Večer: Ruški planinci so se vrnili domov / Novi dom bistriških planincev / Jože Jerman: Dolenjci so spet pogruntali novo, Mlinarjevo pot
Ruški planinci so se vrnili domov
Planinsko društvo Ruše vsako leto organizira do šestdeset krajših in daljših izletov v domače in tuje gore
Letošnjo jesen je na programu še nekaj domačih izletov, potovanja v tuje gore pa so za letos zaključili, razen trekinga na Himalajo, na katerega bo Mitja Plohl v oktobru popeljal manjšo skupino.
Spomladi so ruški planinci skupaj s pobratenim društvom Ojstrica iz Celja obiskali hribe na Gradiščanskem v Avstriji in v županiji Vas na Madžarskem, bili v zamejskih gorah zahodnih Julijcev in julija opravili tri zanimive vzpone v turškem delu Cipra, v Kirenijskem gorovju. Čeprav so želeli priti na najvišji vrh te nepriznane države, na Selvili Tepe (1024 m), jim tega niso dovolili zaradi vojaških objektov na tem območju. Zato so previdno obiskali naslednje tri po višini, čeprav tudi tam ni bilo preprosto, saj so morali najeti gorskega vodnika.
Na vrhu Bufaventa (954 metrov), drugem najvišjem vrhu severnega Cipra. (Franček Hribernik)
Zatem so bili ponovno v avstrijskih Koralpah, pred nekaj dnevi pa so se vrnili s polotoka Pelješca, kjer so na območju vrha Sv. Ilije pomagali celjskim planincem postaviti spominsko ploščo Miru Podjedu, lani ponesrečenemu planincu in gledališkemu igralcu iz Celja. Potem so odpotovali na Hvar in se tam, iz cikla Na najvišje vrhove Jadrana, povzpeli na najvišji vrh otoka Sv. Nikolo (626 m).
Sicer pa ruški planinci niso samo na izletih, veliko dela je treba opraviti še pri planinskih objektih na Arehu in v Rušah ter obnoviti markacije in kažipote po Ruškem Pohorju. Člani markacijskega odseka, ki mu predseduje Boris Poglovnik, so letos veliko teh del že opravili, predvsem na območju Šumika, kjer je nedavno neurje odneslo vse mostove, kažipote pa so uničili posamezniki, ki jim za zeleno in prelepo Pohorje in za prave ljubitelje narave ni nič mar. (fh)
Novi dom bistriških planincev
Trije kralji so priljubljena izletniška točka na Bistriškem Pohorju. Poleti jih obiskujejo pohodniki, gorski kolesarji, gobarji in sprehajalci, ki si želijo prijetnega svežega zraka, ko je v dolini prevroče. Pozimi na svoj račun pridejo smučarji, predvsem družine, saj je smučišče zelo primerno za mlajše otroke. Zato si bistriški planinci že dalj časa želijo postaviti svojo planinsko kočo, kot so jo nekoč že imeli. Pred leti so se lotili dela in danes na mestu, kjer je do druge svetovne vojne že bila planinska koča, stoji nova. Doslej so za njeno gradnjo porabili okoli 400 tisoč evrov, večinoma v obliki donacij, nekaj je primaknila Fundacija za šport. Manjka še okoli 100 tisoč evrov za dokončanje notranjih del in opremo. Koča bo imela 68 ležišč, restavracijo, družabno sobo in pomožne prostore za hrambo smučarske opreme gostov.
Trenutno vsa dela stojijo. Kot pravi predsednica Planinskega društva Slovenska Bistrica Breda Jurič, je denarja zmanjkalo, tako da letos koča ne bo končana. Upajo, da jo bodo dokončali prihodnje leto, ni pa še znano, od kot denar. Razmišljajo o več možnostih, tudi o prodaji brunarice, in računajo na pomoč občine, ki pa se do zdaj ni ravno izkazala. (boz)
Dolenjci so spet pogruntali novo, Mlinarjevo pot
Novo rojstvo starih mlinov ob najdaljšem slovenskem potoku
Pa so jo Dolenjci spet pogruntali, Mlinarjevo pot imenovano, s katero bodo skušali privabiti v deželo dolenjskega posebneža - cvička še tiste, ki je ne poznajo, ki radi hodijo počasi, ne hitijo mimo krajinskih lepot, mimo preteklosti, in ki vedo, da sedanjosti brez nekdanjosti enostavno ni. Ni dolgo, kar so odprli to pot, po njej se je na otvoritvi podali vsaj sto, če ne več domačinov, zavednih Bučklanarjev, in tako pokazalo, da so se zanjo trudili vsi v občini Škocjan. Da je pot dolga šest kilometrov, so dejali prvi in te dobro proučili, nakar so drugi dejali, da je deset, ampak počasnih deset, in še to navzdol. Seveda, če jo na pot mahneš iz vasi Bučka, do katere prideš mimo vasi Jerman vrh in naprej po poti do Bučke. Ob tej cesti je tudi spominsko obeležje, mejni kamen, ker je tu med drugo svetovno vojno tekla nemško-italijanska okupacijska meja.
Na vrhu 304 metrov visokega hriba je Bučka ali "pušelc Dolenjske", kot ji pravijo, kjer so nekoč vrveli znameniti kmečki sejmi. Tam so postavili stolp in v njem zvon želja. Prvi je vrvico potegnil župan Jože Kapler, pa ni povedal, kaj si je želel. Morda to, da bi vsaj eden ali dva od nekdanjih mlinov spet oživela, da bi mlel vsaj zrna pšenice, kajti ajde tu ne sejejo nekaj desetletij dolgo. Drugi je bil podžupan Alojz Hočevar iz vasi Dole, ki je bil gonilna sila izgradnje poti. Tudi on ni povedal, kaj si je zaželel. Tu je nekoč živel nadučitelj Martin Keber, najbolj znan po Bučenski himni, ki so jo ob njegovi smrti leta 1850 spisali in uglasbili, pa na grobu zapeli njegovi prijatelji. Skoraj ni pevskega zbora, ki jo ne bi zapel. Dul, dul, dul, dul, dul, dul, sladko vince bučensku. Tukaj leže roke in noge, inu pa rebra, rajnega Martina Kebra ... Dul, dul dul, sladko vince bučensku."
Kako trka lesena žolna?
Lahka Mlinarjeva pot teče navzdol, najprej po cesti, ki so jo asfaltirali lani, pa ob travniku do gozda, kjer je po kapelici drugo zanimivo znamenje, še posebej za mestne otroke, ki nekatere ptice poznajo samo prek ekrana. Na drevesu tolče, seveda, če potegneš za vrvico skoraj čisto prava lesena rdeča žolna, pod njo je zelena žolna in ob njej detel. In ko takole trkaš, se zgodi, da ti odgovori nedaleč vstran prava žolna, toliko jo zmede trkanje njene lesene sestrične. Ti povedo poznavalci, da je v tem gozdu veliko gob: golobice, turki, jurčki, da pa jih ni več toliko, kot jih je bilo nekoč.Nekoč je bilo tam dol devet mlinov: najprej Košakov, nato Sedlarjev, ki je mlel že v 17. stoletju. Tega so med vojno požgali. Nekoč je v njemu mlela zala mlinarica Urška, in če je kakšna jezična ženska nergala, češ, da ji je vrnila premalo moke, je ročno zašila vrečo nekaj centimetrov nižje, da je bila videti čisto polna in ženska je morala utihniti. Nato je na vrsti Marjetičev mlin, pa Hrvatov mlin, ki je že v zelo ubogem stanju, in pa Remičev mlin.
"Stari mlinar nič več ne poje, saj za vedno tiho je zaspal, a otroci so odšli po svetu, nihče v starem mlinu ni ostal," poje v zbirki Zvonovi Ivan Malavašič. Potok Čolnišek nadaljuje pot kot Raduljna, ta je najdaljši slovenski potok, ki izvira pri Trebelnem in teče kar 30 kilometrov daleč. Nekoč je bilo v Raduljni veliko potočnih postrvi in klenov, toda čaplje, ki jih je tu res veliko, so jih že skoraj vse pojedle. Potok se izliva v Krko, tam, kjer je po dolgih stoletjih, odkar so ga iztrebili, ponovno našel zatočišče bober. Zgodovinski viri trdijo, da so zadnjega bobra uplenili leta 1644 pri Vurberku na Štajerskem. Mariborčan Matjaž Jež jih je hotel ponovno naseliti, a ni nikoli dobil denarja. So pa Hrvati kupili 85 bobrov na Bavarskem in leta 1998 so po naravni poti prišli najprej na Krko, pa Raduljno, nato ob Belokranjsko Dobličico, zdaj pa pravijo, da so ga videli tudi ob Muri. Pa ne samo bober, tam je v območju nižinskega poplavnega hrastovega gozda tudi čisto pravi pragozd z drevesi doba (Quercus robur), starimi več kot tristo let in visokimi do 40 metrov in več.
Vajsov mlin bo spet mlel
Potem pridemo do Vajsovega mlina. V vasi Dolenje Radulje, pod vinorodnimi goricami, so plemiči Sauraui v 16. stoletju pozidali grad, imenovan Radeljca. Poslopje je zamenjalo veliko lastnikov in leta 1906 so zadnji lastniki Auerspergi prodali grad trem vaščanom. Novaku, ki je dobil grajske hleve, Pungeršič je obdržal graščino, to so med vojno delno požgali, Franc Vajs je dobil mlin in žago.
Vajsov mlin bo kmalu začel mleti. Maja Marjetič bo nadaljevala družinsko tradicijo.
Pri tem mlinu pa se začne nova zgodba. Ko je Hočevarjeva Frančiška prinesla na glavi vrečo pšenice, tako so jo ženske nekoč nosile v mlin, je njena vnukinja Maja Marjetič povedala, da se je trdno odločila obnoviti mlin. "Ne samo zaradi babice, tudi zaradi mene," in dodala, da so včasih mleli pšenico na belem, koruzo pa na črnem mlinskem kamnu. Še to je dejala, da vsa obnova Vajsovega mlina poteka pod budnim očesom kulturnih varstvenikov, tako kot tudi zadnji Kaplerjev mlin župana občine Škocjan Jožeta Kaplerja v vasi Zavinek. Pazite, da boste prebrali ime s širokim ojem. Še malo in bo spet delal.
Jože Kapler, ki ima v vasi Zavinek, med drugim, tudi turistično kmetijo, je ponosen na svojo občino. Je majhna, vendar se je v Škocjanu rodil znameniti misijonar dr. Ignacij Knoblehar, pionir krščanske civilizacije na črni celini. Bil je prvi raziskovalec, ki je raziskal Beli Nil vse do ekvatorja. Tu je nekoč živel Fran Metelko, profesor, slovničar, jezikoslovec in še kaj, ki je izdal slovnico in ji dodal svoj črkopis, imenovan metelčica, ki pa se ni prijela.
Perice ob Mlinarjevi poti.
Dolenjci vam ponudijo Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine, pa po Slakovi poti, pa odkrivanje dolenjskih in belokranjskih zidanic in še kaj. In ne bo dolgo, ko bodo ponudili spet kaj novega, morda pot do studenca Gospodična na Gorjancih, kjer boste pili in se morda okopali v njemu in postali spet mladi.
Tekst in foto: Jože Jerman