmi in klini zavarovali Merklov žleb, ključno mesto, po katerem bi Reinhold sestopal. Günther je izgubil živce, ni hotel več čakati in se sam odpravil v steno.
»Kje je Günther?« s temi besedami je Reinhold šest dni kasneje padel popolnoma obnemogel v roke tovarišem. Po naključju so ga srečali na drugi strani gore, saj so se medtem že odpravljali domov. Kaj je starejšega brata zaneslo tja? Je bila to smrtna nevarnost ali pa lastna volja?
Günther se je odpravil proti vrhu tri ure za bratom. Ko gaje Reinhold videl, kako se vzpenja, gaje sklenil počakati na južnem hrbtu gore, toda s tem je izgubil precej dragocenega časa - preveč, kakor seje izkazalo kasneje. Na vrhu sta oba spoznala, da je prepozno za sestop. Noč bosta morala preživeti na »območju smrti«, kakor imenujejo alpinisti to višino, brez spalne vreče in primerne oskrbe. Niti vrvi nista imela. Pred vetrom in neznosnim mrazom sta se zavlekla pri 7800 metrih v neko skalnato špranjo. Na tej višini je kisik že zelo redek, zato pomembne življenjske funkcije delujejo le omejeno in so prividi pogosti.
Tu pa se razlage, kaj se je dogajalo kasneje, že razlikujejo. Reinhold je zatrjeval, da je bila izrecna želja njegovega mlajšega brata, ki gaje že zaznamovala višinska bolezen, da ne bi sestopila prek 4500 metrov visoke stene Rupal, ampak prek neznane in nezavarovane stene Diamir na zahodu, kjer ju ni nihče pričakoval. Kasneje je neki član odprave domneval, daje Reinhold iz častihlepja silil brata na sestop po neznani steni na drugo stran gore, drugi pa so bili prepričani, daje Günther v tej noči že zmrznil in daje Reinhold nadaljeval sestop skoraj v afektnem stanju.
Tožbe
Uganka, kaj se je dogajalo, je postala še večja, ko sta alpinista, ki sta ostala v taboru, dopoldan 28. junija zagledala Reinholda stati na vrhu Merklovega žleba, vendar ne more sestopiti. Zaradi vetra sta ga le slabo slišala, razumela pa sta, da se je odločil sestopiti na drugi strani gore. »Vse je v redu,« jim je zagotovil o Gütherju pa niti besedice.
Nihče ni vedel, zakaj je bil Reinhold tako kasno tega dne tako blizu kraja, kjer sta prenočila? Opoldne 29. junija, po dveh dnevih in pol brez spanja in hrane, je stal Reinhold na varnih, z redko travo poraslih tleh ob vznožju stene Diamir. Še dan in pol je čakal na brata, ki naj bi v snegu in megli sestopal za njim. Bilje prepričan, da ga je odnesel plaz, zato je preiskal še lijak ledenika, vendar zaman. Nato se je odplazil z nogami, ki so postale zaradi ozeblin že črne, do prvega naselja in od tam so ga domačini prenesli v dolino.
Če bi bil Messner tiho, mu nihče ne bi ničesar očital, toda sploh ne bi vrnila, in to je tragedija,« seje pritoževal.
Zaradi teh besed je bik ogorčenje veliko. Drugi član odprave so zatrjevali, da so po stavili svoje življenje na kocko ko so iskali izginula brata. Reinhold že leta poskuša z vsem: sredstvi sprati s sebe očitke, de je kriv za bratovo smrt, zato se sodni procesi kar vrstijo.
Najnovejše odkritje ostankov trupla, za katerega Messner trdi, da so bratovi, saj naj bi prepoznal čevlje in dele jopiča, lahko pomeni, da se bo končal najbolj odmeven spor v mlajši zgodovini alpinizma. Truplo so našli ob vznožju stene Diamir na višini 4600 metrov, kar govori v prid Messnerjeve razlage, saj naj bi to dokazovalo, daje še precej časa hodil z bratom in da ga po mrzli noči ni prepustil usodi.
Pa vendar bo potrebno razjasniti še nekaj stvari. Pakistanci zatrjujejo, da je 35 let staro truplo mogoče ležalo na višini 7000 metrov in daje zaradi toplega vremena in taljenja snega zdrsnilo na višino 4600 metrov. Tako naj bi bilo popolnoma nejasno, kje je truplo najprej ležalo. Truplo je brez glave, zato je težko prepoznavno, znano pa je, daje na Nanga Parbatu še najmanj deset trupel alpinistov.
Tragedija bratov Messner je ta, da so prav tisti mehanizmi, ki so povzročili smrt mlajšega brata, povzdignili Reinholda Messnerja do slovesa najbolj uspešnega alpinista vseh časov. Prvi se je povzpel na vrh vseh štirinajstih osemtisočakov, prvi se je povzpel na Everest brez dodatnega kisika in še bi lahko naštevali njegova enkratna dejanja.
Pred nekaj leti je dejal rekel v intervjuju: »Na gori ni nobene posebne morale. Vsak od nas je vedel, da bo pustil druge ležati, če mu bo šlo za nohte. Nihče si ne more na vrhu Everesta naložiti na rame umirajočega in ga vleči v dolino.«
P. S.