Večer: Boris Strmšek - Orientacija na turah / Na Krvavec in k Ambrožu / Vuzenica - Stari grad
Orientacija na turah
Boris Strmšek: Jesen nam pogosto postreže z meglenimi dnevi, kar pomeni, da sodijo na ture pripomočki za orientacijo, v nahrbtniku pa naj nas vselej spremlja še nekaj drugih praktičnih pripomočkov
Jesenski čas je nekaj posebnega, še posebej v gorskem svetu, kjer s svojimi barvami zažarijo macesni. Dnevi se krajšajo, pogosto se prebudimo v jutranjo meglo. Tudi v gorah je lahko vreme muhasto, vrhovi so nekoliko pogosteje v oblakih, čeprav se seveda najdejo tudi čudoviti dnevi z lepimi razgledi. Toda včasih našega prostega časa ne moremo prilagajati vremenu, temveč moramo izkoristiti kakršnekoli vremenske razmere za gibanje v naravi. Res je, da ne smemo nikoli siliti z glavo skozi zid in raje se odpovejmo zahtevnejšim ciljem, če vremenske razmere niso primerne, kljub vsemu pa ni treba, da nas slabše vreme odvrne od izletov.
Pogosto se megle na vrhu razkadijo (Boris Strmšek)
Visokogorski cilji so v tem letnem času že nekoliko manj primerni, saj nas zelo hitro lahko preseneti tudi sneg, ki smo ga letos že bili deležni. Res je sicer, da ga potem toplejši dnevi tudi hitro odnesejo, pa vendar na pobeljena pobočja nima smisla siliti. Nekaj centimetrov snega na skali je za hojo z derezami še večinoma premalo, vseeno pa pomeni takšna drseča podlaga nevarnost, ki se ji raje izognimo. Zahtevnejših vrhov se torej lotimo le takrat, ko zanesljivo vemo, da so razmere še primerne, sicer se podajmo raje na manj zahtevne ture oziroma nižje ležeče cilje. In seveda naj bo naša oprema že nekoliko bolj zimska, saj so dnevi hladnejši, preseneti nas lahko vlaga, tudi veter precej ohladi ozračje - nikar ne hodite na ture v kratkih hlačah. Že poleti lahko pade v visokogorju kakšna snežinka ob večjih ohladitvah, v jeseni še toliko prej. Tudi svetilke sodijo vselej v nahrbtnik, še posebej pa ob vse krajših dnevih, ko lahko vsaka nevšečnost na gorskih poteh pomeni podaljšanje ture v noč, kar brez luči pomeni hudo nevarnost in pogosto vzrok za celonočno bivakiranje in prezebanje na prostem. Skratka, ob načrtovanju tur je treba biti pripravljen na vse in se vselej primerno opremiti, v nahrbtniku naj bo torej obvezna oprema: prva pomoč, čelna svetilka z novimi ali rezervnimi baterijami, bivak vreča in oprema za orientacijo.
Orientacija
Že ko načrtujemo turo, je treba vzeti v roke kakšno planinsko ali izletniško karto, da ne bomo kasneje imeli težav. Saj vemo, da narava skriva veliko presenečenj in izgubljanje na turah ni samo stvar neizkušenih. Tudi izkušenim gornikom in vodnikom se lahko pripeti, vendar pa s primernimi pripomočki za orientacijo lahko takšne nevšečnosti hitro rešimo oziroma preprečimo. Karta, kompas in višinomer so bili nekoč trije osnovni pripomočki za orientacijo. Če dodamo temu še kakšen geotrikotnik in pisalo, smo že popolni, seveda pa moramo znati vse to uporabiti. Branje karte je osnova vsakega zahajanja v naravo, predvsem pa v gorski svet. Če smo v organizirani skupini, bo za to seveda poskrbel vodnik, če pa se samostojno odpravljamo v gore, je naša naloga in predvsem obveza, da se seznanimo z osnovami orientacije.
Pri kartah oziroma zemljevidih to ne bi smela biti težava, saj imamo vselej nekje ob strani legendo, kjer je razložen pomen simbolov. Druga pomembna stvar je merilo karte, ki naj bo čim manjše, kar pomeni, da je karta bolj natančna. Za gornike so najprimernejše tiste z merilom 1:25.000, kar pomeni, da 1 centimeter na karti predstavlja 25 tisoč centimetrov oziroma 250 metrov v naravi. Vedeti moramo tudi, da je sever na karti vselej zgoraj, potem je orientacija že nekoliko enostavnejša. Kompas je napravica, ki naj nas vedno spremlja na potepanjih v naravi. V specializiranih trgovinah so na voljo izredno lahki in odlični kompasi, ki nam bodo služili v vseh situacijah in terenih, izberimo si takšnega, ki bo za nas dovolj preprost in ga bomo znali uporabiti. Za gorski svet je skoraj obvezen preklopni oziroma s pokrovom, na katerem imamo ogledalo, s katerim se lažje orientiramo tudi po višjih vrhovih okoli nas. Vedeti moramo predvsem, da igla na kompasu oziroma njen obarvani del (običajno rdeče) kaže proti severu, prav tako pa pomeni sever oznaka nič - 0 ali tudi N (north - angleško sever). Številke na vrtljivem obodu kompasa je stopinjska skala, kjer polni krog pomeni 360 stopinj. Če se pokrijeta kazalec in oznaka nič (oziroma 360 stopinj), nam kompas kaže proti severu, 90 stopinj je na vzhodu, 180 stopinj na jugu in 270 stopinj na zahodu. Če bomo znali tole razbrati, bo kombinacija karte in kompasa za nas pripomoček, s katerim se težko izgubimo tudi na neznanem terenu. Če dodamo še višinomer, ki je sedaj večinoma že v obliki ročne ure, smo popolnoma opremljeni za orientacijo. Vsekakor pa zahteva obvladovanje orientacijskih veščin nekaj vaje, zato je treba že doma zadeve preučiti, si označiti pomembne točke ture in tudi na terenu vselej skrbeti, da vemo, kje smo.
GPS na turi
V sodobnih časih so nam na voljo tudi moderni načini orientacije. Če je bila še nedolgo satelitska navigacija nekaj dragega in nedosegljivega ter bolj znanstvena fantastika, je sedaj dostopna vsakomur. Že vsak preprost androidni telefon ima med svojimi aplikacijami zemljevid in večina že tudi GPS (Global Positioning System), kar pomeni, da lahko vselej preverimo, kje smo in kam gremo. GPS-naprave s številnimi funkcijami so sicer najbolj uporabne v pomorstvu in pri cestni navigaciji, vendar z vse večjo natančnostjo in vse boljšimi zemljevidi postajajo tudi del obvezne gorniške opreme, ki nas spremlja na turah. Seveda imajo tudi te napravice svoje pomanjkljivosti, kot sta predvsem njihova majhnost in hitra potrošnja baterij, zato naj nas na turah še vedno spremljajo karte v njihovi osnovni obliki. Si pa lahko v GPS-napravo že vstavimo načrtovano turo in nas bo naprava brez težav vodila do našega cilja in nazaj tudi v najslabših razmerah, seveda pa je kakor pri vsaki opremi potrebnih nekaj izkušenj iz rokovanja z napravo in poznavanje vseh njenih zmožnosti. Tako si bomo naše ture vsekakor lahko olajšali in jih izpeljali kljub slabšim vremenskim razmerah, kar pomeni večinoma oblačnost, meglo, tudi kakšen dež, sneženje ... Je pa še vedno naša odločitev, ali se na določene ture odpraviti ali ne kljub slabšim razmeram. Seveda megla na terenu ni nujno razlog, da bomo ostali doma, vendar se moramo zavedati, da če zanemarimo lepe razglede, za katere nas prikrajša megla, in pridih pustolovščine, ki se pojavi ob težjih pogojih, naj nas vselej vodi predvsem misel, da turo izpeljemo varno. Zato sta kljub vsem pripomočkom in opremi najpomembnejša naše poznavanje načrtovane ture in naša presoja, ali bomo turo izpeljali. Če pa se že odpravimo, pa sta pozornost in opazovanje okolice vselej tista najpomembnejša stvar, ki bo preprečila, da se v naravi izgubimo. V naših gorah imamo številne označene poti, v slabših pogojih vidljivosti se držimo markacij in ne rinimo na terene, ki jih ne poznamo. Če pa nas naša želja vleče v gorski svet kljub pomanjkanju izkušenj, obstaja še ena možnost - vodnik. Z vodniki, planinskimi ali gorskimi, ki so poznavalci in imajo veliko izkušenj, bodo naše ture varnejše. In kljub mogoče slabšim razgledom še vedno dovolj zanimive.
Boris Strmšek
Na Krvavec in k Ambrožu
Zdaj, ko zima še ni udarila s snežnim repom, ki bo na to goro privabil mlado in staro, željno vijuganja, je še čas za kratek pobeg iz zamegljene doline. In če smo nekdaj sopihali sem gor iz doline slabe tri ure, si danes iz Kranja v pol ure, iz Ljubljane pa v slabi uri. In čeprav je Krvavec prepreden s cestami, še vedno najdeš koščke planinske idile in lepih razgledov, tisti, ki se ne bojijo preznojenih teles, pa se lahko gor povzpnejo s kolesom, saj sem peljelepa široka asfaltirana cesta.
Na kratko, kako gor, čeprav imate že skoraj vsi tiste pripomočke, ki vas pripeljejo na cilj. Torej: Cerklje, Grad, Ambrož, Krvavec, kjer avto lahko pustite na koncu asfalta ali kje drugje. Če boste želeli pogledovati na Grintovec, se boste povzpeli do Tihe doline ali po nezasneženih strminah na vrh. Tudi za privezat dušo ne bo pretirane zadrege, saj je dosti lokalov, z gore pa tudi ne hitite preveč. Se pa zvečer raje ustavite še spodaj na Ambrožu ob parkirišču gostišča in uživajte v opazovanju ugašanja dneva. (jp)
Vuzenica - Stari grad
Razvaline gradu so na skalnem pomolu pod Pisterjevim vrhom (517 m), ki leži severovzhodno nad Vuzenico. Pot do razvalin vodi po makadamski cesti, ki se v kraju Sv. Vid odcepi od lokalne ceste Vuzenica-Vuhred. Do razvalin vodi tudi gozdna učna pot. Z vrha razvalin je lep panoramski pogled na Vuzenico in Muto ter Dravsko dolino.
Grad je v začetku 13. stoletja zgradil Kolon I. Vuzeniški. Grad se v virih prvič omenja leta 1359. Bil je mogočna dvonadstropna stavba z več trakti, ki so oklepala pravokotno dvorišče, s stanovanjskimi in obrambnimi stolpi ter obzidjem.
Nekoč mogočni grad (ZVKD)
Po letu 1782 grad ni bil več naseljen (razen nadstropnega grajskega obrambnega renesačnega stolpa) in je začel propadati. Leta 1897 je ostanke propadajočega gradu kupil oče slikarja in portretista Oskarja von Pistorja. Še v tistem času so o gradu pričale mogočne razvaline, obrambni stolp je bil pokrit s streho in spremenjen v bivališče. Slikar je v stolpu - ki je bil njegov dom in atelje - živel do svoje smrti leta 1928. Pistorjevi nasledniki so stolp po požaru leta 1938 delno obnovili, tako da je bil poseljen vse do leta 1972. Nenaseljen stolp je začel propadati, delno se je porušil leta 1973.
Danes so od nekdaj mogočne grajske zasnove ohranjene le še razvaline južnega grajskega renesančnega obrambnega stolpa, skromni ostanki grajskega jedra in ostanki obzidja.
Razvaline so bile v tem letu statično obnovljene, ker jim je grozila nevarnost porušitve. (zvkd)