Glas "stroke"...
Naš Tomaž
Me je pred dnevi vprašala 70 let stara soseda, ki me pogosto videva z nahrbtnikom: »Kaj bo pa z našim Tomažem?« Trenutna tema št.1 v Sloveniji je »naš Tomaž«. Ljudje v službah, v kavarnah, na sprehodih, verjetno še v posteljah debatirajo o Tomažu Humarju in njegovi epopeji. Res je, da je glas stroke ves čas bolj ali manj molčal razen nekaterih vpletenih alpinistov, ki so sodelovali pri »naj« reševanju. V glavnem je bila za alpinistični molk kriva situacija v kateri se je Humar znašel in mnenje, ki ne plava v toku večine plasiranih informacij, morda ni bilo še na mestu. Kljub temu, da bi bilo po svoji moči realno in ne škodoželjno. Sedaj, ko je reševanje končano pa bi veljalo stvari postaviti na svoje mesto, dodati nekaj informacij in dogodke osvetliti še z druge strani.
Pred odpravo
Začelo se je bliskovito. V hipu so bili vsi
mediji polni Tomaža Humarja. Predstavitve njegovega projekta, njegovih filozofij in podobnih, za laike zanimivih tem. »V redu, naj naklada« je bilo splošno alpinistično mnenje takrat. Prvič se je zatreslo ob omembi, da se bo lotil nepreplezanega osrednjega dela stene. Tu bi poudaril, da je osrednji del Rupalske stene (ne)preplezan natanko toliko kot je (ne)preplezan Humarjev največji podvig; južna stena Daulagirija. Lansko leto sta v Rupalsko steno avgusta vstopila Američana Steve House in Bruce Miller. V nekaj dneh sta preplezala smer do snežne kotline na višini približno 7600 metrov (na sliki). Z leve pripelje tja Messnerjeva smer iz leta 1970. Zaradi zdravstvenih težav sta Američana tam obrnila in sestopila v Messnerja ter po njem v dolino. Humar je v Daulagiriju priplezal na višini cca 7800 metrov na SV greben kjer poteka klasična smer in sestopil v dolino. Zakaj torej dvojna merila? Smer ni preplezana samo zato, ker je House v medijih, ker ni stopil na vrh gore, svoj podvig označil za poizkus in napovedal popravni izpit?
Princ čistosti
S časom je postalo poročanje, upam si trditi za večino alpinistov, patetično in praktično nevzdržno. Očitno zadejani stalni dotok informacij iz Pakistana je zahteval poročanja o stvareh, ki nimajo z alpinizmom kot športom niti blage veze in so nanj metale prej slabo kot dobro luč. Na naših straneh že omenjani »princ čistosti« ipd. je poskrbel za prenekatero urico pristnega smeha v plezalskih sredinah. Vprašanji, ki se pri tem zastavljajata sta: zakaj in ali je to potrebno. Odgovor na prvo je jasen; denar. Drugi odgovor je že daljši in je zanj potrebno pogledati okoli sebe in še malo po svetu. Še desetletje nazaj so bile alpinistične odprave romantično dejanje. Alpinisti so odšli v človeku neprijazen svet za dva meseca in edina vez z domom so bila pisma, ki so potovala nekaj tednov. Ko so alpinisti prišli domov, so napisali nekaj člankov in kako knjigo, ki so jo potem ljudje brali ob dolgih zimskih večerih, mladi alpinisti pa so sanjarili in se postavljali v vlogo junakov. Sedaj je romantika izginila. Povsem normalno je, da ima odprava s seboj telefon, internetno povezavo in, da izvaja stalna poročanja z gora, po možnosti s poudarjeno epsko komponento. Trenutna slovenska odprava na Nanga Parbat ruši vse dosedanje okvire medijskega pompa. Ali je bila Tomažu res prva skrb v snežni luknji na višini preko 6000 metrov pediatrična klinika in mir na svetu?
Mašinerija igra na strune laične, v večji meri nešportne javnosti. Takšno igranje privlači in teši velike sponzorje. V strokovni, domači in tuji alpinistični javnosti pa s stalnim besednim stopnjevanjem svojih projektov; najtežjih smereh, največjih podvigih v zgodovini alpinizma, dosega ravno obraten efekt. Leta 1999 potem, ko je preplezal južno steno Daulagirija je bil za dejanje nominiran za takrat še prestižno nagrado Zlati cepin. Ni je prejel, v glavnem zaradi pomislekov žirije o njegovi nerealni oceni težavnosti. Sedme stopnje s trideset kilogramskim nahrbtnikom ne prepleza precej bolj treniran športni plezalec v Ospu, kaj šele na višini nad 5000 metrov. Presežniki so stalnica poročanja o vsakem njegovem vzponu. Prav tako metafizika. O tem je veliko povedal Danilo Slivnik (v Magu) zato o tem ne bom razpredal.
Laična publika je dvorezen meč. Če Steve House sedaj prepleza steno, Humar pa jo ni, bo to v očeh laikov, kot na tekmi, degradacija Humarja. V alpinistični javnosti pa bo vsakdo razumel, če se mu lepo pove, da ni bilo razmer ali je bilo vreme slabo. Vsak slovenski alpinist pozna odlične vzpone Tomaža Humarja s katerimi je dokazal, da je trdoživ in vztrajen himalajski plezalec. Vsak alpinist tudi ve, koliko so v gorah pomembne razmere in vreme in bo neuspeh opravičil. Naši mediji pa zato Steva Housa označujejo kot nekakšnega konkurenta, rivala. V alpinizmu konkurentov v športnem pomenu ni. Tovrstni medijski pritisk je lahko le povod za nepremišljene poteze, ki so v alpinizmu nevarne. Recimo odhod v veliko himalajsko steno ob nesigurni vremenski napovedi.
Zahteve sponzorjev?
Ali je takšno igranje na čustva javnosti potrebno? V tujini je veliko profesionalnih alpinistov, ki živijo izključno od podpore sponzorjev. Večina se jih redno javlja iz vsake večje odprav a vsi ostajajo na bolj ali manj strokovnem nivoju poročanju, posnamejo atraktivne posnetke, naredijo film, ki se potem prodaja po svetu. Svojo popularnost in odmevnost gradijo na javnosti, ki se na plezanje in alpinizem kolikor toliko spozna ali se z njim ukvarja. Če se spomnimo je nekako tako začel tudi Humar; film Reticent Wall itd. Sedaj je ravno obratno. Nekdo bo rekel, da je pri nas drugače, da ni industrije alpinistične opreme, ki bi rade volje podpirala tovrstne podvige. Res je, a res je tudi, da je v Sloveniji cela kopica alpinistov, ki so hodili in še hodijo na zahtevne odprave podprte bodisi s strani PZS ali bolj ali manj velikimi sponzorji in so prišli do statusa svetovnih alpinističnih ikon. Brez populizma, zgolj z delom in korektnim poročanjem.
Kakšne posledice bo ves omenjeni medijski pomp imel za slovenski alpinizem in kako težko bodo navadni alpinisti nabirali tiste prepotrebne denarce za odprave, bo pokazal čas. Glede na zadnje odzive nismo s tem pridobili prav nič na razumevanju naše dejavnosti ampak smo vse bolj »vzhodnjaki s suicidalnimi nagnenji«.
Reševanje
Še o reševanju in situaciji v steni. Prvi, ki je javno upal spregovoriti ni bil alpinist temveč športni psiholog dr. Tušek: »Situacija v kakršni je bil Humar, ni za vrhunski alpinizem nič posebnega«. Da ne bo pomote, situacija v kakršni se je znašel Humar je bila kočljiva in noben alpinist si je ne želi a v zgodovini alpinizma se je zgodilo mnogo hujših samoreševanj iz bolj nevarnih situacij. Znan je npr. film Touching the Void, ki je bil posnet po resničnem dogodku in dokaj nazorno prikazuje primer alpinistične godlje. Naj omenim še nekaj izmed njih. Prav na Nanga Parbatu so leta 1988 štirje ameriški alpinisti Marc Twight, Barry Blanchar, Kevin Doyle in Ward Robinson poizkušali preplezati Rupalsko steno po Messnerjevi smeri. V alpskem slogu so priplezali do višine 7800 metrov, ko je Robinson začel kazati znake akutne višinske bolezni. V hudem vremenskem preobratu z močnim sneženjem so začeli sestopati, brez hrane ob stalnih plazovih in z umirajočim Robinsonom. Vsi štirje so prišli v dolino. Zgoda Douga Scotta na Ogreju (7285 m), ko si je tik pod vrhom zlomil obe nogi in po devetih dneh plazenja po kolenih prišel v bazo iz ene izmed najzahtevnejših gore na svetu, je dokaj znana. Scottove smeri ni od leta 1977 kljub mnogim poizkusom ponovil še nihče. Tudi mnogo slovenskih alpinistov je bivakiralo in čakalo v Himalaji. Najvišji nenačrtovani bivak je imel Tomo Česen, ko se je ob sestopu z 8505 metrov visokega Jalung Kanga znašel pozno zvečer, potem, ko mu je umrl soplezalec, na višini 8300 metrov.
Nekje sem bral, da hočejo sedaj poklicati še Messnerja. Kaj naj sedaj Messner pove o tem reševanju? Messner, ki je sedaj sicer politik in ne več vrhunski alpinist a ta isti Messner je prvi preplezal vse osemtisočake, Nanga Parbat dvakrat, enkrat sam po novi smeri gor in dol. Bil je protagonist plezanja v alpskem slogu, prvi brez kisika na Everestu itd. Skratka človek za katerega se Himalaja pod 6000 m še začela ni, bo sedaj povedal kako resna je bila situacija in reševanje. Zato, da bodo Slovenci zares verjeli v zgodbo je treba poklicati nekoga iz tujine. Zakaj ne pokličejo katerega od vrhunskih slovenskih alpinistov, ki so že skusili kaj podobnega ali celo hujšega?
Tule sem se sedaj prekleto izpostavil in pridelal nekaj trajnih zamer. Mislim, da bi lahko marsikateri slovenski alpinist napisal več in bolje, verjetno tudi ostreje a nekdo je moral prvi povedati kaj si večina slovenskih alpinistov (s katerimi sem govoril) misli o stvari. Da bi se že naprej izognil očitkom, da iz mene govori nevoščljivost, naj povem, da Humarju današnje situacije ne zavidam. Morda zavidam slovenskim alpinistom katerih vzponi pozitivno odmevajo v tujih strokovnih medijih. Sedanjega pompa okoli Humarja pa si ne bi želel niti sanjati.
Srečno!
Tomaž Jakofčič