najvišji vrh Atlasa, Maroka in Severne Afrike - po arhivu Ožbej Marc
Po deževni noči nas pot vodi iz Marakeša v 60 km oddaljeni Imlil...
JEBEL TOUBKAL, 4167 m
Najvišji vrh Atlasa, Maroka in severne Afrike
V južni prestolnici Maroka Marakešu si na strešni terasi hotela Ali, znanega zbirališča trekerjev in ostalih svetovno popotniških odtrgancev, privoščimo prvoaprilsko srebanje odličnega mentinega čaja.
Na trg Djema el Fna in s snegom pobeljene vrhove Atlasa počasi pada mrak. Djema el Fna s pisano paleto glasbenikov, plesočih kač, pripovedovalcev zgodb in številnimi stojnicami z maroško hitro hrano, predvsem klobasicami, jetrci, nepogrešljivo paradižnikov mezgo in več kot obveznim piščancem je ena od svetovnih etnoloških posebnosti zaščitena s strani Unesca. Pogledi in misli nam nekaj časa uhajajo na trg, nekaj časa pa na pobočja Visokega atlasa. Ušesa ujamejo pestro lestvico tonov bobnov in piščali. Filmsko, boemsko, navdihujoče....pravi užitek. Eden od tistih občutkov, ko so besede nepotrebne.
V Imlilu poznajo maršala Tita
Po deževni noči nas pot vodi iz Marakeša v 60 kilometrov oddaljeni Imlil. Močno deževje zadnjih dni je precej načelo cesto. V družbi medkrajevnih taksijev, legendarnih Mercedesov 240 s po šestimi ljudmi in voznikom, obvozimo del ceste, ki se je sesula v hudourniško reko. Navkreber vozimo po prepadni cesti za »pakistansko« naloženim tovornjakom, katerega najvišja točka tovora je nekaj metrov nad siceršnjo višino tovornjaka. Najprej pridemo v gorsko mestece Asni, petnajst kilometrov kasneje prevozimo prve berberske hiše v vasici Imlil na višini 1700 m, kjer se pozimi začne sneg. Okolica Imlila je znano »filmsko« področje. Tu je bil posnet film
Sedem let v Tibetu Jeana-Jacquesa Annauda z Bradom Pittom v glavni vlogi.
Pred gostilno in trgovino obenem nas v trenutku obkroži skupina domačinov. Medtem, ko so nekateri zastavili slovensko – berbersko soočenje predvsem trgovsko in nam med drugim skušali prodati originalni berberski nož, se drugi čudijo neobičajni registrski oznaki. Slovenija je prezahteven geografski pojem, zato se kot skupna točka razumevanja in umeščanja v prostor pojavi rajnki maršal Tito. Prijazni domačin Mustafa, ki v Imlilu organizira vodnike nam ponudi svoje usluge ter mule za nošnjo tovora do koče Neltner. Zadovoljimo se z informacijo o zelo dobrih snežnih razmerah za ta čas.
Do koče Neltner na 3200 m
V pol ure pripravimo vso opremo in si nadenemo težke nahrbtnike, dodatno obtežene s smučmi in smučarskimi čevlji. Pot vodi v ridah po zloženi stezi, najprej mimo idiličnega Kasbaha v katerem je urejen hotel namenjen zahtevnejšim gostom. Pokrajina spominja na himalajske doline z s snegom pobeljenimi vršaci v ozadju, le da je vse skupaj dobre štiri kilometre nižje. Na sončni strani doline kraljuje vas Aroumd v kateri prevladujejo hiše grajene iz zbite zemlje. Daleč spodaj buči gorski potok, ki je obenem vodovod, pralnica in namakalni sistem predvsem pa vir življenja v tem za ljudi neizprosnem svetu. Pri šoli na koncu vasi se zaključi še zadnji približek ceste. Prečkamo velika siva hudorniška prodišča in se polagoma vzpnemo na zeleno teraso naprej po dolini. V pomenku z iznajdljivim domačinom, ki v mrzlem potoku prodaja Coca colo in ostale imperialistične pijače obžalujemo zavrnjene tovorne mule, ki bi razbremenile preobremenjene hrbte. Po dveh urah hoje po atlaški mulatjeri pridemo v vas S. Chamcarouch na višini 2300 m in kot ničkolikokrat dosedaj nas napadejo prodajalci vsega možnega. Zanima jih tudi menjalna trgovina. Najprej pokažejo interes za smuči zatem pa nam za Mašo ponujajo kamele.
Na višini 2600 metrov pridemo v prvi sneg, olajšajoče si nadenem turno opremo in za prvim ovinkom zopet naletim na območje brez snega. Besednjak je temu spoznanju primeren. Po zelo dolgi (10 km) dolini v šestih urah pridemo do koče (Neltner, 3207 m) Francoske planinske zveze oziroma njene podružnice v Casablanci, ekonomski prestolnici Maroka. V koči nas prespi 15. Nekaj Angležev, Špancev, Nemcev in slovenska trojica. Velike količine mentinega čaja nas skupaj z večerni pogovori o vseh mogočih gorniških in ostalih temah držijo budne pozno v noč. Dolgoletni oskrbnik je živa pripoved o več stoletnem zatiranju berberov, prvotnih prebivalcev severne Afrike. Arabski prišleki so berbere prisili v težko življenje v goratih in puščavskih predelih Maroka. V koči si lahko proti majhnemu plačilu sam skuhaš v kuhinji. Energetsko bogate testenine niso izostale.
Mašo je napadla rahla slabost, zgledala je bolj klavrno do jutra se ji je telo prilagodilo in počutje izboljšalo. Navkljub slabemu jutranjemu vremenu nam je le to skozi zelo lep in sončen dan odlično služilo.
Na vrh
Mrzla noč ne prežene pregovorne zaspanosti. Zadnji si nadenemo vso opremo in še v mraku zagrizemo v največjo strmino nad kočo. Peter in Maša peš z derezami in cepini, sam pa si nadenem smuči in pse. Sneg je trd vendar ne leden, ravno prav za odlično oprijemanje derez. Kot nepogrešljiv del opreme se pokažejo srenači, ki preprečujejo zdrs psov na trdem snegu. Gorniki pred nami so nam dodobra izhodili tako peš kot turnosmučarsko gaz. S smučmi za razliko od Petra in Maše ne morem naravnost navkreber. Daljša in bolj ovinkasta pot mi prinese nekaj zaostanka. Zbudi se prekrasen sončen dan. Vzpon na vrh poteka po dolgi dolini v smeri severa in tehnično ter orientacijsko ni zahteven. Dolina je podobna dolini Za Cmirom v slovenskih gorah.
Vsak zatopljen v svoje misli nabira metre proti vrhu. Višina začenja opozarjati nase, potrebno je prilagoditi tempo hoje. Dohitimo ekipo petih nemških turnih smučarjev in dva Španca, ki veselo preklinjata iskajoč manjkajočo sapo. Po treh urah pridemo na sedlo jugovzhodno od vrha, kjer se na višini 4000 m konča sneg. S sedla se odprejo prvi veličastni pogledi proti Srednjem in Anti Atlasu, v puščavo, proti Atlantiku, na Marakeš daleč spodaj... Sonce že močno pripeka. Skrbi me prevelika odjuga, ki naredi smučanje nič kaj prijetno.Vršna glava je zaradi močnih vetrov in zelo sončne lege kopna.
Smuči pustim na sedlu in v smučarskih čevljih preko gruščnatega za hojo ne preveč udobnega pobočja posejanega z večjimi rjavimi skalami sledim Maši in Petru. Višina se že zelo pozna. Vse več je postankov, tempo prilagojen, očitno je kondicije nekoliko premalo pa tudi aklimatizirani nismo ravno najbolje. V naslednji kar naporni uri premagamo še zadnjih 170 višinskih metrov in preko prečnice pridemo na 4167 m visoki Jebel Toubkal, zelo prostran najvišji vrh Maroka, Atlasa in severne Afrike označen z nekaj metrsko železno piramido. Občutki ob doseženem cilju in nenadkriljivih pogledih so nepopisni, četudi vsi trije bolj ali manj dihamo malce na škrge. Ostalim pristopnikom se ne godi nič kaj bolje. Priznamo si, da je Toubkal težji kot smo sprva domnevali. Višina in hiter pristop terjata dobro kondicijsko pripravljenost. V enem dnevu je osvoljiv samo z izredno kondicijo.
Smuka po afriškem snegu
Spustimo se nazaj na sedlo, kjer si nadenem smuči. Prvih nekaj zavojev je trdih, malce sem utrujen, pa tudi zraka ni ravno napretek. Potem pa se začne uživancija in zelo hitro zgubljanje višine. Dvakrat se mehko zvrnem k zasluženemu počitku pri katerem se dodobra nadiham. Namerno smučam z roba na rob doline in s tem podalšujem spust. Sneg je predelan in na vrhu rahlo zmehčan. Ne ravno sanjski pa vendar za Afriko odličen. V uri in pol smo nazaj pri koči, kjer Ibrahim poskrbi za odlično juho.
Ob treh popoldne začnemo spust v dolino. S smučmi pridem uro in pol hoda niže, na višino 2600 metrov, kjer se zopet pretvorim v Ožbeja al Mula in nadenem težak nahrbtnik. Slabo uro sem čakal Petra in Mašo, da sta prirajžala za menoj. Domačini nam zopet ponujajo mule za nošnjo tovora. Če smo nesli gor, bomo pa tudi dol se še enkrat več odločimo v tipični slovenski, vedno rahlo trpeči maniri. Med spustom se še enkrat več spoznamo s Špancema, ki sestopata ob misli na mrzlo pivo v Marakešu. V treh urah kar hitrega tempa smo zopet v Imlilu. Na koncu nas je že precej dajala utrujenost. Po pravici povedano bi se vsake toliko najraje s prvim kamnom odrešil silnih muk. Že pred vstopom v vas so trgovci na preži. Sledila je enourna naturalno denarna trgovina v kateri smo skušali za termo nogavice dobiti berbersko preprogo. Na koncu je Maša lokalnemu dečku podarila razpadajoče gojzarje, Peter kupil berberski križ, naložili pa smo tudi pulover iz čiste volne. Poslovimo se od Imlila in novih prijateljev in že ponoči peljemo proti Marakeš in novim maroškim izzivom naproti. Podvigu primerno smrdeči smo zadovoljni nad doseženim, osvojili smo hrib, ki je bil tam nekje daleč, v drugem svetu, pa se nam zdaj zdi tako blizu. Ni kaj, da bi razumel svoj dom moraš potovati daleč stran in z leti postane ves svet tvoj dom.
Ožbej Marc
Na vrh Toubkala so 2. aprila 2004 stopili Peter Oštir (PK Extrem Logatec), Maša Klavora (Tolmin) in Ožbej Marc (AS PD Ajdovščina)