Večer: Snežnik / Dovška Baba / Na Rogli je mladina ugrabila zadnji sneg / Navadni lapuh

Snežnik

Janez Mihovec: Turni smuk z najvišje notranjske in kraške gore

Ob pogledu z gora proti južni Sloveniji nam pritegne pogled visoka gora, ki je običajno odeta v snežno odejo tudi še takrat, ko je vsa okolica že davno ozelenela. Snežnik s svojimi 1798 metri daleč presega hribovit in gričevnat svet v okolici. Izredno lepa in razgledna gora je tako pravi magnet za obiskovalce. Nanjo se da povzpeti iz več smeri, običajni pa sta tista iz Loške doline in Sviščakov.

Mali in Veliki Snežnik

Pozimi je slednja pot najbolj priljubljena. Po dolgi in ovinkasti poti se lahko pripeljemo do nekdanjega smučišča, ki leži že na samem pobočju gore. Na Sviščakih se sprehodimo mimo naselja počitniških hišic in nato nadaljujemo po gozdu. Kolovozna pot se zlagoma dviga in lep čas ni prav nobenega razgleda. Dobro uro gre tako, nato pa se na višini 1400 metrov dvignemo do gozdne meje. Z manjšega sedla se odpre pogled na vršnja pobočja gora. Na levi je Mali Snežnik, desno od njega pa planinski dom tik pod vrhom gore.

Vrh sicer deluje, kot da je na dosegu roke, a do tam je še uro hoda. Pot nas popelje skozi borovje na pobočju in na sedlo med Malim in Velikim Snežnikom. Vso pot se lahko prepričamo, da smo na kraškem ozemlju. Gozd je čisto navadna griža. Drevesa namreč rastejo neposredno iz divje skalnate pokrajine, posute z vrtačami. Enako velja tudi za pokrajino nad gozdno mejo. Vsepovsod polno skalovja in divje pokrajine.

Tik pod vrhom je treba pošteno gristi kolena. Pot je vse bolj strma in pošteno se zasopihamo. Vsake strmine je enkrat konec. Nekaj deset metrov pod vrhom je planinski dom, ki je pozimi odprt le za konec tedna in ob lepem vremenu. Na vrhu pa sta postavljena betonski steber in krožna plošča, ki označuje najpomembnejše vrhove v okolici. Razgled je namreč, kot si ga lahko le želimo. Daleč na jugu se preko Gorskega kotarja in Istre vidi vse do morja. Tu od vrhov izstopajo Učka, Risnjak in Snežnjak. Na zahodu se vidi do Dolomitov, na severu pa v daljavi vse od Julijskih, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank tudi daleč proti vzhodu. Najdeš lep prostorček, na plano spraviš malico in se na toplem soncu in brezvetrju imaš preprosto lepo.

Ostane le še povratek. Spust s smučmi vedno dvigne adrenalin. Počasi in sistematično preveriš vso opremo, natakneš čelado in turni smuk se načne. Na začetku je prav neprijetno strmo in treba je biti popolnoma skoncentriran. Zdrs bi lahko imel usodne posledice. Že prav kmalu pa strmina popusti. Po širni flanki se spustiš do sedla v smeri pristopa. Ko se začne borovje, je potrebno kar nekaj previdnosti. Še nižje je vožnja navzdol prava idila. Pelješ se namreč kar lepo po kolovozu. Tokrat pridejo smuči do izraza. Pohodniki utrujeno krevsajo nazaj v dolino, turni smučar pa stoji na smučeh in se v dolino pelje.

Vsega lepega je enkrat konec. Pred nami se pokažeta počitniško naselje in za njim parkirišče. Še en lepo preživet dan je mimo. Ostane le še vrnitev.

Tekst in foto: Janez Mihovec

Dovška Baba

Mateja Mazgan: Za mnoge ena najlepših razglednih točk je gora Dovška Baba

Dovška Baba velja za enostavno dostopen vrh Karavank, priljubljen v vseh letnih časih. Zaradi strmih golih pobočij goro še posebej obožujemo turni smučarji, saj je spust v idealnih pogojih več kot odličen.

Dovška Rožca s planšarsko kočo 

Dovško Babo ali Frauenkogel si delimo z našimi severnimi sosedi, saj na vrhu poteka meja med Slovenijo in Avstrijo. S svojimi skoraj 1900 metri in ne preveč zahtevnim dostopom velja tako pri Slovencih kot Avstrijcih za priljubljeno goro. Najbolj priljubljena izhodišča na goro so iz smeri Mojstrane oz. Dovja, od koder poteka tudi največ poti. Dovje velja za najbolj priljubljeno izhodiščno točko tako za Dovško Babo kot Kepo, ki je za Vrtačo in Stolom tretja najvišja Karavanška gora. Pod njo pa potekata kar dva predora, ki povezujeta državi; avtocestni in železniški predor.

Zaradi nezahtevnosti in majhne nevarnosti plazov velja Dovša Baba za eno izmed najbolj priljubljenih tras za turno smučanje. V primeru plazovitosti je njena prednost, da obstaja veliko različnih možnosti, kje se podati do vrha, in običajno se lahko rizičnim predelom vedno umaknemo. Turni smučarji najbolj uživamo ob spustu po golem vrhnjem delu, kjer se prav tako običajno da umakniti morebitnim plazovitim predelom. Ampak to priljubljeno goro nad Zgornjesavsko dolino kljub vsemu ne smemo jemati preveč zlahka, saj višinska razlika (ca. 800 metrov) le ni zanemarljiva.

Čudoviti razgledi
Ravno razgled privablja vse vrste ljubiteljev gora, mnoge tudi na Dovško Babo. Po različnih vzponih, krajših in daljših, pridemo na gola pobočja Dovška Rožca, od koder se odpre čudovit razgled. Do tja pa so poti različne, od krajših ter strmejših do daljših in položnejših. Z Dovške Rožce je še posebej lep razgled na Karavanke in vrhove nad Dolino Vrat. Do vrha gore nas vodijo leseni kažipoti, ki so v zimskih mesecih pogosto slabo vidni ali celo neopazni. A zaradi enostavne orientacije proti vrhu to za večino ne predstavlja velike ovire. Sicer pa se smerokazi začnejo že pred vasico Dovje; a kljub temu večina parkira nad vasjo, kjer se cesta iz asfaltirane spremeni v makadamsko. Kmalu za tem je tudi odcep, ena pot zavije proti Kepi, druga pa v smeri Dovške Babe. Pot kmalu preide v gosto zarasel gozd, vendar nekajkrat tudi na travnata pobočja. V zimskih mesecih so pobočja običajno pokrita z debelo snežno odejo, poleti pa obiskovalce med potjo spremlja žvrgolenje ptic in cvetenje travniških in gorskih cvetlic. Večina ima prvi postanek na planini Goreljše, kjer stoji opustela pastirska koča. Čeprav se iz doline še nekaj časa sliši zvok prometa, predvsem z avtoceste, to v tej naravi niti ni moteče. Zvoki iz doline pa na Dovški Rožci že pojenjajo, še posebej poleti, ko ga preglasijo zvonci krav, ki se pasejo na travnatih pobočjih. Pastirska koča na Dovški Rožci je okoli 250 metrov višinske razlike pod vrhom in se odlično zliva v čudovit ambient narave.

Tekst in foto: Mateja Mazgan

Na Rogli je mladina ugrabila zadnji sneg

Janja Ferenc: Veseljaki med smučarji prostega sloga so se zbrali, da zaokrožijo letošnjo dokaj kratko zimsko sezono

Vonj po čevapčičih, topli sončni žarki, kozarec piva v roki in uživanje na ležalnikih. Lahko bi bil prvi spomladanski piknik, a mi govorimo o zaključku letošnje deskarske sezone na Rogli, kjer se je že tradicionalno prebudila svoboda na snegu, imenovana Freestyle Week. Petdnevni dogodek, namenjen predvsem deskarjem in smučarjem prostega sloga, je poleg številnih domačinov kljub visokim temperaturam privabil mladino iz različnih evropskih držav; tudi z drugih kontinentov.

"Deskarsko subkulturo, ki jo precej definira življenjski slog, želimo predstaviti širšemu občinstvu. Hkrati je to priložnost, da si dogajanje na snegu v živo ogledajo mladi, ki bi radi postali del te subkulture. Ob tem se lahko še zabavajo," je dogodek, ki poteka že peto leto zapored in se bo na Rogli zaključil danes, opisal soorganizator Iztok Šumatič.

Gre za največji dogodek na snegu za mlade v Sloveniji, ki je obogatitev dogajanja v snežnem parku na Rogli. Postavili so dodatne objekte in tako se ta snežni park zadnje dneve spogleduje z najbolj sodobnimi tovrstnimi objekti po svetu. Dnevno organizirajo tekmovanja, na njih pa je smučarjem in deskarjem prostega sloga sproščeno vzdušje običajno pomembnejše od doseganja dobrih rezultatov. Čeprav tudi vratolomnih skokov in skorajda neizvedljivih trikov te dni na Rogli ne manjka.

Kanadčani na šolskem izletu
Dnevno se dogajanja udeleži tudi do 5000 obiskovalcev, po večini starih od 16 do 35 let. Poleg adrenalina, ki ga sproščajo na snegu, jih privabita glasba in animacijski program. Glasba odmeva po Roglinih grbinah, zvečer se vrstijo zabave. Skupina Kanadčanov je na Rogli v okviru šolskega izleta. "Uživam na soncu in spremljam trike borderjev. Objekti so dobro postavljeni, najbolj mi je všeč skakalnica ob izteku proge," ugotavlja Bryce Willems iz Kanade. Zach Creighton, njegov sonarodnjak, je na progi vmes presenetil z izvedbo trika "tailblock slide", pri katerem deskar z enim koncem deske sloni na objektu, drugega pa drži z roko. Tega trika na Rogli ni mogoče videti prav vsak dan.

Poudarek na druženju
"Tekmovanja so sestavljena kot družabni program celotne zgodbe in potekajo v sproščenem vzdušju," pojasnjuje Šumatič. Sodeluje lahko vsakdo, prijave za tekmovanje sprejemajo kar ob vznožju snežnega parka. Pripravljene so tudi nagrade. "Resda me je na Roglo privabilo predvsem druženje s prijatelji, a se ne bo končalo le pri tem. Tukaj pridno vadim in usvajam trike, kot so switch 5400, board slide in back site 2700," je druženje in zadnje letošnje zimske trenutke opisal deskar Max Blažon.

Deskarjem delajo družbo smučarji prostega sloga. Ti poskušajo ovreči aksiom, po katerem so smučke primerne le za zavoje med slalomskimi koli. Smučanje prostega sloga je v zadnjih letih vse bolj popularno. Ni daleč od resnice trditev, da pri mladini, ki se v teh časih še odpravlja na sneg, vse bolj prevladuje. Zanje je smučanje po urejenih smučiščih preveč dolgočasno in premalo adrenalinsko.

Tisti, ki smo v zadnjih dneh spremljali dogajanje na Rogli, lahko potrdimo, da je večina udeležencev malo deskala in tudi smučarji niso dolgo zdržali na snegu. Bo že držalo, da je to početje zelo utrudljivo, saj se jih je večina hitro odločila za počitek. In mladina je med počivanjem na soncu hitro postala žejna - po vrčku piva pa se praktično nihče več ne ukvarja s tekmovanjem, ki so ga v snežnem parku pripravili organizatorji. A se tudi ti zaradi tega pretirano ne vznemirjajo. Kot pravi Šumatič: "Sproščeno druženje je bistvo Freestyle Weeka."

Ulezi se na blazino!
Za čim bolj sproščeno atmosfero se trudijo tudi člani Kluba mariborskih študentov, ki dogajanje in program vsako leto znova prilagajajo interesom mladih na snegu; ti se hitro spreminjajo. "Kljub nekoliko slabši smuki smo veseli, da lahko izpeljemo še večerni program na smučišču. Med drugim se bomo v dolino spuščali z blazinami," pravi predsednik študentskega kluba Mitja Lešnik. Blazing, spuščanje z blazinami, je nadomestil v prejšnjih letih uveljavljeni sankanje in lopatanje. Tukaj na Rogli spust sicer ni tako adrenalinski, kot je bil denimo lani na Snežnem stadionu pod Pohorjem, ampak vseeno pričara otroško igrivost na obraze udeležencev, ki se iskrijo v soju lučk in zasneženih strmin.

Tekst in foto: Janja Ferenc

Navadni lapuh

Komaj je popustil uničujoči ledeni oklep, že so pohiteli soncu naproti drobni rumeni cvetovi. To je lapuh, eden prvih znanilcev pomladi. Raste na vlažnih ilovnatih tleh na dobro osončenih legah. Navadno cveti marca ali aprila. Šele ko rastline odcvetijo, poženejo zeleni listi, ki imajo obliko dlani. Za lapuh lahko upravičeno uporabimo prispodobo majhna postava - velika moč. Je namreč ena najučinkovitejših zdravilnih rastlin, ki je bila znana že najstarejšim zdravilcem. Uporaben je predvsem pri različnih boleznih dihali; od prehlada, kašlja, bronhitisa, skrofuloze do tuberkuloze. Uporaben je za čaj (iz cvetov in listov) ali kot sirup (iz listov). Učinkovit je tudi pri zunanji rabi pri težavah na koži in z žilami ter pri vnetju ušes. Mladi sveži listi so zaradi vitaminov in mineralov odličen dodatek pomladanskim solatam.

V razmerah, ko se mnoge bolezni vračajo v oblikah, ki so odporne na antibiotike, se takšne rastline pokažejo kot resnični zaklad narave. Zato vedenja o njihovih izjemnih močeh ne bi smeli nikdar pozabiti. (mj)