Večer: 60 let Planinskega društva Rimske Toplice / Idilični svet samotnih kmetij / Rdeči breg / Mirna gora je zaživela
60 let Planinskega društva Rimske Toplice
V osrednjem delu Posavskega hribovja se na višini 910 metrov nad sotočjem Save in Savinje bohoti Kopitnik - priljubljena točka planincev in naravni botanični vrt
Nič čudnega ne bi bilo, če bi Kopitnik dobil ime po zimzeleni rastlini asarum europaeum, po domače kopitnik, saj jo je mogoče najti vsepovsod. Morda pa je verjetnejša razlaga, da je ime dobil po skalah v obliki podkvastega amfiteatra, ki se raztezajo na prisojni strani, kjer je tudi vrh tega posavskega lepotca.
Koča na Kopitniku (PD Rimske Toplice)
Koča je zelo obiskana ob vikendih in praznikih, ker je le takrat odprta. Obiskovalce pričakajo dežurni planinci PD Rimske Toplice. Iz Trbežnikove domačije in zavetišča je zrasla v planinsko kočo, ki je do danes ohranila domačnost. Zunanji videz koče je takšen, kot je bil nekoč; vsakdo se ustavi in občuduje bogato cvetje, ki krasi balkone. Notranjost, v kateri prevladujeta kamen in les, je topla, tudi zaradi stare dobre peči, ki kraljuje na sredini prostora. Da je vse res, potrjuje množica pohodnikov, ki se vsa leta vračajo.
Vračajo pa se tudi zaradi radodarne narave, ki ponuja obiskovalcu užitek v vseh letnih časih. Pozimi je koča skrita in zakopana v sneg kot zakleta kraljična - v notranjosti pa topla in dišeča po domačem planinskem čaju. Spomladi ponudi prve spomladanske cvetice, čemaž, vršičke in prebujajoči se kopitnik in dišeči blagajev volčin. Poleti se po travnikih in obronkih gozdov bohotijo zdravilne rastline, ki kar vabijo, da jih utrga roka zeliščarja in jih posuši. Na skalnatih pobočjih pa kraljuje rumeni avrikelj. Jesen je skrivnostna, večkrat zavita v meglice; ob jutrih se oko lahko spočije na veveričkah, ki si pod orehom ob koči pripravljajo ozimnico.
Tudi srne imajo svoje poti, prav tako kot jih imajo planinci. Do Kopitnika je mogoče priti iz štirih markiranih smeri. Za planinske poti skrbijo člani markacijskega odseka, ki jih pregledujejo, vzdržujejo in iščejo nove trase, ki so bolj prijazne do planincev.
Najljubša pot na Kopitnik je pot mimo cerkvice Lurške Marije in nato naprej po pašnikih in gozdovih vse do vrha. Pot ni zahtevna, a je na določenih mestih strma, kjer zelo prav pridejo pohodne palice in planinska obutev. V dobri uri zmerne hoje prispete do lovskega doma in od tam je le še deset minut do koče na Kopitniku.
Zelo prijetna, 20-minutna pot je nato še do vrha, ki pa je na koncu skalnata in prepadna. Pot je varovana tudi z jeklenico, vseeno pa je potrebna previdnost.
Na Kopitnik pridete tudi po poti mimo zdravilišča Rimske terme, imenovani pot čez Rebernice, ki je na začetku zelo strma, nato pa se pridruži poti mimo Lurda.
Markirana pot vodi tudi iz Zidanega Mosta, kjer pri gostilni zavijete strmo v hrib ali pa ob cesti proti Hrastniku zavijete na pot proti Širju in od tam naprej na Kopitnik.
Krajša in položnejša pot pa je iz naselja Turje, od koder pridete v 30 minutah po prijetni gozdni stezi, poti NOB, do koče. Sprehodi po kopitniški planoti so nadvse prijetni in primerni tudi za družine z otroki ali starejše planince. Kopitnik je tudi kontrolna točka Zasavske planinske poti, poti NOB, v zadnjem času pa je tudi sestavni del Zlatorogove transverzale.
Najbolj množično pa se na Kopitnik zgrinjajo obiskovalci prvo soboto v avgustu, ko v dolini pod kočo odmeva pesem citer na prireditvi Popoldne ob citrah. Prof. Peter Napret jo vodi že 20 let, ko planince, amaterske in profesionalne glasbenike, ljubitelje glasbe in prijatelje Kopitnika združi in spleta nova prijateljstva. Na lepo urejenem prireditvenem prostoru so se zvrstila bolj ali manj znana citrarska imena, kot so: Miha Dovžan, Tanja Zupan, Janja Brlec, Marjan Marinšek, Fani Lapajne, Wilfried Scharf ... Prireditev je vsako leto planinski in glasbeni praznik.
Koča je že vrsto let zavetje za tabornike, učence, ki uresničujejo cilje šole v naravi, otrok iz vrtca Ostržek iz Rimskih Toplic, ki se z vzgojiteljicami učijo samostojnosti brez staršev. Je cilj športnih dni osnovnih in srednjih šol od blizu in od daleč.
A mnogi se odločijo, da na Kopitniku pripravijo družinska srečanja, piknike, družabne prireditve, obletnice. Društvo upokojencev vsako leto na jasi pripravi srečanje upokojencev iz bližnjih občin in planinci PD Rimske Toplice vedno poskrbijo za dobro počutje, za zabavo, prav tako pa tudi za hrano in pijačo.
In tako bo tudi 29. junija letos, ko bo na Kopitniku slavnostna prireditev ob 60-letnici delovanja PD Rimske Toplice. Prireditev bo lepa priložnost za obujanje spominov, za pohvale in zahvale za minulo delo in za spletanje novih prijateljstev enako mislečih. Le kje bi lahko našli lepši in primernejši prostor pod soncem?
Milena Suhodolčan, Valerija Seme
Idilični svet samotnih kmetij
Ožbolt - razgledni vrh v Polhograjskem hribovju
Sveti Ožbolt
Polhograjsko hribovje je valovit svet, ki se začne tam, kjer se konča Sorško polje, in se med Polhovim Gradcem, Medvodami in Škofjo Loko razprostira proti zahodu, vse dokler neopazno in brez prehoda ne preide v Škofjeloško hribovje. To je idiličen svet samotnih kmetij, slikovitih grebenov, posejanih s cerkvicami, in globokih grap, ki ga je opisoval Ivan Tavčar v svojih povestih in črticah.
Polhograjsko hribovje tako ponuja celo vrsto zanimivih izletov in vzpon do razgledne cerkvice svetega Ožbolta je prav gotovo eden izmed njih. Do nje se lahko povzpnemo peš ali s kolesom, v vsakem primeru se bomo pošteno zasopli, saj je pot pošteno strma. Začnemo torej v Škofji Loki. Ob sotočju med obema Sorama je starodavni Puštalski grad. Takoj ob njem mimo Nacetove domačije zavijemo v dolino potoka Hrastnica. Sama dolina ima v svoji zgodovini zapisano tudi tragično usodo. Poleti leta 1924 se je nad Polhograjskim hribovjem razdivjala silovita nevihta. Narasle vode so popolnoma opustošile to dolino pa še dolino Ločnice in Gradaščice in v vsaki zahtevale kar nekaj smrtnih žrtev. Po dolini se zapeljemo praktično do konca, prav pod pobočje Tošča. Pri domačiji Logarjev zavijemo v desno grapo in pri Fojski žagi spet zavijemo na hribovsko cesto, ki od tu pelje ves čas strmo v hrib. Cesta se vleče po pobočjih hribovja in preko številnih potokov v grapah. V trenutku, ko se z dna temačne doline dvignemo, je konec tudi sklenjenega gozda. Pot nas namreč vodi med hribovske kmetije. Spomladi prav sijejo od lepote. Vsepovsod starodavne jablane in hruške, vse odete v cvetje. Sprehodimo se torej mimo kmetij Kopačevih in Hribovcev in spet stopimo v gozd. Pot se vije sem in tja po hribovju, Pri Janšcu se gozdni cesti pridruži še markirana pot, ki iz Škofje Loke pripelje naravnost po grebenu.
Pred nami se odpre širen travnik z nekaj kajžami in nad njimi na neizrazitem vrhu z višino 859 metrov stoji starodavna cerkvica svetega Ožbolta. Cerkev je v osnovi gotska zgradba, zgrajena v 15. stoletju in barokizirna v 18. stoletju, ko se je zamenjal umetniški stil. V notranjosti skriva baročno opremo, čeprav je prezbiterij ostal gotski. Poslikan je v celoti s freskami Jerneja iz Loke, zelo znanega slikarja iz 16. stoletja, ki je poslikal celo vrsto slovenskih cerkva med Primorsko in Gorenjsko.
Ob cerkvici ne bi moglo biti lepše. Širni travnik, nekaj bohotnih lip, klopi za obiskovalce in razgled daleč naokoli. Oddahnemo se torej od vzpona in se pockrljamo na toplem soncu.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Rdeči Breg
Cerkev stoji na osamljeni legi severozahodno od naselja Rdeči Breg na Pohorju, na t. i. Hlebovem vrhu na nadmorski višini 519 metrov. Do nje vodi pot iz Podvelke ali pa iz Lovrenca na Pohorju. Pred letom 1750 je na mestu sedanje cerkve stala preprosta lesena kapela. Cerkev se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1751. Današnja baročna cerkev je bila zgrajena leta 1759 in posvečena leta 1769. Sestavljajo jo prostorna pravokotna ladja s fasadnim zvonikom in plitvo vežo na zahodni strani, ožji in nekoliko nižji polkrožno sklenjen prezbiterij na vzhodni in pritlična zakristija na južni strani. V cerkev vodi bogat kamnit portal iz peščenjaka. Krita je z macesnovimi skodlami. Baročno opremo sestavljajo trije oltarji in prižnica. Glavni oltar iz leta 1743 je delo Jožefa Strauba. Nekoč je bil postavljen v frančiškanski cerkvi v Ormožu, od koder so ga po razpustitvi samostana, po letu 1786, prenesli na Rdeči Breg. Cerkev sv. Ignacija Lojolskega je do danes edina ohranjena cerkev na Slovenskem, ki je posvečena sv. Ignaciju Lojolskemu, priljubljenemu svetniku v 17. in 18. stoletju. (ZVKD Maribor)
Mirna gora je zaživela
Na petem dogodku Zlatorogove transverzale ponosa se je v Beli krajini zbralo veliko planincev. Številne družabne nagradne igrice, poskočna glasba veselih harmonikarjev in izvrstna jedača so razgreli ozračje nad Mirno goro in 447 planincev, ki so se povzpeli na enega izmed sedmih tisočakov občine Semič (ste vedeli, da je to občina z največjim številom vrhov z nadmorsko višino nad tisoč metrov?).
Tokratni dogodek smo organizirali v sodelovanju s Planinskim društvom Črnomelj, ki upravlja dom na Mirni gori. S svojim obiskom sta nas na vrhu Mirne gore počastila tudi županja občine Črnomelj, ga. Mojca Čemaž Stjepanovič. 447 planincev je s svojimi vpisi v častno Zlatorogovo vpisno knjigo prispevalo k nadaljnjemu uspešnemu delovanju društva, saj bo Pivovarna Laško v njihovem imenu društvu donirala evro za vsak vpis ter dodala še toliko evrov, da bo skupni znesek simboličnih tisoč. Znova se zberemo danes, 15. junija, pri Koči na Blegošu.