Večer: Glavna sezona za ljubitelje planin / Varneje v gore / Poletno Pohorje / Veslanje po Rakovem Škocjanu

Glavna sezona za ljubitelje planin

Na alpske vršace ali potepanje po sredogorju. Za planinstvo je vedno pravi čas!

Lepo vreme in stabilne vremenske napovedi bodo v gore znova privabile veliko obiskovalcev. S tokratnim koncem tedna se začne vrhunec poletne planinske sezone, ko bodo gorski vrhovi, planinske poti in koče znova polno obiskani. Sicer poletna planinska sezona traja od 15. julija do 15. septembra.

V zadnjih letih čedalje več Slovencev del svojega letnega dopusta preživi v naših gorah. Čeprav se je letos sezona začela malo kasneje zaradi dolge zime, so planinske poti in koče sedaj zelo obiskane. Zaradi polnih koncev tedna oskrbniki planinskih koč v visokogorju priporočajo obisk najvišjih vršacev med tednom. Letos pa je treba biti še posebej pazljiv na območjih v visokogorju, kjer je še vse od zime in pomladi ostal sneg.

Naše gore letno obišče prek 1,4 milijona obiskovalcev, redno pa v hribe zahaja več kot 300 tisoč Slovencev. Obisk gora v zadnjih letih kaže, da smo še vedno planinski, gorniški narod, kjer je planinstvo najbolj priljubljena oblika rekreacije in športnega udejstvovanja. Planinska zveza Slovenije ima 58 tisoč članov, kar je 2,8 odstotka prebivalcev Slovenije. Planinska društva upravljajo 176 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 6000 ležišči. Vse planinske koče in zavetišča so odprta, zaprt je le Dom Petra Skalarja na Kaninu.

V skrbi za okolje pri PZS priporočajo za prenočevanje v planinskih kočah uporabo svoje rjuhe, ki jo lahko obiskovalci gora kupijo tudi na sedežu PZS, preko brezplačne številke 080 1893 ali spletni trgovini PZS. Priporočajo še, da prenočišče v planinskih kočah predhodno rezervirate. Kontakti vseh planinskih koč, bivakov in zavetišč so objavljeni na spletnih straneh PZS. Vse obiskovalce, ki jih kljub že rezerviranemu prenočišču ne bo v planinsko kočo, prosijo, da svojo rezervacijo pravočasno ali vsaj dan prej odpovedo. Vsi, ki bodo v izbrano kočo z rezerviranim prenočiščem prišli po 17. uri, naj kasnejši prihod sporočijo oskrbniku po telefonu na dan obiska.

Možnosti je veliko, ker je v Sloveniji kar 1661 planinskih poti v skupni dolžini 9000 kilometrov, kar je za polovico več, kot je kilometrov vseh slovenskih državnih cest. Vse planinske poti v Sloveniji planinci markacisti oskrbujejo prostovoljno. Dolga s snegom bogata zima je pustila tudi številne posledice, med njimi tudi na Slovenski planinski poti, zato morate v visokogorju računati na številna snežišča, kjer je še vedno potrebna zimska oprema. Pred odhodom v gore zato preverite razmere in stanje poti.

Najdaljša, najbolj znana in najbolj priljubljena v Sloveniji je Slovenska planinska pot, najstarejša tovrstna pot v Sloveniji, Evropi in tudi na svetu, ki je 1. avgusta 2013 praznovala 60 let od odprtja. Na pobudo Ivana Šumljaka je bila odprta 1. avgusta 1953. Poteka od Maribora čez Pohorje prek Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, Krasa do Ankarana ob Jadranskem morju. Označena je s splošno oznako planinskih poti v Sloveniji, Knafelčevo markacijo (rdeči krog z belo piko) in številko 1. Dopolnjuje jo Razširjena slovenska planinska pot (35 točk), ki nas popelje po zanimivih delih Slovenije. Lahko izbirate tudi med kar 78 planinskimi obhodnicami (veznimi potmi) in tudi evropskima pešpotema E6, E7 (označeni z rdečim krogom z rumeno piko), na katerih spoznamo Slovenijo od severa do juga (E6) in od vzhoda do zahoda (E7). Ob mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico - pot Via Alpina, ki poteka od Italije preko Slovenije, Avstrije, Nemčije, Liechtensteina, Francije, Švice do Monaka.

Trenutno je zaradi skalnega podora z Razorja še vedno zaprta planinska pot, ki je tudi del Slovenske planinske poti v Julijcih in pelje iz Milnarice (smer z Vršiča) čez sedlo Planja na Kriške pode. Zaprta je tudi planinska pot na Razor.

Obilo je označenih planinskih poti tudi v sredogorju, če že ravnega skalovja ne marate. Številni vodniki, knjige in zemljevidi vam bodo olajšali izbiro. Naj velja načelo, da je za planinstvo vedno pravi čas. A vedno imejte v mislih, da je cilj pravzaprav varna vrnitev domov.

Božo Zorko

---

Varneje v gore

Da bodo obiski gora čim bolj varni, so pri PZS pripravili nekaj napotkov, ki lahko služijo kot opomnik pred vsakim izletom

Vsak obiskovalec gorskega sveta mora biti neodvisen in dobro opremljen. Nimamo pravice računati na pomoč gorskih reševalcev in jih jemati kot servis nujne pomoči, ki bo prišel po nas v vsakih razmerah. Dolžnost vsakega planinca je, da je fizično, psihično in tehnično dobro pripravljen, tudi na bivak ali kasnejšo vrnitev z gora.

Pred vsako potjo v planine preverimo, ali imamo v nahrbtniku vse potrebne stvari za na pot. Pogledamo vremensko napoved, saj slabo vreme in vidljivost lahko podaljšata čas hoje. Pripravimo si načrt poti, jo razdelimo na manjše odseke, predvidimo počitke in približen čas hoje. Ocenimo, kakšna in kako strma je pot. Ali so na poti balvani, melišča, ruševje, ki nas bo upočasnilo, krnice, hudourniki, prepadi? Jih bomo lahko obšli? Preverimo, ali so na poti koča, bivak, zavetišče, kamor se bom lahko umaknil?

Izbira poti
Izberite pot, ki je primerna vaši fizični in psihični pripravljenosti. Pri tem upoštevajte svoje zdravje in zdravje udeležencev ture. Še posebej pozorni bodite, če imate kakršnekoli kronične bolezni, alergije ali pa ste srčni bolnik. Prilagodite se najšibkejšemu udeležencu skupine, še posebej če so to otroci. Na vsako turo se dobro pripravite in pridobite dovolj informacij od vodnikov, znancev in s spletnih strani. Pri slednjih bodite pazljivi, saj v svetovnem spletu kroži cel kup podatkov, ki so lahko zavajajoči. Predvidite počitke, možnosti prenočevanja in "zasilne izhode" ob zapletih. Izogibajte se brezpotij, o katerih ste naključno izvedeli, ker v večini primerov peljejo v težave.

Obveščanje
O vsaki turi obvestite domače, znanca ali osebje v planinski koči. Obvestilo naj vsebuje podatke o nameravani poti, morebitne rezervne cilje in okviren čas vrnitve. Priporočljivo je, da za obveščanje uporabite obrazec in ga pustite na vidnem mestu v avtu. Vpisujte se v vpisne knjige na kočah in vrhovih, ki bodo v veliko pomoč gorskim reševalcem v primeru poizvedovanja.

Koristen pripomoček je lahko tudi mobilni telefon. Zavedati se moramo, da je zaradi večje oddaljenosti postaj v večini primerov signal šibek, posledično telefon išče najboljši signal in s tem izgublja energijo bistveno hitreje kot v dolini. Čas delovanja baterije je v gorah bistveno krajši tudi zaradi nižjih temperatur. Pred turo napolnite baterijo telefona in po možnosti s sabo vzemite rezervno. Energijo dodatno varčujete, če med uporabo izklopite UMTS-signal.

Telefon naj bo med turo ves čas izklopljen in spravljen na toplem v za vodo neprepustni vreči. Uporabite ga lahko tudi, če ne poznate PIN-kode, saj je klic na 112 in 113 možen tudi brez vpisa PIN. Če ne morete poklicati, poskusite s pošiljanjem kratkih sporočil na številko 112. V imeniku telefona imejte tudi spravljeni dve številki domačih v obliki ICE1 in ICE2 ('In Case Of Emergency’'). Številka bo v pomoč reševalcem, da lahko o nesreči obvestijo svojce.

Kako na poti?
Začnite počasi, da se ogrejete in pripravite telo za več ur hoje. Izberite tako imenovani pogovorni tempo hoje. Po prvih 15 minutah se bo vaše telo že toliko ogrelo, da boste lahko slekli vrhnji del oblačila. Nato poskusite hoditi vsaj eno uro pred prvim počitkom.

Med vsakim korakom iztegnite zadnjo nogo do konca in pri prenosu naprej sprostite mišice. Uskladite dihanje s koraki. S tem jih vsakič nekoliko osvežite, kar je pri tisočih korakih in več urah hoje dobra naložba. Pred sestopom zategnite vezalke. Vsak korak naj bo "lahek", stegna uporabljajte za absorpcijo energije tal. Stopajte med kamni, ne po njih.

Izbirajte varna mesta za počitek, kjer ni nevarnosti zdrsa, padajočega kamenja, snežnih plazov in ki niso neposredno na soncu.

Zaščitite se pred sončnim sevanjem s kremo, pokrivalom in dobrimi sončnimi očali.

Na planinskih poteh, ki so izpostavljene možnosti padajočega kamenja ali trka z glavo v skalo, si obvezno nadenite čelado. Čelado uporabljajte tudi pri vzponih in sestopih na poteh, ki so speljane po meliščih. Na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh uporabljajte samovarovanje s pomočjo plezalnega pasu in varovalnega kompleta. Če zaradi nepredvidene ovire na poti (poledeneli deli, strgana jeklenica, podor) te ni možno varno nadaljevati, se pravočasno obrnite. Gora vas bo počakala.

Uživajte zadostne količine tekočine in hrane. Pijte večkrat in v majhnih količinah. Hrano kupite v planinskih kočah, saj se boste s tem izognili težkemu nahrbtniku. Jejte le suho sadje ali energijske ploščice.

V primeru nenadnega poslabšanja vremena si čim prej poiščite zavetje v planinski koči ali bivaku. Če to ni mogoče, sestopite z izpostavljenih grebenov in poti ne nadaljujte.

Ukrepi ob nesreči
Ohranimo prisebnost in ostanimo mirni. S tem pomirimo tudi druge udeležence. Zaščitimo sebe in ponesrečenca pred neposrednimi nevarnostmi. Nudimo prvo pomoč v okviru svojega znanja in sposobnosti. O nesreči pokličemo center za obveščanje na številko 112. Na pomoč lahko pokličete s pomočjo mobilnega telefona, UKV-radijske postaje, ki so v planinskih kočah, ali preko sistema SAPOGO.

Obvezna oprema
V vsak nahrbtnik planinca, ne glede na vrsto planinske poti, sodijo:

- alu folija in bivak vreča,
- osebni komplet prve pomoči,
- čelna svetilka in rezervne baterije,
- kompas in planinski zemljevid območja, kamor se odpravljate,
- mobilni telefon s polno baterijo,
- sveča in vžigalice v za vodo
- neprepustni vrečki,
- železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg ro obstojnosti, je lahka in ima majhen volumen),
- toplo oblačilo ter kapa in rokavice (v hribih se vreme namreč zelo hitro spremeni, nizke temperature in sneg poleti v gorah niso nič nenavadnega).

Ne varčujte pri nakupu čevljev. (boz)
 

---

Poletno Pohorje

Pohorje je privlačno v vseh letnih časih, poleti pa sta vsaj dva razloga, zakaj ga obiskati

Prostrani gozdovi na planoti so idealni za ljubitelje pohodništva in gorskega kolesarjenja, temperature, ki so za okoli pet do deset stopinj nižje kot v dolini, pa pravo olajšanje, ko pritisne vročina. Zato ne čudi, da se prav v teh dneh na Pohorju prične glavna poletna sezona. Glede na kar veliko število ležišč v hotelih, planinskih domovih in kočah na celotnem Pohorju stiske s prostorom ni, res pa je, da prevladujejo bolj skromne nastanitve. Manjka predvsem tistih s tremi zvezdicami.

Največji turistični center je Rogla. Že julija so imeli dokaj veliko gostov, tudi športnikov. Prevladovale so ženske in moške ekipe rokometašev, nogometašev in košarkarjev, kmalu pa pride na priprave tudi ženska biatlonska reprezentanca Rusije. Ob lepem vremenu je veliko dnevnih obiskovalcev, tako da so parkirišča zasedena skoraj tako kot na vrhuncu smučarske sezone. Večina se poda na krajše pohode po okolici Rogle, mnogim resnejšim pohodnikom in kolesarjem pa je to izhodiščna točka za potepanje po Pohorju.

Kolesarske izkušnje
Drugo priljubljeno izhodišče je Bellevue na Mariborskem Pohorju, še zlasti zato, ker se lahko z vzpenjačo dvignete na planoto in se tako izognete največjim strminam. Je pa Pohorje tako prepredeno s cestami in potmi, da je kar težko izbrati, kje začeti in kam vse se podati. Žal so nekatere pohorske ceste v zadnjih letih bolj slabo vzdrževane in primernejše za motokrosiste kot za avtomobiliste. Cesta med Lukanjo in Peskom pa bo po kakšnem večjem nalivu verjetno neprevozna, saj jo je potok na več delih že močno načel. Tudi sicer vožnje po bolj prometnih cestah kolesarjem ne bi priporočil, saj se bodo naužili več praha kot svežega zraka, ob pogosti vratolomni vožnji avtomobilistov pa še strahu.

Takšne so tudi izkušnje Saša Ćosića, direktorja Slavija turizma, ki organizira kolesarska potepanja po Pohorju: "Sicer je na Pohorju in pod njim označenih kar lepo število prog, ki povezujejo področje med Mariborom in Kopami ali Slovenj Gradcem. Področje povezuje Pohorska kolesarska transferzala, na vseh delih najdemo oskrbovane koče in možnost počitka ali pa zaklona ob nenadni nevihti. Razgiban teren in velike višinske razlike med dolino in grebenom morda niso najbolj primerne za tiste brez dobre kondicije. Vendar pa te proge potekajo po dokaj širokih gozdnih cestah, po asfaltnih cestah in povsod tam, kjer je dovoljen promet z motornimi vozili. Gostje nam očitajo, da je to nevarno, in vprašajo, kako je mogoče, da ne moremo kam, kjer bi bil mir pred vozili. Pa jim razložim, da je v Sloveniji tak zakon, ki prepoveduje kolesarjem in motoristom vožnjo v naravnem okolju, kjer to ni drugače urejeno. In da kot organizator žal ne morem kam drugam.

Gorski kolesarji seveda iščejo stezice, ki se vijejo po gozdu v širini največ meter in pol. Pa predvsem take, kjer se lahko doživi tudi kaj adrenalinske vožnje, tehničnega kolesarjenja, dinamičnega obvladovanja ravnotežja. Vse to brez strahu, da te bo povozil kak kombi s turisti in gobarji. V Evropi in tudi drugod se kolesarji seveda podajajo na področja velikih kolesarskih parkov, ki poleg prog za spust ponujajo obilico kilometrov enoslednic, zanimivih panoramskih razgledov, vse to v kombinaciji z odlično kulinariko v avtentičnih okoljih gorskih koč, začinjeno z odlično tehnično podporo, servisom in drugo ponudbo. Pohorje ima velik potencial, mrežo poti, če bi bila urejena, bi jo lahko povezali v enega največjih parkov v tem delu Evrope. Imamo prenočitvene objekte, odlične gostitelje, da ne govorimo o dobri domači hrani in pridelkih. Gotovo bi lahko hrib postal atraktivna kolesarska destinacija, potrebujemo le pogum in spoznanje, da je kolesarski turizem zelen."

Resnici na ljubo, poti, po katerih avtomobili ne morejo in so primerne za gorsko kolesarjenje, je veliko. Le označene niso in zato primerne samo za dobre poznavalce pohorskih gozdov.

Na robu vrveža
Osankarica je predvsem tranzitna točka za pohodnike in kolesarje, ki gredo preko Pohorja ali pa z Areha na Roglo. V domu imajo sicer 50 ležišč, več kot polovica jih je v večjih sobah.

"Letos sezona kasni skoraj za en mesec. Do sedaj je bilo kar nekaj kolesarjev in pohodnikov, glavnina pa bo avgusta, ko je za nas tudi glavna sezona. Cel mesec imamo zasedene vse postelje, predvsem s pohodniki in kolesarji. Večina gostov je z naše Obale, Ljubljane, Kranja, kolesarji pa prihajajo tudi iz Švice, Italije, Nemčije. Veliko bo odvisno od vremena. Septembra pa je veliko gobarjev," pravi Milan Rataj, ki ima v najemu dom na Osankarici.

"Skozi vse leto pa Pohorje spoznavajo tudi otroci. Kar veliko koč, domov in hotelov namreč ponuja otroške šolske in počitniške tabore. Eden takšnih je bil pretekli teden v organizaciji Rdečega križa iz Ormoža tudi na Treh kraljih. Vodila ga je Maja Botolin Vaupotič: "Pripeljali smo 22 otrok, ki smo jim pripravili teden brez računalnika in televizije. Dopoldan gremo na pohode v okolico; na Veliki vrh, Osankarico, v Kot, do bolnice Jesen, popoldan pa imamo razne delavnice in družabne igre. Otroci uživajo, nekateri so tukaj že petič. Imajo radi, če imajo možnost nekaj početi. Pohorje nudi veliko možnosti in še blizu je."

Nedvomno tudi to poletje Pohorje ne bo samevalo, a manjka še kar nekaj korakov, da bi postalo turistično bolj privlačno. Pa ne za masovni turizem, kar si verjetno ne želi nihče, ampak za ljudi, ki znajo ceniti ta naš zeleni hrib, početi pa še kaj drugega kot samo globoko dihati.

 

Božo Zorko

---

Veslanje po Rakovem Škocjanu

Nenavadna plovba po slovenskem biseru

Ljubljanica je reka številnih imen. Izvira pod Snežnikom že na hrvaški strani in nato zlagoma teče proti severu. Njene vode se zbero na Cerkniškem jezeru, od koder ponovno poniknejo v Veliki in Mali Karlovici ter Svinjski jami.

Ponovno njene vode pridejo na dan v nenavadni dolini Rakov Škocjan, kjer se reka imenuje Rak. Dolina je pravzaprav dno nekdanje vodne kraške jame. V geološki zgodovini se je strop jame tako stanjšal, da ni mogel več nositi svoje lastne teže. Zrušil se je, na mestu kraške jame pa je nastala dva kilometra dolga rečna dolina reke Rak. Ves ta proces teče še danes. Vode s Cerkniškega jezera pridejo na svetlo spet v Zelških jamah in pod Malim naravnim mostom. Na tem mestu se dolina reke Rak podaljšuje v smeri proti Cerkniškemu jezeru. Prav nasprotno pa je pri Velikem naravnem mostu na drugi strani doline. Tu vode ponovno poniknejo v podzemeljskem kanjonu Tkalce jame in iz Planinske jame pritečejo na Planinsko polje. Dolina reke Rak se na tem mestu počasi, a zanesljivo podaljšuje v smeri proti Planinskem polju. Na Planinskem polju se vode imenujejo Unica, ki na koncu polja spet poniknejo in na Vrhniki končno postanejo Ljubljanica. Celotna dolina Rakovega Škocjana je danes spomenik zavarovane narave. Okoli njega je speljana učna pot, a mene je od nekdaj zanimala plovba z raftom po tej nenavadni reki.

Najlepše je začeti na spodnjem koncu, kjer je tik nad Velikim naravnim mostom večji travnik in kot tak prav posebej primeren za vkrcanje v raft. Plovba je mogoča le proti lenobnemu toku. Navzdol se takoj za naravnim mostom začne kanjon, ki po nekaj sto metrih preide v Tkalco jamo. Rak pokaže dva obraza. Veslanje proti toku je na začetku prava idila. Reka je široka in tok miren. Na obeh straneh vodnega toka sta travnika, ki na pobočjih preideta v gozd. Po dobrem kilometru je te podobe konec. Reka se razdeli na dva dela. Na naši desni se vodni tok po dobrih sto metrih konča pod ostenjem, kjer izvira mogočen kraški izvir Retje. Kraški izvir je slepa ulica, ker je vodne poti tu konec.

Levi vodni tok je tok reke Rak. Sedaj je precej ožji in postaja vedno bolj preraščen z obrežnim drevjem. Na nekem mestu je vodne poti nepreklicno konec zaradi preprek na vodnem toku. Od tod je najbolje iti kar peš. Pot nas pripelje do lesenega mostu preko reke. V nadaljevanju pot pripelje prav do ostenja, pod katerim Rak izvira. Vendar to ni prvi izvir Raka. Steno obidemo po levi strani in se na drugi strani skozi udornino na nekdanjem jaminem stropu spet spustimo do vodnega toka. Pod Malim naravnim mostom preko zanimivega kamnitega mostu spet prečkamo do reke in pridemo prav do izvorne Zelške jame. Od tod se spet vrnemo do rafta, ki nas čaka na začetku vodne poti. Spustimo se po toku reke Rak in uživamo v lepoti Notranjske.

Janez Mihovec