Večer: Marjana Barbarič: S klopce na klopco / Jože Praprotnik: Na gori, kjer je hudič pustil gozd / Janez Mihovec: Nabojs / Črni bezeg
S klopce na klopco
Planinski izlet na Kozjansko
Prejšnjo soboto smo se z PD Jakoba Aljaža spet podali na zanimiv planinski izlet na Kozjansko. Priznam: naslov poti S klopce na klopco za planinca ni preveč obetaven, a tudi tokrat se je izkazalo, da naša preizkušena vodnica Slavica Tovšak ve, kaj izbrati za nas. Pot je namreč izredno slikovita; člani PD Slivnica pri Celju so jo vzorno markirali in opremili z informativnimi tablami, pod katerimi so klopce (ime!).
Avtobus nas je zapeljal do Gorice pri Slivnici. Kdor je želel, je lahko v gostišču Lesjak dobil kartonček za zbiranje žigov na tej poti. Tukaj se je ob jutranji kavici začelo naše veselo pozdravljanje in druženje, saj smo na avtobus vstopali v različnih krajih. Pozdravili pa smo se tudi s planinci iz Obalnega planinskega društva Koper, ki so se z nami odpravili na to pot.
Najprej smo se povzpeli na 433 metrov visoko Gradišče in si ob pogledu na Slivniško jezero privoščili malico. Pot nas je vodila naprej na Peseke in k cerkvi svete Helene. Vinogradi, med katerimi smo hodili, so nas molče pozdravljali. Za letos so svoje poslanstvo opravili in sedaj lahko počivajo, mi pa smo se spustili navzdol in se nato spet povzpeli, tokrat na Col (550 m), kjer stoji obnovljena tipična kozjanska kmečka hiša. Doživljali smo barvitost jesenskega gozda ter rodovitnost slovenske zemlje: povsod polne jablane in slive, marsikje na tleh orehi, v gozdu pa kostanji in gobe. Ta naša Slovenija je res pravi raj; škoda, da Slovenci iz nje včasih želimo drug drugemu narediti pekel. Ampak ko človek stopa po teh lepih poteh, k sreči pozabi na razprtije "tam zgoraj, med politiki". Tukaj se vidita delo pridnih rok ter smisel za sožitje človeka z naravo: drevesni štor, ki služi kot podstavek za rože, rogovila, ki postane kažipot, drevesna grča, ki je poslikana kot človeški obraz itd.
Ko smo se spuščali proti Slivnici in nato nazaj proti Gorici, kjer smo si zjutraj oprtali nahrbtnike, je začelo škropiti. Ampak saj veste: če ni nevarnosti nevihte s strelo, se pravi planinec dežja ne prestraši! Zaradi pozdrava z neba smo po petih urah hoje še z večjim veseljem zavili v gostišče, kjer smo se zjutraj okrepčali s kavo, sedaj pa nas je tam čakalo kosilo. Nepričakovano se je čez nekaj časa pojavil tudi domačin s harmoniko ter poskrbel za to, da so vesele Štajerke in Štajerci zapeli in zaplesali s temperamentnimi Primorkami in Primorci.
Marjana Barbarič
Na gori, kjer je hudič pustil gozd
Ko v dolinah kraljujejo megle
Doline se pogosto kopljejo v meglenih jezerih, kar pa nemara moti le še "zaležance", kakor je že pokojni psihiater Rugelj imenoval ljudi, ki se najraje zadržujejo v zadimljenih dolinah in se naveličano drenjajo po nakupovalnih centrih ali celo samo ob TV-škatlah, po novem ob računalnikih. Nekateri, sicer bolj redki, pa naravnost oživimo, ko se doline zakopljejo v meglo, ko ivje okrasi drevje in ko gre mraz do kosti. Takrat vemo, da so zgoraj sonce, topla trava in razgledi, do koder nese pogled.
Pa pojdimo na goro, kjer je - tako pripoveduje pripovedka - hudik pustil gozd, pa se zato tisto pobočje še dandanes Hudičev boršt. Na kratko o tej ljudski pripovedki. Brata sta se prepirala zavoljo lastništva nad gozdom tam nekje v dolini pri Preddvoru, nakar je eden od njiju, sit prepira, vzkliknil, da naj gozd hudik vzame. Pa se je to zgodilo in potem je hudič nesel tisti gozd navzgor na Zaplato in ko je bil sredi tistega pobočja, je v cerkvici svetega Jakoba odbilo poldne. Hudič se je zvonjenja ustrašil, pa spustil tisti boršt sredi pobočja, kjer še danes tiči, viden od daleč s Kranjskega ali Sorškega polja, kadar v dolini ni megle.
Pod Hudičevim borštom se odpro veličastni pogledi na Kočno na levi in Grintovec
Z avtom se zapeljimo v Preddvor, potem pa še kak kilometer višje do vasice Mače, pa sredi nje, levo vodi cesta na Bašelj, zavijemo ostro desno, da zgoraj nad vasjo ob gozdni meji na desni opazimo parkirišče s planinskimi oznakami, levo na Kališče in Storžič, desno, torej s parkirišča naprej, pa k zavetišču na Hudičevem borštu. No, sem se podajmo danes na tak krožni štiriurni malo hujši sprehod po Mačevski poti, kot se imenuje. Prve pol urice je to kar dober kolovoz, ki vztrajno vodi v desno in polagoma navzgor do grabna, onkraj katerega pogledujemo na strmine nekaj manj kot tisoč metrov visokega Jakoba s cerkvico. Pot je lepo označena, zato nikakor ne moremo spregledati odcepa lepe planinske steze levo v gozd, ki se v okljukih dviga in nas po kakšni slabi uri pripelje na plano, na orumenele strme trate Zaplate, sredi katere tiči Hudičev boršt. Zdaj že pogledujemo proti vzhodu na Krvavec. Sredi boršta, ob poti, kajpada, tiči zavetišče, ki tačas sameva, saj na gori nisem srečal nikogar. Malo naprej se odpro prelepi pogledi na Kočno in Grintavec, če pa se spustite malo navzdol po tisti suhi travi, seveda zelo previdno, ker je gladko kot steklo, pa boste na desni opazili Julijce s Triglavom pa tudi bohinjske gore vse do Krna, medtem ko se dolina koplje v morju megle, iz katere se dvigajo osamelci Šmarna gora, Rašica, Krim, daleč v daljavi tudi Snežnik in celo Gorjanci. Po fotografiranju in malici se vračamo. Zdaj gremo sprva po stezi, ki preči Zaplato v smeri Kališča, potem pa po lepo označeni poti navzdol v Mače, kjer spodaj v grapi pridemo na makadamsko cesto in do križpotja, levo na Storžič, desno na Srednji vrh (in zavetišče Hudičev boršt). Po tej cesti kmalu pridemo do avta. Kot rečeno, hoje brez predolgih postankov je za kake tri do štiri ure.
Tekst in foto: Jože Praprotnik
Nabojs
Nenavadna gora v Zahodnih Julijcih
Takoj na drugi strani mejnega prehoda v Ratečah se začno Zahodni Julijci. Nekdaj so bili del Kranjske, a so po letu 1918 ostali na drugi strani meje v Italiji. Kljub temu so še po dobrem stoletju jasno vidni sledovi slovenskega prebivalstva, saj vsa naselja nosijo tudi slovenska imena. Pokrajina je pravzaprav večjezična, saj se slovanski svet meša z nemškim, italijanskim in furlanskim. Nekaj kilometrov zahodno od Trbiža se v Ovčji vasi proti jugu usmeri dolina Zajzera. Ledeniška dolina se že po nekaj kilometrih konča pod mogočnim ostenjem Montaža in Viša, pa tudi Nabojsa, ki je že na pogled nenavadna gora, ki se nekako naslanja na precej višji Viš.
Nabojs nad Zajzero
Na parkirišču poiščemo oznake smeri 616, ki nas popeljejo do bivaka Pellerini na višini 1500 metrov. Do tu je vzpon sorazmerno enostaven. Dvigujemo se po gozdu in občudujemo mogočne gore v okolici. Bivak Pellerini leži točno pod mogočnim ostenjem Viša in je postavljen na robu krnice, od koder je nekdaj izviral ledenik, ki je oblikoval dolino Zajzere. Tu si prvič resnično lahko ogledamo tudi cilj našega vzpona. Mogočni Nabojs je od Viša ločen z veliko Škrbino Nabojsa. Do tam je še uro in pol hoda, saj je škrbina visoka le nekaj metrov manj kot 2000 metrov.
Planinska pot postane zahtevna. Najprej zavije na desno preko pobočij, nato pa po ozki grapi. Pot postaja vedno bolj strma in na koncu je potrebno ob jeklenici že kar malo plezati. Vendar se trud splača. Vrh Nabojsa ima 2313 metrov višine in je obdarjen s čudovitimi razgledi. Je že tako, da si je najlepše vrhove najbolje ogledati s sosednjih vrhov. In z Nabojsa je marsikaj videti. Mogočna stena Viša je kot na dlani, nadaljuje se v Montaž in še naprej proti zahodu. Proti severu pa si lahko ogledamo Višarje, Kamnitega lovca in Poldašnjo špico.
Navkljub zelo izpostavljeni poti je vzpon na Nabojs sorazmerno enostaven. Razlog se skriva v tragični zgodovini izpred slabega stoletja. Tri leta je prav v teh krajih potekala Soška fronta. Avstrijska vojska je držala Viš, Nabojs in Rabelj, Italijani pa so bili v neposredni bližini na Neveljskem sedlu, Črnelskih špicah in Montažu. Na teh izpostavljenih vrhovih je tekla med letoma 1915 in 1917 triletna vojna z namenom osvojiti višine, nato preko dolin vdreti v dolino Save in Drave ter naprej proti Dunaju. Tudi zaradi pomoči Julijusa Kugya je bil to italijanski račun brez krčmarja. Avstrijska vojska se je do Bitke pri Kobaridu obdržala v nemogočih pogojih in odbijala premočnega sovražnika.
Ostanki avstrijske kaverne pod vrhom
Kako je to izgledalo v visokogorju, si lahko ogledamo tudi na Nabojsu. Vsa dolina Zajzere je bila brisani prostor Italijanov na Poldašnji špici, a je Avstrijcem kljub vsemu uspelo oskrbovati položaje na Nabojsu. Iz Škrbine Nabojsa na vrh teče nekakšna mulatera in olajša prehode preko prepadnih pobočij. Avstrijska vojska se je na vrhu obdržala vse leto. Ob strašljivih pogojih seveda. A ljudje so v vojni pač potrošni material. Nekaj sto metrov hoda pod vrhom so pod spodmolom ostanki nekdanje kaverne. Leseni deli so večinoma propadli, a ostanki so še lepo vidni. Prav posebna zanimivost pa so drva, ki so se ohranila še tudi po stoletju. Avstrijska vojska se je jeseni 1917 pripravljala na že morebitno tretjo zimo v visokogorju. Vojaki so si v oktobru že pripravili kurjavo, ko je prišlo do preboja in premika fronte več sto kilometrov proti zahodu. Nekdanja frontna črta je ostala pozabljena in neuporabna ter takšna ostala do današnjih dni.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Črni bezeg
V nižinah že konec maja, v hribih pa v prvi polovici junija, se po gozdnih robovih in ob poteh odpirajo velika bela socvetja črnega bezga. To je do osem metrov visok grm ali včasih že manjše drevo. Ustrezajo mu rahlo vlažna in odcedna tla na sončnih do delno zasenčenih rastiščih od nižin do 1000 metrov nadmorske višine. V hribih ga nadomesti divji bezeg, ki pa se od črnega loči po barvi plodov: zrele jagode črnega bezga so črne, divjega pa rdeče barve. Bezgu je podoben smrdljivi bezeg ali habat, ki pa nima olesenelih stebel in je visok le do dva metra.
Za črni bezeg velja, da se mu spoštljivo priklonimo, kadar pridemo do njega. Radodarno nam ponuja številne krepčilne in zdravilne učinkovine, uporabimo pa ga lahko na zelo različne načine. Sveže cvetove lahko uporabimo za cvrtje, naravni tonik, sladki sirup ali vino, zrele jagode pa so čudovite za pripravo sirupa ali marmelade. Cvetove in jagode lahko tudi posušimo in jih shranimo za zimske dni za lajšanje prehladnih in drugih težav. (mj)
Črni bezeg, Sambucus nigra L. (Matjaž Jež)