Večer: Mateja Mazgan: Tako blizu, a kljub temu dokaj neznane / Janez Mihovec: Razgled za sladokusce / Rjasti sleč / Aleksandra Jelušič: Jesensko prišepetavanje Istre
Tako blizu, a kljub temu dokaj neznane
Smučarska regija Koralpe je edino območje v jugovzhodnih Alpah na nadmorski višini nad 2000 metrov
Koralpe so priljubljeno zimskošportno središče za smučarje, deskarje na snegu, tekače na snegu in turne smučarje. Mnoge obiskovalce privabljajo tudi v poletnih mesecih, saj imajo veliko neokrnjene narave, do katere mnogi pridejo z gorskimi kolesi ali peš. Eden glavnih razlogov za obisk Koralp je enkraten razgled z vrha na vse strani. Vidi se velik del Avstrije in tudi precejšen del Slovenije. Koralpe ležijo na južnem delu Avstrije in ločujejo Koroško od Južne Štajerske. Sestavljene so večina iz metamorfnih kamnin, med katerimi so nekatere velikega pomena za geološka preučevanja. Nekaj je tudi najdišč poldragih kamnov. Na tem območju so nekdaj pridobivali osnovo za steklo in porcelan, saj je tam veliko zalog kremena in gline. Veliki del voda odteka v jez pri Sobotah, kjer se voda uporablja za električno energijo.
Raj za alpske in turne smučarje
Koralpe premorejo okoli 28 kilometrov smučarskih prog. Od tega se šteje kar 13 kilometrov prog za zahtevnejše, 13 kilometrov za srednje težke, 2 kilometra je lahkih prog. Urejenih je tudi okoli 60 kilometrov tekaških prog in tudi sankališče. Tako lahko vsak obiskovalec najde kaj zase. Zaradi mnogih žičnic na smučišču skoraj ni gneče, saj je njihova zmogljivost do kar 10 tisoč smučarjev na uro. Koralpe privabljajo tudi turne smučarje, tu je mnogo možnosti za vzpone do vrha in spuščanje po pobočjih na vse strani. Načeloma ni zaželeno, da se turni smučarji vzpenjajo po urejenih smučarskih progah proti vrhu, saj s tem ovirajo smučarje, ki se spuščajo po strmih pobočjih. A glede na velikost Koralp je tam dovolj prostora in možnosti za zimske športe za alpske in turne smučarje.
Zelena pobočja Koralp
Neokrnjena narava je njihova prednost
Zaposleni v turističnih dejavnostih v Koralpah se radi pohvalijo z neokrnjeno naravo, ki jih obdaja, zato redno skrbijo, da se ohranja. Četudi čisto do vrha vodi asfaltirana cesta, obiskovalci do tja lahko pridejo le peš ali z gorskim kolesom. Cesta je urejena zaradi radarjev, ki so na vrhu. Ravno ti veliki okrogli radarji so tudi eden od razlogov za obisk Koralp. Vidni so že od daleč, iz mnogih dolin in z drugih vrhov. Pohodne poti so dobro označene in z malo sreče se da videti kakšnega gamsa ali svizca. Najbolj priljubljen vrh za pohodnike je zagotovo najvišji vrh Speikkogel z 2140 metri nadmorske višine. Strma pobočja so spomladi in poleti porasla z mehko travo, med katero uspevajo mnoge gorske cvetlice. Vmes so gorske koče, ki ponujajo hrano, pijačo in prenočišča. Na razpolago so tudi dodatne ponudbe, od tečajev nordijske hoje, smučanja, deskanja, velnes ...
Ena od mnogih planinskih koč v Koralpah
Koralpe so tako blizu Slovenije, a mnogim neznane. Zaradi dobre turistične razvitosti, lepih in urejenih smučišč ter še zlasti zaradi lepega razgleda z vrha in z mnogimi drugimi možnostmi za oddih v naravi so pravi razlog za obisk.
Tekst in foto: Mateja Mazgan
Razgled za sladokusce
Čisto drugačen gorski vzpon na Machu Picchu
Globoko pod nami je bil Machu Picchu
O Machu Picchu je bilo napisano skorajda vse. Stoletja dolgo so raziskovalci iskali izginulo inkovsko mesto, ki naj bi ležalo nekje severozahodno od stare prestolnice Cuzco. V tem iskanju so odkrili celo vrsto inkovskih mest, a legendarno mesto se jim je dolgo časa izmikalo. Leta 1911 ga je Hiram Bingham končno našel na meji med visoko planoto in amazonskim deževnim gozdom. Morda prav tisto, od koder so potomci inkovskih vladarjev še stoletja povzročali sive lase španskim konkvistadorjem.
Od takrat so v mestu Machu Picchu (Stari gori) izvedli tudi s pomočjo National Geographic Society vrsto izkopavanj in mesto na ozkem grebenu nad zavojem kanjona reke Urubamba je postalo ena izmed prvovrstnih turističnih znamenitosti. Skozi desetletja se je pritisk turistov samo še povečeval in dandanes je treba vložiti kar nekaj časa in truda, da se pridobi vstopnica za obisk tega ponovno najdenega mesta.
Vendar ni samo mesto tisto, kar je zanimivega v tem odročnem delu Peruja. Nad samim mestom se dvigata mogočni gori, ki omogočata neverjeten razgled na neizmerno divjino. Huayna Picchu je nekaj sto metrov visoka, štruci podobna gora. Še lepši je razgled z gore nasproti njej. Gora Machu Picchu je visoka 3082 metrov in raste naravnost nad samim mestom, ki leži sedemsto višinskih metrov nižje. Kot taka je prvovrsten gorniški cilj, za katerega se splača in se je treba potruditi.
Vrh Machu Picchu, visok 3082 metrov
Tik ob samih razvalinah se na levo odcepi manjša stezica. Pelje po deževnem gozdu in se zlagoma dviga. Prav kmalu se razcepi. Prva pot vodi do sončevih vrat, od koder ob zimskem solsticiju sonce posije naravnost na mesto, druga pa na sam prepadni vrh. Prav kmalu se pred nami pojavi čuvajnica. Vpisati se je treba v knjigo obiskov. Vodijo strogo evidenco prihodov in odhodov prav zaradi strahu, da kdo izmed obiskovalcev ne bi izginil v neprehodnih goščavah gore. Dostop do gore teče ves čas po severnih pobočjih. Smo na južni polobli, kar pomeni, da sonce sije s severa in torej neprijetno pripeka. Ob samem vzponu je prav zanimivo opazovati, kako se spreminja podnebje in s tem tudi rastlinski pasovi. Spodaj v dolini reke Urubambe je še deževni gozd, proti vrhu pa že preraste v gorsko rastlinje. Za vzpon se je treba pošteno potruditi. Vso dolgo pot so deloma vklesane stopnice, a navkljub temu nikomur ni lahko. Svoje doda še precejšnja višina in posledično je vzpon še toliko težji. Končno se povzpnemo na vršni greben in tu se zasukamo ostro na desno. Sedaj je do vrha le še pol ure. Na vrhu nas presenetita s slamo pokriti paviljon in tabla z oznako gore. Za nami je tri ure napornega vzpona. Pa seveda tisto, po kar smo prišli - razgled. Globoko pod nami se pokažeta dolina reke in njen orjaški zavoj, ki skoraj obkroži prepadni greben, na katerem stoji Machu Picchu. Na tem grebenu vidimo v podobi, ki si jo komajda lahko predstavljamo, globoko pod nami starodavno inkovsko mesto, ki je skozi desetletja postalo legendarno. Na zahodu se vidi sušna visoka planota osrednjih Andov. Nad njimi se dvigajo s snegom pokriti pettisočaki in pod njimi deževni gozd, ki preide v neskončne širjave porečja Amazonke. Gora Machu Picchu je tako s tega vidika nekaj posebnega. Omogoči nam pogled na legendarno mesto iz perspektive, ki je le malokomu dana.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Rjasti sleč
V prejšnjih prispevkih smo omenjali samo običajne in pogoste rastline. Zdaj je pa priložnost, da se seznanimo z rjastim slečem, eno od botaničnih posebnosti Pohorja.
Obiskovalcem apneniških gora je znan njegov ožji sorodnik dlakavi sleč, ki ima po robu zelenih listov številne dlačice, uspeva pa le na karbonatni geološki podlagi. Rjasti sleč mu je zelo podoben: po robovih zelenih listov nima dlačic, spodnja stran listov je rjasto rjave barve, uspeva pa samo na zakisanih tleh. Zato so njegova najpomembnejša rastišča na Pohorju, drugje v slovenskih Alpah pa uspeva samo tam, kjer so se razvila dovolj debela zakisana tla.
Rjasti sleč - Rhododendron ferrugineum L. (Matjaž Jež)
Rjasti sleč je oleseneli grmiček, ki zraste do dobrega pol metra v višino in cveti v prvi polovici junija. Na koncu poganjkov se stiskajo socvetja rožnatih cevastih cvetov, ki jih radi obiskujejo metulji in druge žuželke. Najbolje se počuti v senci nizkega in redkega rušja, kot ga najdemo na pohorskih šotnih barjih. (mj)
Jesensko prišepetavanje Istre
Sprehod po kraškem robu do velikega Badina
Planinska zgodba se prične z legendo, ki pripoveduje, da v Istri obstajajo velikanska ušesa, ki vase ujamejo vsa šepetanja okoliških vasi. Če premorete dovolj domišljije, potem boste na kraškem robu priča vsem novicam, za katere so vaščani želeli, da bi ostale zamolčane. Vas zanima, kje je ta nenavadni kraj? Obujte planinske čevlje in si za klobuk zataknite dobro voljo, peljemo vas v kraljestvo žarečega ruja.
Naša pot se prične pri cerkvici svetega Kvirika (410 metrov), ki se impozantno dviguje nad vasjo Sočerga. To je tudi kraj, kjer lahko pustite avto in se odpravite v smeri proti naravnemu mostu. Če ste se za pot odločili jeseni, potem vas bo že ob prvih korakih po mehkem travnatem pobočju pričakala podoba ognjevitega ruja, ki vas bo vabil globlje v nedrje Velikega Badina. Med nekoliko divjim in na videz neprehodnim kraškim biljem se namreč skriva srčika krasa kot mojstrovina narave. No, do usodnega srečanja z naravno mojstrovino pa nas čaka še nekaj sramežljivih spustov in vzponov po robu 28 metrov visoke pečine, ki se razteza kar dva kilometra v smeri severozahod-jugovzhod. Pot je sicer speljana nekoliko v notranjosti, a za tiste bolj pogumne, ki se boste približali robu in pokukali navzdol, se obeta čudovit panoramski pogled na okolico (previdnost velja).
Spodmoli, visoki 17 metrov, kjer so domovanje našle redke vrste ptic.
Prvo presenečenje nas pričaka že po nekaj minutah hoje, ker nas kažipot usmeri proti manjšemu naravnemu oknu, ki po svoji obliki spominja na bunker. Po ogledu nadaljujemo pot, ki se ves čas spušča in nas naposled privede do razgledišča Orlovo gnezdo. In res. Na tem območju je še pred desetimi leti gnezdil orel. Ne pozabite se vpisati v zvezek, ki je shranjen v vpisni skrinjici.
Razgled iz Orlovega gnezda (359 metrov) je veličasten in vam bo pognal kri po žilah. A nikar preveč ne sanjarite, ker nas čaka še nekaj kraških presenečenj. Zdaj se spust nekoliko zaostri, a so nam v pomoč varovala, ki poskrbijo za varno hojo. Pot nato ostro zavije in že smo ob vznožju, kjer se nam en za drugim počasi odpirajo 17 metrov visoki spodmoli. Značilnost stropa takšnega spodmola je izločena siga v obliki "zaves" in "reber".
Voda je v apnencu pustila pečat. Apnenčaste umetnine obrašča
ruj,ki na jesen zagori v svoji značilni rdeči barvi.
Zidarska mojstrovina narave, most iz apnenca
Opozoriti vas moramo, da je obisk spodmolov v času gnezdenja ptic prepovedan. Zdaj je čas za počitek in meditacijo ob lepotah naravne arhitekture, ki je tisočletno delo vode in apnenca. V tišini lahko opazujete spretne prelete ptic, ki so si v topli in zavetrni steni našle svoja bivališča. Priporočamo, da s seboj vzamete daljnogled. Tako si boste lahko pobližje ogledali te plašne ptice, med katerimi so rdeča lastovka, planinski hudournik, skalni golob in puščavec. Ko si boste naposled nabrali novih moči in se napolnili s spokojnostjo, pa je Veli Badin za vas pripravil še eno zidarsko mojstrovino narave v obliki naravnega mostu, ki je lahko tudi vaš slavolok zmage ali pa vstop na drugo stran domišljije, morda pobeg iz urbane džungle. Prepuščamo vas domišljiji.
Tekst in foto: Aleksandra Jelušič