Delo, 13.10.04 – Dr. Peter Starič: Trenta – biser Slovenije
Trenta – biser Slovenije
Najlepša je zdaj, v jeseni
Kdor se ob lepem vremenu popelje z avtom proti Vršiču, bo veliko zamudil, če ne gre še naprej, v dolino Trente. Sicer je Vršič čudovita izhodiščna točka za vzpon na Mojstrovko, Prisojnik ali Jalovec, vendar nas Trenta v lepih jesenskih dneh očara čisto drugače. Že ko smo na pol poti proti dolini, nas preseneti pogled na Jalovec in Ozebnik, ki se belita v prekrasnem okvirju rujnega bukovja. Prizor je enkraten in tisti, ki smo že kdaj bili na Jalovcu, ki opozarja nase v ozadju, bi lahko pokazali, kje vodi pot od Zavetišča pod Špičkom, po pobočju Ozebnika do Loške grape in naprej po južnem pobočju do levega roba, od tam pa prav po grebenu do vrha. (Moj vrtoglavi nemški prijatelj je del grebenske poti opravil kar po vseh štirih).
Na nasprotni strani se enako lep pogled odpira proti Razorju. Z Vršiča vodi pot pod pobočjem Prisojnika do izvira Mlinarice, ki nas pokrepča s čudovito hladno vodo, nato pa naprej po zahodni steni Razorja, do sedla na desni strani. V steni gre pot po znameniti galeriji (ki nam da streho, če nas tam preseneti dež). Tisti, ki jih je dolga pot z Vršiča že pošteno utrudila, se malo ustavijo, da uživajo prekrasni pogled na Triglav in druge vrhove ali pa na dolino zadnjo Trente, ki jo zapirata Bavški Grintavec in Jalovec. S sedla vodi pot navzdol do Pogačnikovega doma, kjer nam postrežejo s toplim obrokom in čajem. Koča dobiva tekočo vodo iz zgornjega Kriškega jezera, ob večerih in jutrih pa ima tudi elektriko. Oskrbujejo jo prek tovorne žičnice iz Trente, zato je dobro založena s hrano in pijačo. Kot večina drugih koč v Julijcih je ob koncu tedna prepolna, tako da oskrbnik dostikrat napoti planince kar v dolino, ker nima več prostora. V nedeljo in v prvi polovici tedna je s prenočišči veliko bolje.
Planinci, ki jim na sedlu še ni »zmanjkalo pare«, nadaljujejo proti vrhu Razorja. Včasih je človek brez skrbi pustil tam nahrbtnik in se olajšan podal na vrh, danes, v času množičnega turizma, pa to ni več priporočljivo. Mimo jam, ki v slabem vremenu dajejo zavetje pred dežjem, vodi pot do naslednjega sedla, od koder vidimo na goro Križ. Tam lahko srečamo trop kozorogov. Če ne delamo sunkovitih kretenj, se jim lahko počasi približamo na kakšnih šest metrov. Mladički gledajo zvedavo, njihov vodja pa skrbno opazuje. Če mu kaj ni všeč, zapiska, kar je znak za umik. Najprej gredo »matere z otroki«, nato vsi drugi in nazadnje še on sam.
Ob vrnitvi z Razorja se izplača narediti še kratko turo na Planjo, ki jo s prvega sedla dosežemo že čez približno 20 minut. Spotoma nas pozdravi na steno naslonjeni »Utrujeni stolp«, skoraj na vrhu pa utrujeni tudi sami lahko ležemo na travo.
Rokovanje s Kugyjem
Ampak vrnimo se v Trento, kamor človeka vlečeta srce in avto. Malo preden pripeljemo čisto v dolino, je manjši parkirni prostor, od koder gremo pozdravit Juliusa Kugyja, ki ima tam blizu spomenik. Izdelal ga je prezgodaj umrli kipar Jakob Savinšek, postavila pa Planinska zveza Slovenije. Sedeči kip, ki gleda proti Jalovcu, hodijo pozdravljat številni obiskovalci tako, da se z njim »rokujejo«. Spomenik, ki ga je sicer že prekrila patina, je zato na roki oguljen do svetlega brona.
Dobrih sto metrov naprej je odcep proti izviru Soče. Kočo dosežemo z avtom v nekaj minutah, od tam pa je treba četrt ure peš do izvira. Zadnji del poti poteka v steni, vendar je dobro zavarovan s klini in žico. Soča je resda čudovita reka, ki s svojo turkizno barvo daje pečat in značilnost celotni dolini Trente in še naprej do Italije, vendar njen izvir še zdaleč ni tako slikovit, kot je izvir Mlinarice. Ta je bila med Prisojnikom in Razorjem še studenec, ki je poniknil in okrepljen prišel na dan v mogočni, zgoraj odprti votlini. Avto pustimo na parkirišču, ki je vzporedno s cesto. Do izvira pridemo čez dva viseča mostička, kakršnih je v Trenti še precej; prvi vodi čez Sočo, ki se nam tam predstavi s slikovitimi brzicami, drugi pa je že v votlini. Ko ga prečkamo, vodi steza pod njim, nato ob steni, do ravnega proda, od koder se od blizu vidi izvir.
Naprej se popeljemo čez most prek Soče in že takoj za ovinkom nas čaka novo presenečenje. To je vrt Alpinum Juliana, kjer je zlasti v zgodnjem poletju veliko alpskega cvetja – raj za ljubitelje cvetlic. Takoj za njim je ob cesti cerkev s freskami Toneta Kralja. Po približno kilometru sta prvi kamp in restavracija, ki jo stalni obiskovalci imenujemo Pri Franceljnu. Sladokusci lahko naročijo soško postrv, skromnejši pa kakšno značilno trentarsko jed, npr. čompe s skuto ali kaj podobnega.
Spodaj pa šumi čudovita Soča
Še naprej nas vodi pot do zadnjega, 50. ovinka, mimo koče Zlatorog, ki pa – žal – že več let ni odprta za planince. Na srečo je v dolini več drugih prenočišč, kajti tudi bivši hotel Orel je zaprt že dobrih deset let in propada. Depandansa čez cesto, kjer so med vladavino Italije stanovali oficirji, v obdobju Jugoslavije pa turisti, prav tako ni več odprta. Pač pa so vojašnico, kjer sta bila včasih dom Iskre in trentarski muzej, popolnoma predelali zunaj in znotraj. V zgornjih prostorih je močno povečan in moderniziran trentarski muzej, v pritličju pa je dvorana, kjer prodajajo knjige, razglednice, zemljevide in spominke. V stavbi so tudi stanovanja za turiste, ambulanta in turistično središče. Enkrat na leto prirejajo koncerte mladih solistov za godala. Zasnoval in organiziral jih je violinist dunajske filharmonije Alfred Star, ki ga je smrt doletela v Trenti le nekaj let po tem, ko je tam vzel v najem hišo.
Kak kilometer po cesti proti Bovcu je druga, večja restavracija Metoja, kjer nam postrežejo s soškimi postrvmi. Dobimo tudi jedi na žaru, po naročilu pa še druge dobrote. Takoj nato, malo preden prečkamo Sočo po obnovljenem mostu, so večji kamp in prenočišča Mija, kjer je mogoče dobiti stanovanja. Še višje zgoraj je kmečki turizem Pri Plajerju, prav tako s stanovanji. Od obeh gostišč se ponuja čudovit razgled na Razor, Planjo, Križ, Stenar, Pihavec in Šplevto, na desni pa na Lepo špičje. Na bližnjih travnikih se pasejo ovce, kar daje pokrajini še dodaten čar.
V dolini šumi čudovita, modrozelena Soča, ki je tam zaradi preveč plitvih predelov še brez kajakašev. Julius Kugy, ki je bil dober orglar, je šum opredelil kot nekakšen »Orgelpunkt«, ki podpira celotno melodijo. Ponoči nas zaziba v mirno spanje, saj takrat promet popolnoma zamre; občasno ga s pretiranim hrupom zmotijo le motoristi. Ob jasnem vremenu se pred nočnim počitkom izplača narediti manjši sprehod, kajti zvezdnato nebo je tako lepo, da takšnega v mestih ni. Resda so jesenski dnevi še prijetno topli, vendar se zelo shladi, takoj ko zaide sonce. Zato je priporočljivo imeti tudi toplo obleko.
Vsaj za en teden izletov
Če smo se ustalili v Trenti, je od tam mogoče narediti številne izlete, bodisi peš ali z avtom. Lepo je v dolini Zadnjice, od koder nas od Triglavskega centra vodi pot ob Krajcarci prav pod Triglav. Tam spotoma vidimo Vršace, Gamsovec, prelaz Luknjo in Planjo. Prekrasne so tudi sprehajalne poti ob Soči. Kdor hoče zlesti na Triglav, lahko iz Zadnjice nadaljuje po »mulatjeri« do koče na Doliču, kjer je možno prenočiti. (Vodo prinesite s seboj!) Naslednje jutro je treba iti le slabe tri ure do vrha Triglava. Lep izlet je tudi v dolino Zadnje Trente, še naprej od izvira Soče. Iz Trente lahko gremo na krožno pot prek Zadnjice do koče na Prehodavcih, kjer je prvo od sedmerih Triglavskih jezer, nato pa od tam po drugi strani hriba nazaj v Trento. (Če je vroče, je izlet bolje opraviti v nasprotni smeri).
Z avtom je mogoče narediti od tam še številne druge izlete. Mangartsko sedlo (2060 m) dosežemo v pičli uri, nato je do vrha Mangarta (2679 m) le dve uri. Za cestnino je treba plačati 700 tolarjev, zato človeka motijo nezasute jame v spodnjem delu ceste, ki jo je delno poškodoval silen plaz, ter tiste zgoraj na neasfaltirani »zanki«, ki so le posledica dežja. Plaz je v začetku odnesel kakšnih 100 m ceste, a so jo le za silo obnovili in še ne asfaltirali.
Kot možne izlete iz Trente naj omenimo še dolino Lepene, od koder pridemo po poltretji uri hoda do koče in do bližnjega Krnskega jezera. Če tam prenočimo, se lahko naslednji dan povzpnemo na Krn, Veliko Babo, Šmohor ali Bogatin. Iz Bovca pa se lahko pripeljemo z žičnico do 2200 m visokih Kaninskih podov, od koder že po eni uri pridemo na vrh Prestreljenika (2499 m). Še naprej po dolini Soče je vredno obiskati Muzej 1. svetovne vojne v Kobaridu, Tolminska korita in cerkvico na Javorci. Toda nehajmo naštevati, saj je znamenitosti preveč. Skratka, izplača se obiskati Trento in ostati najmanj en teden!
Dr. Peter Starič