Večer - Tednik 7 dni, Simona Drevenšek: Grški Kalymnos, nekoč otok potapljačev za spužvami, iz katerih so delali gobe, je danes raj za plezalce.
REPORTAŽA - Tam se razprostira na stotine apnenčastih klifov z nešteto različnimi plezalnimi smermi, ki jih je treba preizkusiti.
Že od daleč se vidi, da so na Kalymnosu v izobilju le ogromne skale, ki se spogledujejo z Egejskim morjem.Pobočja pod njimi so prekrita z divjim žajbljem, timijanom in meto, ki so dobri le za koze in čebelarje, pa nekaj vaških posebnežev. Na Kalymnos danes prihajajo predvsem plezalci. Bolj kot ne po naključju, razloži taksist Alexander, medtem ko iz avta spravlja še tri Slovence, s katerimi smo se srečali na poti do raja. Včasih je otok slovel po spužvah, ki so jih imeli za gobe za brisanje. "Leta 1980 je spužve napadla huda plesen in so skorajda izginile," se spominja starejši možakar, "če ne bi bilo plezalcev, ne bi preživeli." Kupe rumenih darov morskih globin na obali vendarle še ponujajo, le manj zanimanja je zanje kot nekoč.
Oktobra in novembra je na otoku nedaleč od Turčije še vedno toplo. Celo še prevroče. "V steni te zalije. Švicaš." V uri in pol hoje od apartmajev skozi sosednjo vas Massouri pogledi uhajajo na skalnate grebene, ki se dvigajo nad vasmi. "Mater, če bi živel tukaj, bi vsak dan plezal," ves navdušen reče Zec. Misliš, da domačini plezajo, smo se začeli spraševati. "Jaz bi," je navdušen Razba. "Jaz tudi," pritrdi še Robson. Ja, najbrž bi vsi. Vsaj nekaj časa. A domačini tega ne počnejo. So pa tam turisti s celega sveta. Več kot dva tisoč smeri je na voljo, samo letos poleti so odprli 100 novih! Da o gorah kamenja, ki so posute po otoku in še neodkrite, ne izgubljamo besed. "Hvala bogu, da je konec tekmovanja. Veš, kakšna gneča je bila? Čakali smo v vrsti," razlagata Blondi in Debeli, medtem ko se vračamo s plezanja. "Massouri je bil nabito poln. Sploh nisi mogel normalno hoditi," še kar primerjata stanje. Na cesti pa marsikaj. Od najstnikov, družin z majhnimi otroki, ki tudi plezajo, do 70-letnikov. "A veš, da je en tip vpenjal palico in se samo štemal gor?" "Kaj pa tisti, ki je šel v Grande Grotta na koncu gor in se vrgel s 60 metrov in je letel? Dih mi je zastal," padajo besede in vtisi pred večerjo. No, najbrž so se vsaj prvih nekaj dni mnogi čudili tudi krikom, ki so prihajali od tam, kjer se je zbrala naša četica. "Ne morem več! Spusti me!" kričim Debelemu, ko mi ostra skala razjeda blazinice. Ni predaje. "Šla bova do konca, pa če tu stojim še eno uro," je bil odločen. In je res stal skoraj uro. Ampak do vrha pa je šlo.
Drugi dan pa kar v Grande Grotta, v najslavnejši sektor na otoku, kjer vedno mrgoli plezalcev, v jamo, ki do vzpona postreže tudi s "pastmi". "A bomo spet šli mimo sršenov?" sprašuje Kajči v sončnem. Kot pred dnevi, koga je eden "usekal", pokaže rdečino. "Pripravnica, štrike nosiš!" mi ukaže Razba. Nahrbtnik z opremo, vodo, hrano in še štrik? Pa saj me bo ubilo. "Jamranje ne pomaga. Tako pač je." Pot je ubijalska. Navkreber več kot uro. Toliko najbrž nismo prehodili v celem življenju. In potem splezati vsak dan vsaj tri smeri. Če bi bilo, kot si je zamislil Razba, bi plezali od zore do mraka. Vsako jutro je šel v trgovino kupit kruh, na dveh mini kuhalnikih je medtem že zavrela voda za čaj in kavo, samo zato, da bi se čim prej spravili od doma. Kot v filmu Svizčev dan so se nekateri kadri enostavno ponavljali. Nazadnje pa so se zgodbe vendarle razpletle unikatno. Splezali smo do konca še tisti sektor, ki ga nismo dan prej. Potem na zasluženo pivo, gledat sončni zahod. In z iglo loviti iz kože bodice suhih rož in grmičkov, ki so bile (samo) videti povsem nenevarne.
Simona Drevenšek