Gorenjski glas, 19.08.05 - Jasna Paladin: Vse ima svoj pomen!
Najprej z otroki na morje
Tomaž Humar je srečen, da je živ, zato trenutno o nadaljnjih alpinističnih podvigih ne razmišlja. Zdaj je čas za zahvale in počitek, pravi.
Brnik – Odprava Nanga Parbat 2005, kakor je Tomaž Humar poimenoval svoj drugi pravi poskus, preplezati južno steno te gore, je pri koncu. Mesec dni aklimatizacije in čakanja na lepše vreme, psihičnih priprav in treningov v ledenih serakih ter predvsem enotedenska kalvarija v ledenem labirintu, ki se je po zaslugi hitrega posredovanja slovenske in pakistanske strani končala z uspešnim helikopterskim reševanjem – to je Tomažu spremenilo življenje, ostale člane odprave in vse, ki so v tistih dneh spremljali njegov podvig, pa prikrajšalo za marsikatero uro spanca.
Tomaž, pozdravljen doma!
»Najtežje je bilo v dneh, ko je Tomaž čakal na rešitev. Res smo malo spali, ko pa smo izvedeli, da je rešen, smo bili presrečni,« sta ob vrnitvi sina povedala njegova starša, Maks in Rozi Humar ter priznala, da je bilo to, čeprav Tomaž pleza že petnajst let, zanje najtežja preizkušnja doslej. Nič lažje ni bilo v ključnih trenutkih Humarjevemu soplezalcu Alešu Koželju: »Bilo je težko in zelo napeto. Bili smo nemočni in najhujše je bilo le stati pod steno in opazovati situacijo.« Svojega prijatelja je na Brnik prišel pozdravit tudi Viki Grošelj, ki je vseskozi koordiniral Tomaževo reševanje: »Počutim se enkratno, to je eden srečnejših trenutkov v mojem življenju! Kar nisem mogel verjeti, da nam je uspelo, zato sem se na lastne oči prišel prepričat, da se je Tomaž res vrnil,« je napol v šali povedal Grošelj in dodal, da je prepričan, da bi Humar zanj storil isto.
Drama se je srečno iztekla!
Tomaž Humar se je zaradi slabega vremena že drugi dan plezanja ujel v neprehoden labirint strmine in ledu. Obtičal je v metrski luknji ter v njej ob minimalni količini hrane ter v mokrih oblačilih povsem nemočen na pomoč čakal kar šest dni. In kaj vse mu je takrat rojilo po glavi? »Še sam nisem verjel, da je takšno reševanje zares možno, a ko je človek v taki stiski, vedno upa na najboljše. Vse skupaj bi se lahko tragično končalo, zato sem še toliko bolj srečen, da sem dobil še eno življenje!«
Vse ima svoj pomen!
Mnogi so prepričani, da Tomaž kljub izkušnji, ki jo ima za seboj, nikdar ne bo odnehal plezati. Sam o tem za zdaj še ne razmišlja. »Pustimo času čas,« je kratko odvrnil in dodal, da se je gotovo vse skupaj zgodilo z določenim namenom. Za zdaj je potreben le počitka, ki se ga bo že v naslednjih dneh s sinom Tomijem in hčerko Uršo naužil na morju.
Jasna Paladin