Delo, 11.10.05 - Tomaž Branc: Pogovor z dr. Marijo Markeš, direktorico TNP
Pogovor z dr. Marijo Markeš, direktorico TNP
»Največji dosežek bosta
zaupanje in sodelovanje v parku«
Bled – Marija Markeš, doktorica kmetijskih znanosti, je na čelu Javnega zavoda Triglavski narodni park 1. oktobra nasledila Janeza Bizjaka, ki je zavodu direktoroval 13 let. »Spremembe vedno prinesejo nove želje, pričakovanja in energijo, tako meni kot mojim 45 sodelavcem v zavodu. Osebno se dela iskreno veselim, ker čutim, da sem skozi kariero na znanstvenem področju in tudi v politiki osebnostno zanj dovolj dozorela. Triglavski narodni park je zame več kot služba, park je treba živeti,« je za Delo povedala nekaj dni po prevzemu funkcije.
Mnenja o delu Janeza Bizjaka se v javnosti precej razlikujejo. Kakšen zavod ste nasledili?
Zapuščino Janeza Bizjaka ocenjujem za zelo pomembno, saj se je TNP pod njegovim vodstvom začel ukvarjati z mnogimi novimi nalogami, ki jih prinaša upravljanje parka. Sem pa drugačna oseba od nekdanjega direktorja. Mene vodstvena dela, organizacija, res zanimajo. Nedvomno bomo nekatere stvari intenzivirali. Moja naloga v prvi fazi je povezati ljudi, ki v parku živijo ali so pomembno povezani z njim, za skupno delovanje, v upravi pa kar najbolje izrabiti potencial sodelavcev, ki je na dovolj visoki ravni.
Doktorirali ste iz kmetijske in regionalne ekonomike gorskih območij. Katera je po vašem mnenju prava smer razvoja TNP?
Imamo veliko želja. Poleg varstvene komponente, ki je za narodni park temelj, bomo veliko pozornosti namenili razvoju. Ker je območje TNP eden najboljših delov slovenskega podeželja, moramo skrbeti za njegov razvoj. Želim pa okrepiti sodelovanje in posvetovanje, izboljšati kulturo dialoga v parku. Po mojih izkušnjah projekti uspejo ali pa ne zaradi ljudi, ki se jih lotijo. Predvsem je treba vanje vključiti ljudi, ki si razvoja želijo; ne ljudi, ki zgolj vpijejo po sestankih, ampak ljudi, ki jih to zanima. Zame razvoj prostora narodnega parka ni zgolj odgovor na trenutne trende in izzive potrošniškega časa, ampak ohranjanje izjemne tradicije in kulture.
Ko omenimo park, je prva beseda narava, druga pa turizem. Je toga, tradicionalna ponudba v parku dovolj za zahtevnega sodobnega turista?
Delati kar koli novega, to zame ni razvoj. Razvoj pomeni delati nove stvari na pretehtan način. Načeloma nimam nič proti hotelom. Sem za. Zame je pomembno, da se pogovarjamo o konkretnih zadevah. Turizem je razvojna priložnost, staviti samo na turizem pa se mi zdi občutno premalo. Za začetek moramo razmisliti o infrastrukturi, ki jo že imamo. Saj v Bohinju ni tako malo hotelov, problem pa je, kaj se z njimi dogaja. Nisem za to, da gradimo na novo, hkrati pa obstoječe prepuščamo propadu. Od hotela, ki se preskrbuje s surovinami iz Afrike, ljudje iz parka nimajo ničesar. Moja vizija je sodelovanje; vsebino hotelu dajejo domačini, ki ga preskrbujejo z lesnimi sekanci, domačo, ekološko pridelano hrano, v katerem delajo domači ljudje. Izgovor, da ni nikogar, ki bi se turizma lotil na tak način, mene ne prepriča. Treba je začeti. Tako, kot so začeli v Čadrgu in Logarski dolini, kjer so domačini izpeljali lastne odlične ideje.
Kaj je glavna dejavnost narodnih parkov danes?
Najpomembnejša dejavnost narodnega parka je varovanje narave. Vsak narodni park mora imeti po merilih Svetovne organizacije za varstvo narave 75 odstotkov območja, kjer ni neposrednega poseganja človeka v naravne procese. Kolikor je le mogoče, dodajmo. Na drugi strani je četrtina območja parka, kjer velja vzdržna raba; to pa ni prioriteta parka, ampak pravzaprav tvori podporno okolje območju izjemnih naravnih vrednot.
Ste cone osrednjega in robnega območja, ki bodo upoštevane v končni obliki novega zakona o TNP, že pripravili?
Določili smo jih s težavo. Znotraj osrednjega območja smo morali upoštevati izjeme, predvsem pašne planine, kjer bo v sezonskem obdobju dovoljena nujna raba.
Kako kaj kaže z novim zakonom? Zdaj imamo dva predloga ...
Podatka, kdaj bo državni zbor sprejemal zakon, nimam. Nismo še tako daleč. Pri pripravljanju predlogov zelo cenim prispevek javnosti, stroke in domačinov. Zaradi sprememb v TNP – nov je tudi svet zavoda – in tudi zaradi prizadevanj, da bi dobili čim bolj celovit dokument, je sprejemanje zastalo. Upam, da bo že jeseni spet steklo. Zakon nujno potrebujemo. Zame kot direktorico je pomembno, da imam v zakonu enoznačne ugotovitve, da so pravila igre jasna.
Za park, ki se lahko ponaša z diplomo Sveta Evrope iz leta 2004, je presenetljivo, da nima ustreznega zakona in načrta upravljanja.
To, kar že imamo, ni dovolj dobro. Evropska komisija bo razmere v parku ponovno preverila čez nekaj let, in če ne bomo imeli upravljalskega načrta, nam diplomo lahko tudi odvzame. To bi bilo za nas zelo nerodno. Upravljalski načrt nam nalaga tudi zakonodaja. Čaka nas veliko dela, ki je hkrati tudi odlična priložnost, da se parkovni subjekti med seboj povežemo. Ustvariti kulturo sodelovanja in zaupanja je največji projekt, ki nas čaka.
So nedovoljeni posegi v prostor velik problem?
Težava je, da se ne ukrepa, da se ne izkoristi z zakonom danih možnosti, da bi jih že v kali preprečili. Pristojnosti za to imajo inšpekcijske službe, zavod TNP jih nima. Nasploh je kultura rabe prostora v Sloveniji na zelo nizki ravni. Inšpektorji pa imajo verjetno tudi svoje razloge, zakaj ne ukrepajo tako, kot bi morali. Želimo si, da bi z inšpekcijami končno potegnili črto in rekli dovolj.
Bohinjci so poleti zaprli cesto na Fužinarske planine. Da bi za promet zaprle alpske doline, razmišljajo tudi lokalne skupnosti v kranjskogorski občini. Ste za zaporo prometno obremenjenih alpskih dolin?
Obseg prometa je res problem. Vozniki se v dolini Vrat pogosto pripeljejo do zadnjega mogočega parkirišča. To je stvar vzgoje – ali jim pešačenje iz Mojstrane v Vrata predstavlja užitek v naravi ali pa občutijo le »adrenalinski« naboj, ki jih žene postavljati hitrostne in težavnostne rekorde.
V letu 2005 so mogoči tudi organizirani prevozi s kombijem. Kaj menite o tej zamisli?
Seveda je to veliko boljša rešitev, kot jo imamo zdaj.
Cestnina?
Cestnina je bolj način, kako priti do denarja kot rešitev problema. Zavzemam se, da bi ljudje v park hodili predvsem peš ali s kolesom.
Tomaž Branc