Večer: Slatnik, Lajnar in Dravh / Stenar / Navadni brin
Slatnik, Lajnar in Dravh
Janez Mihovec: Turnosmučarsko prečenje nad Soriško planino
Zgodnja pomlad prinese turnim smučarjem najlepše dneve. Ozračje postane toplo, snežne razmere se stabilizirajo, snega pa je še povsod dovolj. Ravno količina snega odreja, kam v gorski svet se bomo odpravili s smučmi. Čas pomladi običajno pomeni, da so v visokogorju največje količine snega, zato se je takrat najvarneje odpraviti na kopast, ne preveč izpostavljen predel. Gore nad Soriško planino se tako ponujajo same po sebi. V Selški dolini zavijemo iz doline Sore strmo v klanec in se pripeljemo do Sorice, ene najlepših vasi. Svojo pot nadaljujemo do smučišča na planini. Vrvež smučarjev kmalu zapustimo in se po levi dvignemo po planjavah levo od smučišča. Na grebenu se odpre razgled na Škofjeloško hribovje na jugu vse od Ratitovca do Porezna. Na grebenu zavijemo levo in se dvignemo do zasneženega Dravha, katerega vrh z višino 1547 metrov predstavlja skrajno vzhodno točko našega prečenja. V smeri pristopa smučamo do sedla in se po grebenu dvignemo na vrh Lajnarja, ki je že najvišja točka smučišča, nato se spustimo na naslednje sedlo proti zahodu, od koder se dvignemo do našega končnega cilja na vrhu Slatnika.
 |
 |
Dvignemo se po grebenu in na vrhu se pred nami odpre drugi svet. Vrh Slatnika s 1600 metri je planotast svet, poln kotanj in manjših vrhov. Nekdaj je bila tu meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, kot jo je določila Rapalska pogodba. Obe državi sta bila nenehno v sporu in sta zato utrdili vsaka svojo stran meje. Na naši strani so se utrdbe imenovale Rupnikova linija, na italijanski pa Alpski zid. Del utrjenih zgradb si lahko ogledamo tik pod grebenom gore.Nad njimi se odpre še pogled na greben Spodnjih bohinjskih gora, od katerih prav posebej izstopa Črna prst. Še lepši pa je pogled proti severu, kjer dominira Triglav. Ostane nam še spust v dolino. Globoko pod nami se vidijo smučarske proge smučišča. V širokih zavojih smučamo po vrhnji goli Flanki.
Prav kmalu pa se začne redki gozd. Med drevesi se držimo desne in se priključimo smučišču. Ostane nam še spust po urejenem smučišču do avtomobila. Tu se zavemo, da smo ponovno lepo preživeli sončen dan.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Stenar
Mateja Mazgan: Priljubljen dvatisočak je obiskan poleti in pozimi
Stenar je gora v osrčju Julijcev, s katere se v lepem vremenu razprostira edinstven razgled. Nanj sem se z druščino turnih smučarjev podala v čudovitem dnevu. Ni ravno množično turno smučanje s tega vrha, saj to velja za precej zahtevno. Ampak ko enkrat dosežeš nekaj vzponov in čudovitih spustov, si zaželiš tudi kaj bolj zahtevnega. S Stenarja smo doživeli zares čudovito turno smuko.
Dolga, zahtevna tura
Za povprečnega pohodnika velja vzpon na Stenar za zahtevnega, saj je po markiranih poteh kar pet ali še več ur hoje. Najkrajša pot je iz Doline Vrat, od koder do vrha potrebujete približno pet ur hoje. Poleg dolge poti je treba premagati še okoli tisoč petsto metrov višinske razlike. V poletnih mesecih je obisk gore sicer bistveno večji kakor pozimi, a tudi pozimi se najde nekaj tistih, ki si zaželimo spusta po strminah z vrha. Vsekakor je celotna tura s smučmi hitrejša, sploh če so ugodne razmere za spust. Zato smo se na to veličastno goro podali ob res dobri vremenski napovedi in seveda v času, ko ni bilo nevarnosti plazov. Vreme je bilo čudovito, a nihče ni veliko razmišljal o tem, da bo naša tokratna pot podaljšana vsaj za uro v eno smer. V Dolino Vrat namreč cesta v zimskem času ni odprta in smo se lahko pripeljali le do slapu Peričnik. Tam smo pustili avtomobile in se po dolgi, precej ravni cesti podali do koče v Dolini Vrat.
Ko se je po eni uri precej dolgočasne poti v Dolini Vrat takrat neprevozna cesta končno končala, se je začel strmi vzpon skozi precej uničen gozd. Letošnje vreme je naredilo tudi na tem območju precej škode, kar smo občutili ob vzponu proti vrhu. Označene poti ni bilo videti izpod snega in porušenih dreves, zato smo sledili sledem drugih turnih smučarjev, kar nam je olajšalo pot. Vsake že narejene "špure", kakor jih imenujemo, nam vedno olajšajo pot. Vzpon je postajal bistveno zanimivejši, ko smo prišli iz gozda, saj je že razgled naredil svoje. Prvič smo za daljši čas postali pri bivaku, imenovanem bivak IV na rušju. Sonce je pripekalo tako močno, da so nam prav prijali kratki rokavi in nekaj odmora za sončenje. 
Od bivaka do sedla pod Stenarjem nas je nato večji del spremljala senca, kar je bilo sicer dobro zaradi manjše nevarnosti plazov. Zadnji polurni vzpon pa ponovno po soncu z izjemnim razgledom. Četudi je bila pot dolga, strma in brez vmesnih ravnin, se je vsekakor splačalo, saj je razgled z vrha na preostale vrhove Julijskih Alp zares enkraten.
Spust z vrha Stenarja v idiličnih razmerah na ravno pravšnjih strminah za spuste je bil nepopisno dober. Ravno prav mehak sneg, po katerem smo se spustili, daje občutek, kakor da bi zaplaval v njem. Nekaj več težav je bilo v spodnjem delu, kjer so nam ponovno delala težave porušena drevesa in seveda tista skoraj enourna ravnina v Dolini Vrat. Ne glede na vse bi se v takšnih razmerah na vrhu vsi z veseljem ponovno podali na to veličastno goro.
Tekst in foto: Mateja Mazgan
Navadni brin
Če ste kdaj nabirali brinove jagode, ste si gotovo zapomnili, da ima kot igla ostre iglice in zanimiv vonj. Tak, ki ga najprej sploh ne opaziš, pozneje pa se razleze v vse pore oblačil, kože in dihal, in je sprva malo težak, potem pa se naenkrat prelevi v blago božajočega in prijetnega. Brin je vednozeleni grm, ki uspeva na suhih in s hranili siromašnih travnikih in pašnikih. Na Pohorju je redek, na Krasu pa pogost in značilen element kulturne krajine.
Čeprav na videz nedostopen, je brin izredno "radodarna rastline”. Ljudsko zdravilstvo je uporabljalo vse njegove dele: les, mlade poganjke in zrele jagode. Iz jagod se pripravlja brinovo žganje ali brinovec. Dodatni proizvod ob tem je brinovo olje, uporabno v zdravilstvu in za pripravo alkoholne pijače "gin”. Iz jagod se pripravlja tudi tinktura in sok. V kulinariki so brinove jagode pomembna začimba za mesne jedi. Brinov les je zelo trajen in uporaben za posebne namene v rezbarstvu in strugarstvu, grmi različnih vrst brinov pa so cenjeni v hortikulturi za oblikovanje nasadov.
Nič nenavadnega torej, če je ob vseh teh lastnostih brin starodavnim Ilirom pomenil sveto drevo. (mj)