Po snegu slepi in slabovidni
Danes smo se inPlaninci pridružili pohodu Planinskega društva Slovenska Bistrica na Uršljo goro, h kateremu so se pridružili tudi ostali planinci dobre volje. Planinska vodnica Ivana Leskovar nas je pri Koči na Naravskih ledinah, kjer smo se zbrali, lepo sprejela in nas nagovorila. Najprej nas je pozdravila, saj nas slepe in slabovidne kot prostovoljna planinska vodnica vodi po Slovenski planinski poti, ki jo nameravamo končati drugo leto.
Predstavila je bodočo predsednico PD Slovenska Bistrica, Barbaro, ki se je zahvalila in jo spodbudila za bodočo vlogo, ki jo bo sprejela. 
Danes je naša Ivana imela posebno vlogo tudi zaradi tega, ker je kot mentorica vključila svojo planinsko pripravnico Mihaelo k naši zanimivi skupini, kjer nas je bilo med drugimi tudi sedem slepih in slabovidnih planincev.
Jurček Nowakk, naš vodja inPlaninca, je oseba, ki je za nas izrednega pomena, saj z njegovim vplivom, voljo, organizacijo in prostovoljstvom omogoča invalidnim osebam, da (z)moremo obiskovati naše preljube gore in osvajati očake. Brez njegove vztrajnosti, močne volje pomagati in obračati nemogoče v mogoče, ko slepe in slabovidne osebe skupaj z gluhimi in naglušnimi osvojimo vrhove, ko gibalno ovirani (GO) premagujejo ovire in se nam na poti pridružijo, ko nevrorazlični spodprejo GO na poti, je srčnost in odlika tega moža neprecenljiva in nepopisna. Naš Jurček je zasluženo prejel nagrado HORUS, Slovensko nagrado in certifikat za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj, ki ga podeljuje Inštitut za razvoj družbene odgovornosti. Iskreno se pridružujemo čestitkam našemu Jurčku za prejeto posebno priznanje. Danes smo mu zaploskali v živo in se mu iskreno zahvalili za vse dobro, kar počne.
Na koncu nagovora se ni pozabilo niti na rojstni dan našega planinskega vodnika Ivana, ki nas slepe in slabovidne prav tako spremlja po Slovenski planinski poti, in s svojim srčnim dejanjem soprispeva, da jo uspešno premagujemo in se bližamo zastavljenemu cilju.
Veliko je ljudi, ki nam ogromno pomenijo, in se lahko ravno na tej točki še enkrat, kot nič kolikokrat, ponovno zahvalimo za njihovo srčnost, predanost in ljubezen do prostovoljnega planinstva, s katerim lahko invalidi osvajamo naše preljube gore.
Uršljo goro smo slepi in slebovidni planinci osvojili že letos poleti, a zimska idila na Uršlji gori ima poseben čar. Od Koče na Naravskih ledinah povzpeli na vrh Uršlje gore.
Pot je vodila najprej bolj strmo v iglasti gozd, ki nas je odel v temnejšo okolje, saj iglavci, ki so bili prekriti s snegom, niso dovolili soncu, da pokuka skozi gosti gozd. Čez sneg, ki se je ovijal dreves, je bila narejena shojena gaz preteklih pohodov neznanih planincev. Naši spremljevalci so nas slepe in slabovidne opozarjali na večje ovire, ki so se pojavili, kot so ledeni odseki, pod snegom skrite skale in veje, ki so včasih prav nagajivo pokukale izpod snega.
Nekaj časa smo hodili po gozdu, potem pa se nam je odprla prelepa pokrajina in sonce nas je pričakalo v vsej svoji veličini. Bilo je toplo in sijalo je tako močno, da so nekateri potrebovali sončna očala. Pokrajina je bila prekrita s čistim brezmadežnim snegom, ki se je v soncu svetil kot na tisoče draguljčkov. Pogledal si levo, pogledal si desno in sneg je bil snežno bel, nič umazan od kakšnih živali ali dodatno shojen od ljudi. Nekdo si je na poti sicer vzel čas in ustvaril ogromno srce, katerih odtisi čevljev je že prekril na novo zapadel sneg. Tu smo si nekateri nadeli derezice, ki so našo pot naredile lažje in pohodnejše.
Morali smo zopet zaviti v gozd. Pot se je vzpenjala in bila na nekaterih osenčenih delih poledenela. Varen korak so nam omogočile derezice in opozorila naših spremljevalcev. Komaj smo čakali, da se konča senčna stran visokih iglavcev, da bi nam sonce zopet razkrilo več skrivnosti odprte pokrajine. Ni čudno, da se tako lepi pokrajini reče naravske ledine. Zdaj vemo, od kod imajo to ime.
Narava je prečudovita in zimska idila nam je pričarala res izredno lepe razglede. Zanimivo se nam je zdelo, da je bila dolina ovita v meglo, zato vasi ali mesta nismo videli. Kupi puhaste megle so se vlekli vzdolž doline, samo vrhovi najbližjih gora so bili razkriti, ker jih je sonce vzelo pod okrilje in osvetljevalo. Zelo čarobni so se mi zdeli ti puhasti oblaki, kot kakšna vata ali smetana na sladoledu. Sploh si ne bi mislila, da pod temi puhki ni ničesar. Imela sem občutek, da če bi skočila tja, bi me kar zadržalo, nekaj, nekdo.
Na poti so naši spremljevalci ujeli čarobne trenutke, ki jih tudi planinci, ki so veliko v hribih izredno redko doživijo. Svetlobni pojav v gorah nad oblaki oziroma meglicami v obliki sence obkrožene z mavrico imenujemo Glorija.
Na vrhu Uršlje gore je bilo hladneje, zapihal je močnejši, bolj hladen veter, a sonca ni odgnalo. Sonce je svetilo še naprej in nas zaradi odseva snega občasno zaslepilo. Ko smo obeležili naše spomine, smo se spustili do Doma na Uršlji gori.
V koči je bilo prijetno toplo. Posedli smo se okoli miz, si naročili tople napitke in si privoščili kosilo. Po okrepčilu smo zapeli našo himno Odločen korak in se s kitico: »Hvala vsem vam, ki spremljate nas, saj na vrh gora, ne bi prišli brez vas.«, ponovno zahvalili našim zvestim in srčnim spremljevalcem.
Po isti poti, kot smo se povzpeli na vrh Uršlje gore, smo se spustili nazaj do Koče na Naravskih ledinah. Tam smo se zbrali in se poslovili od naše druge skupine, saj smo prišli iz različnih krajev in s tem povezanih prevozov.
Pozabljen žig Slovenske planinske poti na Slemenu
Naš Jurček pa ne bi bil naš Jurček, če ne bi držal besede, in nas slepe in slabovidne, kot je obljubil, odpeljal še do Andrejevega doma na Slemenu (1086m). Ta pohod smo v preteklosti že opravili, a ker nekateri od nas niso imeli s seboj Dnevnikov Slovenske planinske poti, smo se odpeljali tja in si pridobili manjkajoči žig. Hvala lepa, dragi naš Jurček.
Vesna Markoč