Večer: Velikani Himalaje / Odprta nova planinska pot na Razor / Miroslav Bertoncelj: Hudičevo okno pri izviru Taja / Pri Lepi Vidi
Velikani Himalaje
Razstava fotografij alpinista, pedagoga in pisatelja Vikija Grošlja Velikani Himalaje
Fotografije, ki prikazujejo štirinajst osemtisočakov, so na ogled z zunanje strani stavbe RTV-centra v Ljubljani. Razstava fotografij zaokrožuje serijo televizijskih oddaj o najvišjih vrhovih našega planeta in njihovem osvajanju, nastala pa je v času dolgoletnega sodelovanja med Televizijo Slovenija in Planinsko zvezo Slovenije.
Štirinajst delov serije Velikani Himalaje pripoveduje zgodbo o slovenskih vzponih - tako o trenutkih zmagoslavja kot o trenutkih obupa in o tragedijah na gorah sveta, ki presegajo višino 8000 metrov.
"Štirinajst filmov kot zaokrožena celota prikazuje ne le slovenske dosežke, ampak so ti umeščeni v največja svetovna dogajanja na osemtisočakih," pravi avtor Viki Grošelj, ki se je med letoma 1975 in 2011 udeležil kar sedemnajstih odprav na osemtisočake in enajstkrat stopil na njihove vrhove. Prva v seriji, oddaja o Makaluju, je bila na sporedu TV Slovenija v začetku leta 2006.
Svoje izkušnje in izkušnje kolegov alpinistov o vzponih na himalajske velikane Makalu (8463 m), Manaslu (8163 m), Broad Peak (8047 m), K2 - Čogori (8611 m), Daulagiri (8167 m), Mount Everest (8848 m), Gašerbrum I (8068 m), Kangčendzenga (8.586 m), Čo oju (8201 m), Nanga Parbat (8125 m), Gašerbrum II (8035 m), Lhotse (8516 m), Anapurna (8091 m) in Šiša Pangma (8046 m) je strnil tudi v knjigi, naslovljeni enako kot serija. V njej še bolj izčrpno osvetljuje in pojasnjuje uspeh slovenskih alpinistov, ki so leta 1975 preplezali prvi vrh, Makalu, dvajset let pozneje pa še zadnjega, Anapurno, in Slovenijo kot deveto na svetu postavili na zemljevid držav, ki jim je to uspelo. In s tem tudi sami postali velikani Himalaje.
"Nikjer na svetu ni tako zahtevnih pogojev za bivanje, kaj šele za plezanje, kot na najvišjih vrhovih našega planeta. To je predvsem na tistih, ki segajo več kot 8000 metrov visoko,'' je v knjigi zapisal avtor in dodal, da je kljub temu v Himalaji za dviganje meja "še ogromno, ogromno prostora''. (pzs)
Odprta je nova planinska pot na Razor
Nadelan nov odsek planinske poti na Razor (2601 m) s sedla Planja (2349 m)
Planinsko pot na vrh Razorja (2601 m) v Julijskih Alpah, ki je bila zaprta od začetka julija zaradi večjega odloma na vrhu tik ob poti in je v spodnjem delu ogrožal planince s padajočim kamenjem, je bilo potrebno prestaviti na varnejšo lokacijo. To je pomenilo, da je za zakonsko prestavitev novega odseka planinske poti potrebno pridobiti soglasje lastnika zemljišča Občine Bovec, soglasje in skupni ogled TNP ter soglasji Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine in Agencije RS za okolje. Planinsko društvo Radovljica je v tem času pridobilo omenjena soglasja, tako smo dela kljub jeseni lahko začeli.
Planinci med urejanjem nove poti na Razor (Edo Tomšič)
V preteklih dneh sta Komisija za planinske poti PZS in Planinsko društvo Radovljica, ob pomoči helikopterja Slovenske vojske, ki je na greben Razorja ponesel približno 300 kg materiala in opreme ter markaciste PZS, očistila spodnji gruščnat del poti, prav tako zadnji del proti vrhu in ju na novo markirala. Osrednji del, prehod vertikale v kaminu, je opremljen z jeklenico in lestvenimi klini - in tako je planinska pot na Razor (2601 m) s sedla Planja (2349 m) lahko ponovno odprta.
Na PZS opozarjajo, da je novi del zelo zahteven in je obvezna uporaba plezalnega pasu, samovarovalnega kompleta in zaščitne čelade. (pzs)
Hudičevo okno pri izviru Taja
Za ljubitelje pohodništva in kolesarjenja
Le redki izberejo bližnjice preko pogorja med kastilsko Cuenco in aragonskim Teruelom. Zato so raj za vse tiste popotnike, ki radi odkrivajo neznane kraje. Tako je mavrsko obzidje Albarracina, ki sta ga na poročnem potovanju obiskala španski prestolonaslednik Felipe in Leticija Ortiz, samo eno izmed številnih presenečenj kraške divjine.
Po propadu kordobskega kalifata je bilo majhno srednjeveško mestece na višini 1102 metra kratek čas samostojni emirat. Po njem je bila krščena redko poseljena Sierra de Albarracin. Na njo se v glavnem vzpenjajo meščani bližnje aragonske prestolnice Zaragoze, ki med borovci iščejo svežino. A morda bo v prihodnosti nanjo zašlo še veliko več tujih prišlekov, ko bodo slišali za še en "camino".
.
Mogočen očak pooseblja reko Tajo
Beseda camino je sinonim za romarsko Jakobovo pot v Santiago de Compostelo, ki v španščini preprosto pomeni (peš)pot. Njegovo uveljavitev v zadnjih dveh desetletjih so Španci odlično izkoristili in do neskončnosti pomnožili število svojih caminov. Najnovejši je Camino Natural del Tajo. Po vzoru slavne božje poti so enako natančno označili steze in etape ob najdaljši pirenejski reki Tajo, ki se začne 1575 metrov visoko na Sierri de Albarracin in zaključi ob izlivu portugalskega Teja pri Lizboni. Ne glede ali Tajo ali Tejo, njegovih več kot 1000 kilometrov dolžine je lahko nov življenjski izziv telesne vzdržljivosti in duhovne potrpežljivosti za ljubitelje kolesarjenja in pešačenja. Morda tudi za božjepotnike? Saj mnogi pogosteje srečajo svojega Stvarnika v divjini, daleč stran od civilizacije, kot pa v obljudenih in skomercializiranih svetiščih.
Izvir najdaljše pirenejske reke
Vendar naj bi bila mati narava glavni magnet potepa ob Taju. Kako neokrnjena je ostala, pričajo poskočne zelene žabice, ki so zasedle njegov izvir nad Albarracinom. Seveda pa človek ne more iz svoje kože in je ob ograjenem izviru svojo planetarno dominacijo podkrepil z lesenimi mizami in stoli za piknik, tablami in smerokazi ter nekoliko čudnim spomenikom rečnega rojstva Taja (Nacimiento del rio Tajo). Velik simbolen pomen Taja delno opravičuje Špance za ta poseg v čudovitem zelenem gorskem okolju. Zato ga na rojstnem kraju pooseblja kip mogočnega očaka. Ob njem simbolizirajo njegove tri izvorne pokrajine Teruel, Guadalajaro in Cuenco: bik z zvezdico, kelih in vitez.
Fuente de Garcia je naziv izvira najdaljše španske reke, ki leži v bližini meje med Aragonijo in Kastilijo La Mancho. V sosednjem pogorju Cuence se obiskovalec spoji s pokrajino, saj človeških sledi praktično ni. Če pa so, so povezane z naravnimi biseri. Med njimi je hudičevo okno, ki je enostavno dosegljivo, saj je opazno že z glavne ceste nad krajem Villalba de la Sierra. Kratka steza je speljana do preluknjane skalnate lobanje dvesto metrov nad ozko sotesko reke Jucar, kjer plava kopica endemičnih rib, na čelu z bermejuelo. Po prastarih legendah je tukaj hudič organiziral čarovniške sejanse. Kasneje je vsakogar, ki se je naslanjal na njegovo okno, potisnil v globino. Še dobro, da je odšel na počitnice, ali pa se morda celo odselili, kajti že dolgo nihče ni padel s hudičevega okna.
Tekst in foto: Miroslav Bertoncelj
Pri Lepi Vidi
V soline po zdravje in sprostitev
Že dolgo je znano, da so morski zrak, solinska voda (solnica) in blato naravna zdravilna sredstva. Pravilna uporaba pomaga pri zdravljenju luskavice, artritisa, primerna sta še za rehabilitacijo po poškodbah, sproščata kožo, zrak pa pomaga pri težavah z dihali. Zato vsa tri od narave dana zdravila s pridom uporabljajo v talasocentru portoroških hotelov Life Class in termah Strunjan, od konca maja pa tudi v novem centru Thalasso spa Lepa Vida na sečoveljskih solinah.
Center je tik za obnovljenimi bazeni, kjer pridobivajo sol, dovolj odmaknjen od vrveža dnevnih obiskovalcev in z lepim razgledom na soline in morje.
"Izkušnje po treh mesecih dela so dobre," pravi Jana Jurjec, vodja centra. "Že umestitev naših term je edinstvena, skozi delo in stik z gosti pa zvemo, kje so še naše pomanjkljivosti. Pokazalo se je, da ne potrebujemo ves čas zdravnika, da pa si gostje želijo nekoliko več zasebnosti. Prihodnje leto bomo uvedli še vaje na prostem, jogo, jedro pa seveda ostajajo programi, povezani s solinami in soljo. V teh mesecih je bila večina domačih gostov, kar veliko je bilo Italijanov, nekaj je prišlo tudi gostov iz portoroških hotelov. Večina prihaja na kopanje, sprostitev ali na masaže, kopanje v slanici ter na fango s solinskim blatom. Ugotavljamo, da te terapije pri nas ljudje še ne poznajo dovolj. Sicer nimamo koncesije za izvajanje zdravstvenih terapij, imamo pa odločbo ministrstva za zdravje za solnico in solinsko blato kot naravna zdravilna dejavnika. Zunaj sezone je obisk zelo odvisen od vremena, večina prihaja ob vikendih."
Mir kot na koncu sveta. In razgled vse naokoli. (Božo Zorko)
Za obisk Lepe Vide se je treba najaviti. V jesenskih dneh je kopališče odprto le ob lepem vremenu, pozimi pa bo zaprto. Če boste z avtom, parkirajte pri vhodu v soline, od koder vas bodo z električnim avtom odpeljali do centra. Lahko pa se na soline odpeljete s čolnom iz Portoroža ali Pirana, saj imajo pomol za privez. Po obisku pri Lepi Vidi pa se lahko odpravite še na sprehod po solinah - za dušo in telo. (boz)