Boris Štupar 06.07.2014 07:29 1501 0

Najtežje reševanje doslej

Primorski dnevnik: Uspešno junijsko reševanje v najgloblji nemški jami Riesending je bilo verjetno najtežje doslej, v njej so sodelovale jamarske zveze iz petih držav.

Zapleteno reševanje na Bavarskem je primerljivo samo s tistim v Črnelskem breznu v pogorju Kanina leta 1990, ki pa se je tragično končalo s smrtjo 22-letnega reševalca Massimilana Puntarja s Proseka. V jami Riesending je marsikdo doživljal uspešno reševalno akcijo kot neke vrste revanšo, v prvi vrsti so namreč bili jamarji iz Furlanije-Julijske krajine in še posebej iz Trsta.

52-letni Johann Westhauser je bil leta 1995 med odkritelji jamskega sistema Riesending, ki se razvija pod istoimensko goro (vhod je na nadmorski višini 1800 metrov) blizu Berchtesgadna na avstrijski meji. V nedeljo, 8. junija, ga je kamen na globini 1000 metrov hudo poškodoval, iz jame pa se je vrnil živ 11 dni po nesreči. Trenutno se zdravi, po reševanju njegovo življenje ni bilo več ogroženo. Pogovorili smo se z osebama, ki sta imeli pri tem ključni vlogi. Eden od njiju je v odločilnih trenutkih celo vodil mednarodno reševalno akcijo, njemu gre pripisati precejšnje zasluge za to, da je Westhauser še živ. V njegovi pisarni na Opčinah smo obiskali Roberta Antoninija, odgovornega
za jamarska reševanja v Furlaniji-Julijski krajini pri državni zvezi CNSAS. Antonini je po rodu iz Ancone, a je »posvojeni Krašovec«. Že 30 let živi na Tržaškem, točneje na Colu. »V jame se spuščam od svojega 12. leta, torej že 40 let,« pravi Antonini, ki ga med drugim dobro poznajo v Sloveniji, saj je tam raziskal najgloblje jame. Kraška brezna so za jamarje odlična vadnica, zato imajo tukajšnji reševalci bogato tradicijo in izkušnje. Edini Slovenec v jami pri Berhctesgadnu pa je bil Rok Stopar, mlad koprski zdravnik iz izolske bolnišnice in član Jamarske zveze Slovenije. Tudi njega je v akcijo vključil Roberto Antonini. »Potrebovali smo zdravnike, ki delajo v takih razmerah in teh ni veliko. Roka dobro poznam in nanj se zanesem, pogosto zahajava skupaj v jame,« pravi Antonini. Tudi Stopar je zelo izkušen, leta 2005 je recimo sodeloval pri reševanju ruskega jamarja v najgloblji jami na svetu - v jami Voronja (ali tudi Krubera) v kavkaški republiki Abhaziji. V Sloveniji se je prav tako udeležil zahtevnih reševanj, tudi v visokogorskih jamah. »Na Bavarskem pa je bilo gotovo najbolj zapleteno reševanje, kar sem jih doživel,« pripoveduje Stopar, ki je v podzemnih votlinah spremljal ponesrečenca tri dni.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika

05.07.2014