Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nanos

Kolesarjenje po planoti in dolini.

Nanos

Komaj se je zdanilo, že pripnem kolo na streho avtomobila in se odpeljem po prijatelja, kjer gre še drugo kolo na strešni nosilec in odpeljeva v Vipavo. Pridruživa se tretjemu članu naše male skupinice in vodji kolesarjenja po visoki kraški planoti Nanos, ki je dolga približno 12 km in do 6 km široka in ločuje celinski del Slovenije od Primorske.

 

Iz Vipave gremo proti Vrhpolju in kakor hitro je mogoče zapustimo asfaltno prevleko ceste ter se podamo na makadam, ki nas popelje hitro visoko in poskrbi za dobro ogrevanje teles. Že na tem delu poti nam je postalo jasno, da sta prijatelja hitrejša in da me bosta večkrat morala počakati, kar pa ni ovira na naši poti. S poti vidimo preko doline greben vrhov Trnovskega gozda od Čavna do Otlice, Sinjega vrha, Velikega kamna in drugih. Makadam je bližnjica in se ponovno priključi glavni cesti, po kateri kolesarimo še nekaj časa do naslednjega odcepa, ko ponovno gremo po makadamu, ki se vije skozi gozd in nas popelje do travnikov, kjer se pasejo konji. Čeprav je nekaj oznak in smerokazov, brez spletne aplikacije ne gre. Tako prijatelj večkrat preveri kje se nahajamo in kam nas bo povedla naslednja cesta ali kolovoz. Sonce pošilja vedno bolj tople žarke na zemljo in ob vrtenju pedal poskrbimo tudi za potešitev žeje in nadomestitev porabljenih kalorij. Na planoti so številni vrhovi in pašniki med kraškim kamnitim svetom, ki dajejo svojevrsten pečat našemu kolesarjenju.

 

Nadaljujemo po makadamu, se nekajkrat malce povzpnemo in prikolesarimo do lovske koče, kamor se istočasno pripeljejo lovci, seveda z avtomobili, mi pa že uzremo vrhove v daljavi pred izrazitim južnim robom planote, kamor nas bodo ponesla naša kolesa, a do tja je še daleč. Pritisnemo na pedala, se po cesti povzpnemo do naslednjega pašnega sveta, kjer je malo ravnice, nekaj dreves in grmičevja med kamni številnih vrtač in že odvijemo ter kolesarimo mimo lepe ograjene trate s položenimi kamni v vrsti po suhi peščeni cesti med številnimi bori do naravnega prehoda planote na strma pobočja, ki padajo v Vipavsko dolino. Tu stoji Eko koča Nanos na ravnici pod 850 m visokim vrhom Strmec. Sestopimo s koles, odložimo nahrbtnike in gremo na bližnje razgledišče na robu planote, kjer so pod nami Rebrnice in Vipavska dolina. Naredim nekaj fotografij in nato se vrnemo do koče, kjer se posladkamo z domačimi štruklji in osvežimo grla s pijačo.

Nič se ne obiramo, saj je pred nami še dolga pot. Vrnemo se na cesto in se spustimo po istem makadamu do pašnikov, kjer se pase govedo. Kmalu prašni pesek zamenja asfalt, ki se vije navzgor, da dobro zadiham premagajoč strmino, ko mimo pelje kar nekaj avtomobilov.

Prijatelja pa me kot že nekajkrat počakata, da prikolesarimo skupaj do odcepa k cerkvici Sv. Hieronima. Zapustimo asfalt, zavrtimo kolesa po pesku, gremo mimo pašnika s konji in spodaj pod nami zagledamo in se po zelo strmem klancu spustimo do zanimive in dobro obiskane cerkvice iz leta 1360, od koder je lep pogled na Vipavsko dolino in Kras. Kratek predah vedno prav pride in tudi tokrat je tako, nato pa nazaj na strm klanec, ki ga prehodim ob kolesu, medtem ko prijatelja zmoreta strmino na kolesu in me seveda počakata. Gremo do pašnika in na stranski kolovoz. Mateju na električnem kolesu slaba pot polna večjega kamenja ne predstavlja oviro, Rado še nekaj vrtljajev naredi na polnovzmetenem gorskem kolesu, potem pa sestopi in skupaj z menoj peš se povzpne pod gozd. Ko strmina popusti, greva na kolesi in za prijateljem ter pripeljeva do širokega makadama, po katerem prispemo do Vojkove koče na Pleši na višini 1240 m, ki jo prenavljajo, in velike senčne ravnice pred domom s kopico obiskovalcev. S kolesi gremo še nekaj deset metrov navkreber do oddajnika, kjer sestopimo ob južnem robu planote, predahnemo, se okrepčamo z dobrotami iz nahrbtnikov in si ogledamo bližnjo in daljno okolico. Pogled seže na Postojnsko kotlino, Javornike, Snežnik, Vremščico, Slavnik, Tržaški zaliv, Vipavsko dolino, Čaven in Golake.

Z robu gremo mimo koče na cestišče in prične se dolg, dolg spust, da zapiha zrak okoli ušes. Čeprav ne grem počasi, mi prijatelja kmalu izgineta izpred oči in me po nekaj kilometrih počakata, da se dogovorimo za eno od možnosti nadaljevanje kolesarjenja in gremo skupaj naprej. Kolesarimo mimo Podraške bajte do naslednjega križišča, nadaljujemo dolgo navkreber in nato navzdol ter prikolesarimo do turistične kmetije in Furlanovega zavetišča, kjer je vse zasedeno in komaj si lahko za mizo osvežimo grla z mrzlo pijačo v vročem poletnem dnevu. Ne gre brez pogleda na ostarelega rjavega medveda, ki ima le malo svojega prostora, nato pa ponovno gremo na kolesa in po asfaltu navzdol do naslednjega makadamskega odcepa in neskončno dolgega spusta, ki preči pobočja gozda in nas oddaljuje od Nanosa ter pripelje do izravnave, pašnikov in križišča cest, ki vodita za Šmihel in Bukovje, kamor tudi gremo. Cesta se vleče in vleče dokler le ne ugledamo prve hiše vasice s pogledom na vrh Sv. Lovrenca.

 

V Bukovju odvijemo in se spustimo po klancu v Predjamo do gradu in smo v nepopisni gneči, ki jo po nekaj minutah zapustimo in se vrnemo na klanec in v Bukovje. Kolesarimo preko Landola in Hruševja do Razdrtega in se spustimo v idilično dolino potoka Močilnika. Sprva ozka dolino z nekaj hiš vasice Otošče se čez čas razširi in uzremo Rebernice z robom planote Nanos.

Peljemo skozi Lozice z zanimivo cerkvico Sv. Frančiška Ksaverija do Podnanosa, kjer si ogledamo ozke uličice, zanimiv most, primorske hiše in trg s pitnikom, kjer z rok in obrazov speremo slanico. Odpeljemo še v Podrago, se povzpnemo do zajezitve potoka in naravnega kopališča na Mrzlem potoku, nato pa odkolesarimo med vinograde in se spustimo nazaj v Vipavo. Našega druženja pa še ni konec. Naredimo premor in si privoščimo slastne pice, se odžejamo in prijatelj nama razkaže še Vipavo na kolesu. Kolesarimo ob reki, si ogledamo njen deltast izvir, trg, uličice in se povzpnemo, tudi tokrat grem večino poti ob kolesu, do razvalin starega gradu nad naseljem.

Sonce počasi drsi za obzorje, ko se vrnemo na izhodišče. Na kolesih smo bili skoraj devetdeset kilometrov in pri tem naredili okroglih dvatisoč višinskih metrov. Posloviva se od najinega vodiča in prijatelja in se odpeljeva domu naproti.

Značke:
GL4 SBaznik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27672

Informacije

Informacije