Delo, Sobotna priloga/Prejeli smo - Bruno Fras: ... Ali kako govorimo in pišemo, bi lahko rekli.
Oglašam se kot borec za lepšo slovenščino; to sem že vrsto let. Na temo kulture jezike, torej lepše slovenščine, je bilo v Delu in drugih časnikih objavljeno že veliko tega. Pogrešam pa opozorila na nekatere nepravilne in nezaželene oblike, ki so se v splošni »latovščini« le preveč razpasle.
Sam že dlje časa opozarjam na zelo razpaslo »pregrešno« obliko »v kolikor« (zaimek oz. merski prislov), ki ga mnogi – tudi naši ministri, poslanci in drugi politiki, novinarji, profesorji … – tako radi uporabljajo namesto veznika če in s katero mnogi zelo pačijo naš lep jezik. Ob tem pa so očitno prepričani, da je ta oblika čisto v redu. Toda Pravopis na strani 762 navaja to kot nedovoljeno (pisno) obliko in navaja primer: V kolikor mi ne verjamete, vprašajte še koga – pravilno je »Če mi ne verjamete, …« Zdi se mi potrebno in nujno na to javno opozoriti. Mislim, da smo, kot marsikaj, tudi to nepravilno obliko povzeli iz nekdanje srbohrvaščine (u koliko ćete to i to …).
Drugo. Ali se ni preveč razpaslo tudi takšno govorjenje (in pisanje): dva meseca, tri dni … nazaj ipd.? Kot da ni lepše in bolje, če rečemo preprosto: pred dvema mesecema (nekateri napačno uporabljajo množinsko obliko »pred dvemi meseci«), pred tremi dnevi ipd.
Z dvojino so nasploh težave in tu je napak kar precej. Pogosto namreč slišimo govoriti: medve sva bile ipd., zlasti na ljubljansko-gorenjskem območju. Tretje. Javni govorci tako radi vsepovprek smatrajo, namesto da bi vsaj kdaj pa kdaj uporabili lep slovenski izraz menim ali menimo.
Ob tem velja kot četrti sklop opozoriti tudi na druge »čudne« besede, na primer: v doglednem času, življenjska nevarnost (bolje je smrtna nevarnost), vremenski, delovni pogoji (bolje: razmere); ali: s strani vlade je bilo določeno (nedvomno je bolje: vlada je določila), tekom dneva (danes, ta dan ipd.), težka bolezen (huda, nevarna bolezen), brez da bi (ne da bi), baviti se s čim (ukvarjati se s čim) … in še je veliko tega.
Peto. Dokaj pogosto opažam tudi napačne zapise krajevnih, nasploh naselbinskih imen. V številnih zapisih v časnikih in drugih edicijah lahko najdemo v raznih naslovih bralcev in drugih navedene te primere napačnih zapisov: Sp. Jakobski dol, Sladki vrh, Ivančna gorica, Kranjska gora, Ptujska gora, Črni kal, Črni vrh nad Idrijo, Loški potok, Zidani most, itn. V navedenih primerih so pravilni zapisi: Sp. Jakobski Dol, Sladki Vrh, Ivančna Gorica, Kranjska Gora, Ptujska Gora, Črni Kal, Črni Vrh nad Idrijo, Loški Potok, Zidani Most. Ker so to naselbinska imena, v katerih se tudi druga ali tretja beseda zapiše z veliko začetnico; tako veleva SP. Enako velja za zapise naših toplic, kadar mislimo na kraj, v katerem so toplice (zdaj so kar vse po vrsti terme). Torej: Dolenjske Toplice, Šmarješke Toplice ipd. Podobno velja za zapis zaselka Huda Jama (ne: Huda jama). Grobišče je namreč v bližnjem Barbarinem rovu. Lektorjem predlagam, da kadar so v dvomu, da si na spletišču ali v priročniku pogledajo seznam slovenskih krajev. Ali gre za kraj oz. naselbino, je možno preveriti tudi v Telefonskem imeniku Telekoma Slovenije. Lahko bi tudi razpredal o drugih pogostih napakah, ki jih poslušamo na radiu ali TV. Na primer: vsi radi o vsemogočem sodimo, namesto da bi rekli, da menimo ali mislimo o tem in onem tako ali tako. Vprašanje je tudi, ali krompir sodi v shrambo ali pa je bolje reči, da tja spada.
In kaj sodi ali spada v naše glave? Morda tudi zavest in želja, da moramo poleg drugega skrbeti tudi za naš lep jezik, ki smo ga uspeli popestriti in »okrasiti« tudi s številnimi tujkami!
Bruno F. Fras, Maribor