Večer: Jože Praprotnik: Ob reki / Frajhajm: Cerkev sv. Areha / Rušje, tudi pritlikavi bor ali ruševje
Ob reki
Kokra žubori svojo zgodbo
Po povodnjih leta 1967, ko je Kokra porušila jez v Tupaličah, ki je gnal sedem mlinov in žag, so reko ukrotili.
Začetek svoje življenjske zgodbe pripoveduje gorska reka Kokra kar sama, ko se rojeva pod Virnikovim Grintovcem v Karavankah in se na poti v dolino vanjo zlivajo potočki s Kamniško-Savinjskih Alp. Preden se iz senčne doline utre pot proti nižinam, delček svojih voda vrne, saj jo iz vasi Kokre črpajo na Krvavec za zasneževanje smučarskih prog, tik pred zlitjem v sestro Savo pa pod starodavnim Kranjem izkoplje 30 metrov globok kanjon.
In tam med vasema Hotemaže in Visoko ob levem bregu so nedavno uredili naravoslovno učno pot ter jo opremili s petimi opisnimi tablami in piramido iz kamnov prodnikov, od vulkanskega do oceanskega izvora, okrušenih v gorah in obrušenih, ko jih je v silnih neurjih njeno vodovje privalilo v nižavje. Pravcati spomenik reki je ta pot z opisi življenja ob njej, o rastlinah in živalcah, o ljudeh, ki so mleli in žagali z njeno pomočjo, o pericah, ki so se sklanjale ob perilnikih, o ribičih in nemara o nas, ki bomo ob zvonjenju iz bližnjih cerkvic občutili nekaj nostalgije ob nečem minevajočem. Začetek zgodbe pripoveduje Kokra kar sama: "Po značaju sem bolj muhasta, včasih majhna in pohlevna, včasih divja in uničujoča. Najmanj vode imam v januarju in v avgustu, največ v maju in juniju. Največji pretok so mi izmerili, ko sem jim grozila z 230 kubičnimi metri vode v sekundi, najmanjšega lani avgusta, ko me je bilo za komaj kubični meter." Pravi tudi, da jo zaradi vrtenja Zemlje zanaša v desno, pa da zato spodjeda nanose, ki jih je naplavila v prejšnjih geoloških dobah.
Ta zapis naj velja kot povabilo na izlet skozi delček zgodovine pokrajine, ob kateri smo se znašli. Primerno za vse starosti, za tiste, ki hodijo po dveh ali treh, za družine z malim naraščajem, ki se bo lahko razigral na ličnem igrišču pod vasjo Hotemaže, z večjimi se lahko napotimo na istem mestu čez most v gozd, ki se razteza do desetkilometrske ograje, za katero tiči kompleks protokolarnih objektov Brda in kjer z nekaj sreče najdemo še kakšnega jurčka, lahko pa nadaljujemo ob Kokri do vasi Breg ter naprej do Preddvora, s pogledi na vršace Storžič, Zaplato, Kočno, Grintovec, ki dajejo vode reki, ob kateri smo se sprehodili.
Tekst in foto: Jože Praprotnik
Frajhajm: Cerkev sv. Areha
Cerkev na vrhu Pohorja ob čudovitem razgledu proti jugu je romarska. Prvič se omenja leta 1545. Zvonik s konca 16. stoletja je prvotno stal prosto, leta 1659 so mu prizidali zakristijo, leta 1700 pa obnovili kapelo sv. Lovrenca. V dvajsetih in tridesetih letih 18. stoletja so cerkev temeljito prezidali, kasneje pa so dodali še pevski kor. Ima strogo zunanjščino in bogato notranjo opremo. Največja znamenitost v njej je nagrobna plošča "sv. Henrika", gre za štajerskega vojvodo Otokarja IV. Travngavskega z začetka 13. stoletja. To je reliefna plošča, ki kaže ležečega vojvodo s krono na glavi, oblečenega v tesno prilegajočo se obleko, z mečem v roki. Ploščo so leta 1756 v cerkev prinesli iz grobne kapele iz Žičke kartuzije, da je prevzela nalogo Henrikovega groba. Vse strehe na cerkvi so pokrite s skrilavcem. Notranjščina je baročno obokana, s tremi križnimi polji na slopih in oprogah. Ob straneh so po tri plitve kapele, ki jih povezuje pevska empora. Z oprogami in križnim obokom je obokan tudi prezbiterij, ki se zaključuje s tremi sosvodnicami. Glavni baročni oltar je delo znanega Jožefa Strauba, Anin oltar pa je nastal v delavnici Franca Krištofa Reissa. (zvkd)
Rušje, tudi pritlikavi bor ali ruševje
Rušje je edini od naših borov, ki je grmovne rasti. Njegova naravna rastišča so v visokogorju nad gozdno mejo. Na bližnji Peci je to približno pri 1700 metrih nadmorske višine. Zakaj pa se na Pohorju pojavlja rušje precej pod to mejo, komaj pri 1500 metrih? Razlog je v talnih in klimatskih razmerah. Zato se rušje na pohorskih barjih pojavlja ekstraconalno, kar je na od naravnih posebnosti. Rušje si lahko pobliže ogledamo na Lovrenških jezerih, kamor nas vodi planinska pot. Na območju naravnega rezervata je bila pot pred enim letom temeljito obnovljena in na tak način je bilo poskrbljeno, da obiskovalci s hojo ne uničujejo šotnega barja. V začetku junija lahko opazujemo rumena moška socvetja rušja (fotografija). Iz velikih prašnic se sipajo milijoni pelodnih zrn, ki jih veter raznaša po okolici. Po oploditvi ženskih socvetij se tam razvijejo majhni storži, ki so sprva tesno zaprti in zeleno obarvani. Ko dozore, so rjavi, olesenele luske, med katerimi so krilata semena, pa se široko razprejo. (mj)
Pritlikavi bor - Pinus mugo Turra (Matjaž Jež)