Večer - Miroslav Bertoncelj: Zobata železnica na Puy de Dôme / Jerebika
Zobata železnica na Puy de Dôme
Posebnost osrčja Francije je veriga spečih ognjenikov, ki od nekdaj privlačijo človeka. Zato so jih razglasili za naravno dediščino in ustanovili naravni park Vulkani Auvergne. Posledica pravne zaščite je lani zgrajena zobata železnica na Puy de Dôme, najbolj znan vrh izmed stotine ognjenikov. Zgradili so jo ob cesti, ki so jo zaprli za motorni promet. Uporabljajo jo lahko kolesarji, a še ti samo poleti. Že prej vožnja po njej ni bila zastonj. Pol milijona obiskovalcev se vsako leto povzpne na 1464 metrov visoki vrh, mnogi se nanj odpravijo tudi peš, saj jih z okoliškimi vulkanskimi keglji vred mamljivo kliče iz Clermont-Ferranda.
Na vrhu so že Rimljani častili svoja božanstva (Miroslav Bertoncelj)
Vendarle Puy de Dôme najbolj mogočno izstopa nad zgodovinsko zelo bogato in kulturno sila pestro prestolnico pokrajine Auvergne. Središče Clermont-Ferranda je oddaljeno 15 kilometrov od novega velikega parkirišča, kjer lahko prestopite na panoramski vlak. Petnajst minut traja vožnja (dvosmerna vozovnica za odraslega stane 9,70 evra, za družine pa 25,10) na orjaka. Pohodniki se morajo po isti cesti odpeljati še nadaljnje tri kilometre do prelaza Col de Ceyssat, od koder jih loči 390 metrov višinske razlike in krepka ura hoje po štiri kilometre dolgi vijugasti stezi.
Na vrhu so sledovi civilizacije, ki segajo v pradavnino. Ko so leta 1842 gradili eno od prvih vremenskih gorskih postaj na svetu, so odkrili rimsko Merkurjevo svetišče. V srednjem veku je bil Puy de Dôme sveta gora, kjer naj bi čarovnice izvajale zloglasne obrede. Na polovici 17. stoletja je francoski filozof, matematik in fizik, doma iz Clermont-Ferranda, Blaise Pascal, na njem med prvimi preizkusil barometer in dokazal obstoj zračnega tlaka. Fernand Ladoux je leta 1892 prvi z 22 kilogramov težkim kolesom prisopihal na Puy de Dôme, ki je postal priljubljen cilj kolesarske dirke po Franciji. Sedem let kasneje ga je Auguste Fraignac osvojil z avtomobilom. Za nameček je leta 1911 pilot Eugene Renaux po petih urah in desetih minutah poleta iz Pariza na njem pristal še z letalom.
Pod telekomunikacijsko anteno je v turističnem centru prikazana tudi geološka dediščina pogorja Puyev, ki so relativno mladi (stari največ 17 tisoč let). Večina je strombolijskega tipa in trenutno spijo. Puy de Dôme je mrtev vulkan, kar pa ne zagotavlja noben vulkanolog. Njegova prva in (menda) zadnja aktivnost je ustvarila edino "lepotno napako". Krater je zgneten, ker se ni sesedel. Dva nadaljnja izbruha sta ga napolnila z lavo, nakar so izhajajoči eksplozivni plini razstrelili gosto magmo. Zato pa že bajesloven razgled z vrha, ki sega v soncu do Mont Blanca, ponuja nižje ležeče ognjeniške stožce s tipičnimi kraterji. Ti ne privlačijo samo pohodnikov, ampak tudi ezoterike. Do energetskih točk in zemeljskega utripa sredi travnatih ognjeniških žrel pa vodijo izključno steze. Za izurjene planince so sprehod, medtem ko bo strmina krepko namučila telesno nepripravljene. K sreči so dokaj dobro označene poti kratke in enostavno dosegljive, orientacijo in psihofizične težave pa lajšajo poseke in nizka vegetacija. Najlažja sta s parkirišča prelaza Col des Goles po krepkem 30-minutnem vzponu dostopna ognjenika Puy des Goules (visok 1146 metrov) in po 15 minut daljši hoji 63 metrov višji Puy Pariou. Številni posebej radi obiščejo slednjega predvsem zaradi mističnega dvajset metrov globokega vulkanskega žrela. Od Clermont-Ferranda sta enako oddaljena kot Puy de Dôme, med njima pa je čez prelaz Col des Goles (997 metrov nadmorske višine) speljana cesta v smeri Limogesa.
Tekst in foto: Miroslav Bertoncelj
Jerebika
Kadarkoli me pot zanese na pohorska ovršja, me vedno znova očara srečanje z jerebiko. Spomladi me pozdravi z velikimi belimi socvetji, v jeseni s šopi rdečih jagod in pozimi kot pravi viharnik, ki riše silhuete svojih krivenčastih vej na modrino neba. Posebni čar jerebike so poznali že Kelti in ga prenesli v svoj drevesni horoskop. Ljudje, rojeni v njenem znamenju, so žilavi in odporni ter znajo prenesti tudi najhujše udarce usode. Plodovi jerebike dozorijo septembra ali oktobra. So kiselkastega in trpkega okusa in uporabni za prehrano šele, ko pomrznejo. Nad njo je navdušen tudi Dario Cortese, neumorni proučevalec divje hrane, ki jo priporoča za vitaminske čaje, kompote, marmelade, želeje in še kaj. Na področju kulinarike doživlja jerebika pravo renesanso z novimi sortami, kot je na primer edulis. Pri nas jo v drevesnicah težko najdemo, kot da so drevesničarji malo zaspali in pozabili na tržno priložnost. V ljudskem zdravilstvu je jerebika znana tudi kot zdravilna rastlina. (mj)