Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Pred nekaj leti smo sedeli za isto mizo predstavniki nevladnih organizacij s področja varstva narave, predstavniki občine, ministrstva za okolje in Zavoda za varstvo naravne dediščine - in predstavniki investitorja, ...
… ki je želel izvesti v enem najlepših naravnih okolij Slovenije zelo velik gradbeni poseg, ki bi za zmeraj popolnoma spremenil podobo in značaj pokrajine.
Pokrajine, ki se ponaša z enim najbolj osupljivih panoramskih razgledov v Evropi, kjer domujejo orel, ris, volk, medved ... in cela vrsta v Evropi zelo redkih ptic. Skušali smo pojasniti, da bi tak poseg pomenil nedopustno razvrednotenje narave, škodljive vplive na biotsko pestrost, ogrožanje vodnih virov in nedopustno skazitev pokrajinske lepote območja.
Župan je izgubil živce. Ozmerjal nas je z neodgovornimi anarhisti in rušilci razvojnih načrtov občine. Obtožil nas je, da bomo krivi socialne bede celega območja. "Od lepote narave se ne da živeti!" je kričal. Prisoten poslanec državnega zbora je izgubil živce še bolj. Ozmerjal nas je z ekoteroristi (!) in zahteval kazenski pregon strokovnjakov z Zavoda za varstvo narave, ki so za poseg izdali negativno mnenje v presoji vplivov na okolje. "Od lepote narave se ne da živeti!" je vpil tudi on. Gradbeni poseg, ki je bil razlog vsega opisanega razburjenja, še zmeraj ni umaknjen iz postopka. Še zmeraj se lahko zgodi. Upamo sicer, da se ne bo - a v Sloveniji je vse mogoče ... Kajti tako rekoč vsi odločevalci so v en glas prepričani o tem, kar sta kričala župan in poslanec: od lepote narave se ne da živeti.
Pri nas. Pa poglejmo, kako je s tem kje drugje.
Konec lanskega leta je UNEP, Agencija Združenih narodov za okolje, objavila poročilo o ekonomiji ekosistemov (TEEB Report). Tam med drugim preberemo, da bo trgovanje z ekosistemskimi storitvami, ponori ogljikovega dioksida, biološko pridelanimi živili in doživljanjem narave do leta 2050 dosegalo na svetovni ravni 900 milijard dolarjev letno. Toda to so zelo abstraktne številke ... Pa poglejmo bolj konkretno. Recimo, kako gre prodajanje lepote narave od rok Škotom, ki imajo res lepo naravo - a če jo primerjamo z našo, je veliko manj pestra, bogata, osupljiva ... To priznajo tudi sami Škoti, kadar obiščejo naše gozdove, hribe, cvetoče travnike, tudi območje, ki mu grozi na začetku omenjeni gradbeni poseg. Lansko poročilo Škotske agencije za naravo (ki ima poleg varstva narave za nalogo tudi oblikovati modele trajnostnega razvoja za trženje te narave) pravi, da so lani Škoti s turizmom, ki trži naravo, zaslužili 1,4 milijarde funtov in da je to pomenilo 39.000 polnih delovnih mest samo za neposredno zaposlene v turizmu, 127 milijonov funtov so zaslužili z opazovanjem prosto živečih živali, predvsem ptic (imajo vidre in tjulnje ter ogromno jelenov, pa nobenega medveda ali volka ...). S športi v naravi, kolesarjenjem, ježo in podobnim, so zaslužili 178 milijonov funtov. Kar 900 milijonov pa je prineslo prodajanje pešačenja in izletništva. V celoti ustvari škotski turizem (ki poleg narave prodaja predvsem še kulturo) štiri milijarde funtov dobička letno in zaposluje za polni delovni čas 200.000 ljudi. Če k direktnim zaslužkom dodamo še indirektne, ki jih prinaša doživljanje narave (spominki, oprema ...), pridobijo Škoti kar 40 odstotkov dohodkov iz turizma. In najbolje prodajajo prav tiste oblike turizma, ki temeljijo na neokrnjeni naravi: opazovanje živali, pohodništvo, doživljanje naravnih lepot, muharjenje, fotografiranje, pustolovski športi. Samo ena atrakcija, opazovanje belorepih orlov na Mullu, prinese vsako leto dva milijona funtov.
Med razlogi, zakaj turisti obiščejo Škotsko, je na prvem mestu pokrajinska lepota. Saj ne boste verjeli, ampak tuji turisti, ki pridejo v Slovenijo, pravijo enako. Vsaj po anketah sodeč. Kaj imajo torej Škoti, česar mi nimamo, da z lepoto narave kar lepo zaslužijo? Nimajo medvedov, nimajo prekrasnih prostranih gozdov niti čudovitih cvetočih travnikov, kjer pojejo murni in škrjančki ...
Imajo pa nekaj, česar mi res nimamo. Imajo Škote. Ki so se v stoletjih svoje zgodovine naučili ceniti svojo naravo in svojo kulturo. Na oboje so strašansko ponosni. In kar cenijo, znajo tudi dobro unovčiti - ne da bi uničili. Trajnostno gospodarjenje je pač v Višavju že dolgo stvar preživetja.
Marjeta Keršič Svetel