Večer: Vseeno, ali je Triglav ali Nanos / Paradna tura za gorske smučarje
Vseeno, ali je Triglav ali Nanos
Številni pohodniki se v gorski svet še vedno odpravljajo neopremljeni, nekateri želijo vrhove osvojiti celo s supergami.
Ne glede na to, da se, kot vse kaže, zima vsaj v nižjih predelih počasi poslavlja, so višje ležeča območja še vedno dodobra prekrita s snežno odejo, zato je od obiskovalcev gora potrebna še toliko večja previdnost.
Na to in dobro sodelovanje med reševalnimi službami je opozoril Jani Bele iz Gorsko-reševalne službe (GRS) Ljubljana, saj pravi, da je v gorskem svetu v zimskem času, ko je na tleh snežna odeja, čisto vseeno, ali se gora imenuje Triglav ali Nanos. "Včasih namreč lahko kljub primerni opremi že ob najmanjši nepazljivosti pride do zdrsa, četudi gora ali hrib nista pretirano visoka, ki se lahko konča globoko pod mestom, do katerega nam je uspelo priti. Še huje pa je to, če se po zdrsu ne moremo sami rešiti in potrebujemo ustrezno pomoč," pojasnjuje Bele in kot opozorilo omenja februarsko intervencijo ljubljanskih gorskih reševalcev na Nanosu, hribovju med Podkrajem in Razdrtim, ki se strmo dviguje nad vzhodnim delom Vipavske doline, v kateri so se morali pošteno izkazati.
Starejši moški zdrsel v globino
V nedeljskem dopoldnevu je spodrsnilo starejšemu planincu na snežišču nekje na polovici Pleše, zdrs je želel zaustaviti oziroma preprečiti še nekdo od mimoidočih, vendar neuspešno. "Tudi sam je zdrsnil, a se je k sreči uspel še pravočasno zaustaviti, medtem ko je starejši moški drsel naprej v globino. Po približno 400 metrih je treščil v drevo, kjer je obležal s poškodovanimi glavo, kolkom in medenico," opisuje stanje ponesrečenca Bele. Po prejemu sporočila o nesreči so bili takoj aktivirani gorski reševalci postojnske skupine GRS Ljubljana, ki so se z avtomobilom zapeljali do vrha Nanosa ter se z reševalno opremo spustili do ponesrečenca. Zahtevnost terena in težke poškodbe ponesrečenca so zahtevale dobro sodelovanje drugih reševalnih služb, zato so prišli v Razdrto še reševalci iz Ilirske Bistrice, aktivirali so tudi vojaški helikopter z dežurnim zdravnikom reševalcem letalcem Jurijem Gorjancem. Helikopter je med poletom pobral še reševalca letalca Janeza Levca in skupaj so odleteli proti mestu nesreče, vendar jim vremenske razmere niso bile naklonjene.
Veter povzročal težave
"V dolini smo s strahom opazovali boj helikopterja z orkansko burjo, saj se je pilotu šele v tretjem poskusu komaj uspelo dovolj približati mestu nesreče, da sta se lahko oba reševalca spustila do ponesrečenca. Po pripovedi pilota ni bilo lahko, saj je zaradi orkanskega vetra obstajala precejšnja nevarnost za dvig ponesrečenca z vitlom, zato smo se odločili, da v Ljubljani aktiviramo še eno skupino reševalcev za primer klasičnega reševanja, kar pa se k sreči ni izkazalo kot potrebno," je dejal Bele in poudaril, da se je po tem, ko je bil ponesrečenec oskrbljen in pripravljen za dvig ter je helikopter naposled lahko poletel z zdravnikom in ponesrečencem, vsem odvalil kamen od srca. Sicer pa so, dodaja sogovornik, takšnih trenutkov še posebej veseli gorski reševalci, saj si v tisti uri čakanja na burji kar niso znali predstavljati klasičnega reševanja, ki je bilo zelo oteženo, ker jih je že pošteno zeblo. Kljub uspešni intervenciji zaključuje, da je med reševanjem lahko opazoval številne pohodnike proti vrhu ali v dolino, a je bila po njegovi oceni več kot polovica popolnoma neopremljena. Nekateri so vrh želeli osvojiti celo s supergami.
Gabrijel Toplak
Paradna tura za gorske smučarje
Preber je gora na spodnjem robu schladminških gora, blizu izvira Mure, in pomeni enega lepših turnosmučarskih ciljev v naši bližini.
V bližini Preberja je še množica lepih ciljev.
Ko se vozimo skozi zavite dolinice, ki nas od Špitala (Spitall) najprej pripeljejo do znanega avstrijskega smučišča Katchberg, se nenadoma pričnejo dvigovati pred nami zasneženi vrhovi, ki že na daleč dajejo videz, da so pravi raj za turno smučanje. Mimo izvira Mure in po njeni dolini sprva proti mestecu Murau, nato pa zavijemo pod dve visoki beli gori, pod katerima so prijazne planine. Naš cilj je jezerce Prebersee, kjer je izhodišče za pravo paradno turo, kakor jo nekateri tudi imenujejo Tukaj blizu je tudi deželna meja med Koroško, Štajersko in salzburško pokrajino.
Gora Preber (2740 m) leži na Salzburšem in pomeni spodnji rob schladminških gora, ki so nam relativno enostavno dosegljive in tudi dokaj blizu. Preber je Štajercem še bolj enostavno dosegljiv s strani Dravograda in mimo Vōlkenmarkta. Sicer pa je tam v bližini še cela vrsta zelo zanimivih in popularnih turnosmučarskih ciljev, kot so na primer Tockneralm (2357 m), Rupprechtseck (2591 m), Feldeck (2480 m), Lahneck (2450 m) in drugi. Vsekakor pa z vsakega vrha ugledamo nove in nove cilje.
Preber postaja vse bolj privlačen za številne turne smučarje. (Boris Strmšek)
Dobrih 1200 višinskih metrov vzpona
Preber je oblikovan kot grebenska gora, greben je usmerjen od jugovzhoda proti severozahodu, ki na vzhodno stran kaže bolj strmo podobo z nekaj strmimi grapami in žlebovi, na jugozahodno stran pa ponuja idealna pobočja za turno smuko, ki niso zahtevna, vsekakor pa nam bo srce vriskalo od veselja, ko bomo vijugali po širokih pobočjih, s katerih se odpirajo prelepi razgledi. Gora tehnično ni zahtevna, le ob večjem sneženju je bolje počakati nekaj dni, da se ne izpostavljamo nevarnosti plazov. Vsekakor pa se zaradi sončne lege snežne razmere uredijo zelo hitro. Izhodišče je parkirišče blizu koče na planini Ludlalm am Prebersee (1514 m), do tja nas pripelje asfaltna cesta, ki povezuje doline na eni in drugi strani Preberja. Na eni strani je mestece Tamsweg, na drugi pa Krakaudorf - za lažjo orientacijo. Desno od našega cilja se dviga še ena markantna gora, Roteck (2742 m), zanimiva za tiste, ki imajo radi tudi kakšne strme grape in žlebove.
S parkirišča sledimo oznakam najprej po zasneženi gozdni cesti, ki je običajno steptana, proti planini Prodinger, kjer je koča Preberhalterhūtte (1862 m). Pozimi je zaprta. Skozi gozdnato pokrajino, kjer se menjavata smreka in macesen, pridemo počasi na odprta pobočja, kjer se dviga vrh gore naravnost pred nami. Smučine so običajno usmerjene kar naravnost proti vrhu, če pa niste pristaš večjih naklonin pri vzponih, se lahko vzpenjate tudi v ključih, kar je bolj udobno. Vsekakor pa pobočja niso prestrma. Ko ostanejo za nami še zadnja drevesca in grmički, nas obdaja samo gladka bela površina, običajno prepredena s smučarskimi sledmi. Skupno je vzpona od jezera do vrha za okoli štiri ure, odvisno seveda od tega, koliko boste občudovali razgled, ki je z vsakim metrom lepši in lepši. Vzpona je od jezera do vrha 1230 višinskih metrov. Povsod naokoli so vrhovi, ki so primerni predvsem za turno smučanje, le daleč proti severozahodu se med belimi vrhovi dvigajo oddaljene skalne stene.
Z vrha ugledamo nove cilje
Ko nas smučina pripelje na vršni greben Preberja, se nam na drugo stran odpre še en čudovit pogled, vrhov tukaj zares ni ne konca ne kraja. Dvoglavi vrh gore kraljuje nad okolico. Ko obidemo prvi vrh, se pred nami dvigne najvišji, na katerem je lesen križ. In od tukaj nas čaka uživaška smuka nazaj proti izhodišču, seveda pa je to odvisno tudi od snežnih razmer. Če ujamete še kakšen pršič, bo to vsekakor kraljevsko zadovoljstvo, pa tudi sicer je to tura, ki vam ostane v spominu, predvsem pa boste od tukaj ugledali še vrsto prihodnjih ciljev. Informacije najdete v vodniku Schitouren-Atlas Ōsterreich Ost, na spletu pa jih nekaj ponuja tudi stran http://www.alpintouren.com/AT2006/. Ko se pripravljate na turo, nikar ne pozabite plazovne opreme, zraven pa zaradi lepih razgledov skoraj obvezno sodi fotoaparat. Če pa si organizirate kakšno prenočišče v bližnjih dolinah in obiščete še sosednje vrhove, pa ste vsekakor naredili še korak naprej.
Boris Strmšek