Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Naj bo vsak konec tedna potepuški praznik

Delo, Panorama - Smilja Štravs: Irena Cerar: Pravljične poti v zgodovino

Vodnik po Sloveniji za otroke s starši prinaša namige za petdeset potepov – Izhodišče za vsak izlet je ljudska pripovedka ali pravljicaPri nastanku knjige je sodelovala cela vrsta strokovnjakov, od zaposlenih na Zavodu za kulturno dediščino do muzealcev in članov turističnih društev

»Poseben občutek je hoditi po gozdovih, travnikih, vaseh in mestih in odkrivati življenja, ki so se ujela v kamne ob poti, v stoletna drevesa, v stare hiše in gradove, in, seveda, v zgodbe,« pravi Irena Cerar, avtorica novega družinskega izletniškega vodnika Pravljične poti v zgodovino, ki je pred dnevi izšel pri Založbi Sidarta.

Zgodbe in materialni sledovi preteklosti se nas dotikajo nekako nezavedno, ustvarjajo nevidne vezi z našimi predniki, s prostorom in z ljudmi, ki so šli skozenj. Prav je, da se te sledi v naši dušni zavesti ohranijo, da vedno znova stopamo z njimi v korak, jih prepletamo s sodobnostjo in ohranjamo za svoje naslednike. Arheologinja Verena Perko pravi, da je preteklost čudna stvar: »Ljudje si jo predstavljamo kot davne čase, a v resnici je preteklost že vsaka sekunda, ki je ravnokar minila. Človeku je najtežje dojeti, da je nikjer več ni, da je zgolj usedlina v naših spominih.« Irena Cerar je raziskovalka teh preteklih usedlin, išče jih v starih zgodbah, narečnih zapisih, odkriva na terenu in ustvarja nove zgodbe in nove poti – to so njena iskriva potepanja.

»Z zgodbami je tako, da so večinoma zapisane v knjigah, ki so že malo pozabljene,« pravi. Njihov neizčrpni vir je zanjo Lojze Zupanc, avtor Belokranjskih pripovedk in drugih ljudskih zgodb z različnih koncev Slovenije. Drug velik navdih je zbirka Glasovi, urednice Marije Stanonik – gre za ljudske zgodbe, ki izhajajo v različnih slovenskih narečjih. »Zelo težko jih je brati in se je za njihovo razumevanje treba posebej potruditi,« pravi Irena, je pa vredno, ker jih tako lahko približamo sodobnim otrokom. »Slovenska mitologija ima sijajen in širok panteon bajeslovnih bitij in ponosna sem, da sem jih nekaj 'poiskala' na terenu,« pravi Irena. A srečevala ni samo bajeslovnih bitij, temveč tudi viteze, razbojnike, Turke in celo okrutnega hunskega vladarja Atilo ... »Ta vodnik ne bo tako punčkast, kakor je bil prvi, mi je dejal založnik, ko sem mu poslala prve zgodbe,« zapiše v uvodu.

Pravljične poti v zgodovino so družinski izletniški vodnik za punce in fante, punčke in fantke. Izhodišče za vsak potep je ljudska pravljica ali pripovedka, izlet pa nas popelje na kraje, omenjene v zgodbi, ki so dodatno predstavljeni s fotografijami, zemljevidom ter koristnimi podatki za pripravo in izvedbo izleta. Vodniki so po svoje togi, ne omogočajo reportažnega sloga pisanja, ki je Ireni osebno sicer bližji: »Zgodbe so odprte in bralcu oziroma izletniku dopuščajo lastno interpretacijo in doživljanje.« Poti v knjigi nas vodijo h gradovom, gradiščem, rimskim spomenikom, mestnim obzidjem, vojaškim utrdbam, starim cerkvicam in samostanom, mlinom … Na pot nas žene hrepenenje, radovednost, medtem ko je izvedba izleta precej praktična stvar. Pripraviti si je treba načrt, napolniti nahrbtnik, obuti pohodne čevlje ...

Irenine Pravljične poti v zgodovino so knjiga, ki nam pomaga, da premagamo tisti prvi del poti – idejni načrt: »Če nas zanima, če nam zadiši, se za izlet odločimo, pot naprej pa je stvar volje in vztrajnosti.« Veliko volje in vztrajnosti je potrebovala tudi sama, da je skupaj spravila svojo drugo knjigo. Prvo (Pravljične poti po Sloveniji, 2004) je pisala poldrugo leto, v njej je zbrala 70 izletov. Za to, ki je pred vami, je potrebovala skoraj štiri leta, izletov pa je »samo« 50. V tem času se je zgodilo marsikaj, predvsem se ji je rodil otrok, hči Klara, ki ima zdaj tri leta in je z njo prehodila večino poti. Klara jo je naučila potrpežljivosti. V tem pogledu so Pravljične poti v zgodovino veliko prijaznejše do otrok in družin, kakor je bila njena prva knjiga. Morala je upoštevati, koliko zmorejo otroci in koliko zdrži njihova volja, zato je vodnik veliko realnejši. »Ker knjiga ni nastajala s takšnim tempom kot prva, je dobila tudi določeno zrelost, bolj premišljena je.« Hkrati je imeniten dokaz, da v življenju ni vedno najpomembnejša hitrost, temveč vztrajnost. Katera zgodba nas o tem uči, najbrž ni treba dvakrat vprašati.

Po vseh teh letih potepanj po domovini pove, da še vedno čuti globoko spoštovanje do Slovenije, do njene naravne in kulturne dediščine: »Vedno znova se čudim in veselim, da je tako majhna dežela tako polna neusahljivih lepot. Naj zveni klišejsko in obrabljeno, ampak je res.« Jo po sto dvajsetih uradno zapisanih izletih po Sloveniji, če seštejemo prvo in drugo knjigo, sploh lahko še kaj preseneti? Seveda, v prvi knjigi je bila zanjo izjemno odkritje dolina zgornje Kolpe, domovina Petra Klepca: »Prav sram me je bilo, da prej nisem poznala te izjemne in čudovite doline.« Tokrat jo je navdušil Kebelj – vasica pod Pohorjem, ki skriva razvaline kar dveh srednjeveških gradov, Zajčevega in Zbegovega, zraven pa še sotesko mlinov in žag. »Nihče ni vedel kje je to.« Za nas bo pot do Keblja lažja – če vas zanima njegova skrita veličina, kakor ga je poimenovala, odprite vodnik na strani 78.

Gradovi, pa četudi samo razvaline kot v Keblju, Ireno Cerar na vso moč privlačijo: »V njih je nekaj neverjetno čarobnega, česar ne moreta izničiti ne modernizacija ne naglica vsakdanjika.« Po vseh gradovih in njihovih ostankih, ki jih je obiskala, si je nazadnje rekla, da si zasluži, da bi na enem od njih tudi prespala. Izbrala je Mokrice: »Mokrilo in rosilo je ves konec tedna, a je bilo vendarle nepopisno čarobno.« Med njej ljubšimi »gradovi« je še eden, ki se skriva v gozdovih Lubnika nad Škofjo Loko. To je Stari grad, ki so ga nekoč imenovali Divja loka. V mnogih zgodbah je opisana njegova divja preteklost – tam so živeli roparski vitezi, hudobne kraljične, oderuški grajski oskrbniki in zaklete kače, zato ne preseneča, da je od njega komaj kaj ostalo. V vodniku mu je podelila častno prvo mesto v nizu petdesetih izletov.

Seznam ljudi, ki so ji pomagali, da je knjiga takšna, kakršna je, je dolg in zapisan na zadnjih dveh straneh. V njem so najprej, seveda, domačini, ki se jim je, kakor pravi, pustila voditi, pa vodniško izkušeni prijatelj Borut Peršolja, ki se je podpisal pod geografsko recenzijo knjige in brez katerega si je ne bi upala izdati, in cela vrsta strokovnjakov z Zavoda za zaščito kulturne dediščine, sodelavcev muzejev, turističnih društev ... V knjigi so poleg fotografij tudi ilustracije naših vrhunskih ilustratork in ilustratorjev (Suzi Bricelj, Mojca Cerjak, Milan Erič, Jelka Godec Schmidt, Ančka Gošnik Godec, Maša Kozjek, Polona Lovšin, Marjan Manček, Matjaž Schmidt in Gorazd Vahen), ki oživljajo ljudske pripovedi in knjigi dajejo posebno vrednost, bajeslovno očarljivost. »Če bi vam za konec kot avtorica ali kot mati morala dati kak 'pameten' nasvet, bi bil zelo preprost: pojdite ven in začutite opisane kraje. Nikar se ne trudite, da bi si zapomnili vsa zgodovinska dejstva in še zlasti z njimi ne silite otrok. Raziskujte, čudite se malenkostim, predvsem pa, preživite pravljično lep dan po svoje«, sklene Irena Cerar. Vodnik Pravljične poti v zgodovino je, kakor so zapisali pri Založbi Sidarta, pravljična knjiga za praznične dni. Naj bo vsak konec tedna tak potepuški praznik.

Smilja Štravs

www.delo.si  22.12.2009


G-L, 21.12.: Pravljične poti v zgodovino

SidartaPravljične poti v zgodovino


 

 

 

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 26747

Informacije

Informacije