Večer: Matjaž Jež: Pisana jesen na Pohorju / Janez Mihovec: Morbegna: ko bunker postane bivak / Od Litije do Čateža / Milan Cilenšek (1935-2013)
Pisana jesen na Pohorju
V jesenski barvitosti izstopa zamolklo zelenilo smreke, najpogostejše drevesne vrste na Pohorju
Ko se poletje preveša v jesen, postanejo sprehodi po pohorskih poteh še posebno zanimivi. V podrasti se že kažejo razkošna modra socvetja svilničevolistnega svišča (Gentiana asclepiadea L.). To je naša najpogostejša vrsta svišča, ki uspeva od nižin do visokogorja. Lahko ga srečamo na različnih rastiščih, najbolje pa se počuti na rahlo vlažnih in polsenčnih tleh.
Če se ozremo proti krošnjam, nas bodo že razveselili prvi odtenki jesenske barvitosti, v kateri izstopa zamolklo zelenilo smreke (Picea abies L.). Tudi brez statistike bi kmalu ugotovili, da je smreka najpogostejša drevesna vrsta na Pohorju. Uspeva od nižin do najvišjih vrhov. In če se odpravimo na Pohorje pri Spodnjem Radvanju, tako da prečkamo starodavne okope pri Pošteli in nadaljujemo do Mariborske koče in Areha, bomo opazili, da se delež smreke v gozdu spreminja. V gričevnatem pasu je je manj in tukaj še prevladujejo listavci. Z naraščanjem nadmorske višine pa se njen delež povečuje, tako da v gorskem pasu postane prevladujoča. Delno je to tudi rezultat preteklega gospodarjenja z gozdovi, ko so smreki iz ekonomskih razlogov dajali prednost. Na zamočvirjenih planotah in v okolici barij uspevajo barjanska smrekovja. To so naravni smrekovi gozdovi, ki so uvrščeni med varovana območja narave Natura 2000. Med tisočimi pohorskimi smrekami pa sta vsaj dve vredni ogleda. Sgermova smreka v Hudem Kotu je s 340 centimetri obsega in 62 metri višine najvišja smreka v srednji Evropi! Druga je Cebejeva smreka na Smolniku, ki z obsegom 458 centimetrov velja za najdebelejšo na Pohorju. Če ve kdo za debelejšo, bomo zelo veseli novih podatkov. Če bomo pot nadaljevali proti zahodu, se nam od Rogle naprej odprejo čudoviti razgledi po širnih planjah. Poleg volka, prevladujoče vrste trave, najdemo tam še celo vrsto značilnih rastlin, kot so arnika, panonski svišč, zlata rozga, brkata zvončnica, srčna moč in oranžna škržolica. Na planjah je pred desetletji uspeval še kochov svišč, ki pa ga že vrsto let ne opazimo več. Danes je ta zanimivi rod zastopan samo še s panonskim sviščem (Gentiana pannonica Scopoli), ki je ogrožena in zavarovana vrsta.
Posebno mesto med rastlinami ima že omenjena arnika (Arnica montana L.). Je trajnica z globoko koreniko, vencem pritličnih listov in do 60 centimetrov visokim steblom s tremi rumeni cvetovi. Prav ti cvetovi so za arniko usodni. Zaradi splošnega prepričanja o njeni neizmerni zdravilnosti jo kljub ogroženosti in zavarovanju še vedno množično nabirajo. Prav žalosten je pogled na skupine avtobusnih "ljubiteljev narave", ki se kot kobilice razpršijo po planjah in potrgajo vse, kar jim pride pod roke, tako da za njimi ostanejo samo pomendrane trate. Zato vabim vse ljubitelje divjih zdravilnih rastlin, da svoje potrebe po naravnih rastlinskih zdravilih skušajo zadovoljiti z gojenjem v vrtovih. Divjih rastlin v naravi je pač premalo, da bi si vsak lahko nabral svoj šopek. Na planjah lahko naletimo tudi na zanimivega temno modrega metulja. To je borovničev mnogook (Plebejus optilete Knoch), ki ima na Pohorju edino nahajališče v Sloveniji. Njegov življenjski prostor so resave z borovničevjem in cvetočimi travniškimi rastlinami, kot sta zlata rozga in arnika.
Tekst in foto: Matjaž Jež
Morbegna: ko bunker postane bivak
Na obisku pri čisto pravem puščavniku sredi visokogorja
Konec prve svetovne vojne je za narode Evrope pomenil veliko spremembo. Nastale so nove meje, stare pa so se korenito spremenile. Prav gotovo je novo nastala politična situacija za Slovence pomenila pravo katastrofo. Četrt narodnega ozemlja in prebivalstva je prišlo pod Kraljevino Italijo in v Julijskih Alpah se je meja pomaknila prav pod zahodno steno Triglava. Brez dvoma so se Italijani dobro zavedali, da so si prisvojili nekaj, kar jim sploh ni pripadalo. Mejo, nastalo z Rapalsko pogodbo, so tako skušali čim bolj zaščititi. Vedeli so, da lahko kadarkoli pride do povračila. V tem prizadevanju so se lotevali neverjetnih podvigov.
Edini dostop, ki so ga imeli pod ostenje Triglava, je potekal iz doline Zadnjice. Iz zatrepa doline so do Tržaške koče na Doliču zgradili mulatjero. Ta se na mestu današnjega planinskega doma ni končala, ampak zavije ostro na levo in se drzno preko strmih pobočij dvigne na Triglavske pode. Tu se strmina nekoliko unese, a se pot še vedno zlagoma dviga. Po uri hoda po markirani poti na Triglav se mulatjera odcepi na levo. Dvigamo se še pol ure in nato pod neizrazito vzpetino Glava v Zaplanji opazimo ostanke nekdanje karavle.
Nekdaj je bil strelski bunker, zdaj bivak Alojza Žaklja
Sredi brezvodne in kamnite pušče je italijanska vojska zgradila precej veliko zgradbo. Ta stoji v zavetju vrha za njo in tako zaščitena pred morebitnimi izstrelki s precej višjega Triglava. Italijani so mejo stražili vse do leta 1943, ko so bili poraženi v drugi svetovni vojni. Od takrat karavla nezadržno propada. Po vojni se je namreč meja spet pomaknila na zahod in karavla ni več služila ničemur.
Z eno samo izjemo seveda. Že pred vrsto let si je v strelskem bunkerju, ki stoji v neposredni bližini karavle, našel zatočišče Alojz Žakelj. Obisk Morbegne nam torej ponuja izredno priložnost, da obiščemo čisto pravega puščavnika. Alojz Žakelj je bunker iztrgal propadu in njegovo tesno notranjost spremenil v čisto pravi bivak. V tem bivaku preživi pretežni del leta. Poleg tega ima še enega na Mežakli. Je že vedel, zakaj si je za bivališče izbral ta samotni kraj in ne norišnice, ki vlada v dolini. Z Morbegne je namreč eden najlepših razgledov, kar jih je mogoče videti. Za hrbtom se dviga mogočna zahodna stena Triglava, na levi zahodni Julijci, pred nami pa mogočna kopa Kanjavca in pod njo Velska dolina.
Za obisk Morbegne se je treba pošteno potruditi. Do karavle je mogoče še danes priti iz doline Zadnjice pa iz doline Triglavskih jezer. Še najbolj enostavno dostopna je iz doline Krme preko koče Planika oziroma preko Velske doline. Vsekakor nam pot vzame cel dan pri prehodu skozi najlepše dele Julijskih Alp, pot pa se pošteno izplača. Naužijemo se samotnega, prelepega sveta gora in obiščemo človeka, ki je zbral toliko poguma, da je izbral drugačen način življenja, kot ga zapoveduje skomercializirani svet globoko spodaj v dolini.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Od Litije do Čateža
Prihodnjo soboto bo 27. mednarodno potovanje po Levstikovi poti
Organizatorji tudi letos pričakujejo okoli 25 tisoč pohodnikov iz vse Evrope ob jubilejni izvedbi mednarodne prireditve 27. popotovanje po Levstikovi poti. Na pot, ki je nastala po Levstikovi literarni predlogi, se bodo odpravili med šesto in deveto uro z Levstikove ulice v Litiji ali izpred kulturnega doma v Šmartnu pri Litiji.
Lanskoletni pohodniki na Preski, kjer se pot razcepi na severno in južno
Pohodnike bo pot vodila skozi Jelšo do Liberge in naprej do Preske, kjer se pot razcepi na severno in južno. Severna pelje prek Grmad, skozi Gobnik do Moravč in cilja v Čatežu. Ta pot je dolga 22 kilometrov. Južna, ki je nekoliko krajša in slikovitejša (21,5 kilometra), je speljana preko Ježnega in Vinjega Vrha do Poljan, Sevnega, Zagriča in Razbora do Čateža. Zaključna prireditev bo ob 13. uri na vaškem trgu na Čatežu. Cilj bo odprt do 17. ure. Po poti ni dovoljeno teči, ker pohod ni tekmovalna prireditev.
S cilja bodo po enajsti uri organizirani avtobusni prevozi do železniške postaje v Litiji in naprej v Šentlovrenc, vozovnice za avtobus pa lahko kupite ob prijavi na startu. Ob 16. uri odpelje iz Šentlovrenca posebni vlak v Ljubljano. Prijave so obvezne, prijavnina znaša šest evrov in vključuje novo knjigo "Levstikova pot - turizem in vinogradništvo" z zemljevidom poti in novo izkaznico Levstikove poti. Prvih 4000 prijavljenih prejme tudi spominski kozarec. Za organizirane skupine organizatorji priporočajo pravočasne prijave, ker bodo le tako lahko zagotovili parkirna mesta za avtobuse. Podrobnejše informacije lahko najdete na http://www.levstik.si. (boz)
