Ona, Pisma: Četrtega avgusta sva s partnerko obiskala Golte in se potem hotela okrepčati v Mozirski koči, ker sem nekaj dni prej slišal po TV Veseljak, kaj vse nudijo.
Ko sva vprašala, kaj imajo, mi je natakarica rekla, da golaž, vampe in joto. Vprašal sem, če je vse to sveže, pa mi je odgovorila, da točno ne ve, ali je od 30. julija ali od 1. avgusta, torej staro najmanj 5 dni. Kljub temu sva naročila jaz zase golaž, partnerka pa joto. Čez dalj časa sva bila postrežena, moj golaž je bil, če odmislim njegovo starost, še kar dober z dovolj mesa, v joti partnerke pa ni bilo niti ocvirka mesa, plavalo je nekaj zelja in trije fižolčki, tako da sem ji jaz dal od golaža nekaj mesa. Potem sem vstal in šel k natakarici ter jo vprašal, če jota stane tudi 5 evrov tako kot golaž. Odgovorila mi je, da ne, da jota stane 6 evrov. To me je tako pogrelo, da sem potegnil 5 evrov, plačal golaž in sicer zelo dober kruh, brozge, ki naj bi se imenovala jota, pa nisem hotel plačati, ker je partnerka tudi ni pojedla, ker je bila sama voda. Natakarica mi je odgovorila, da vse to dobivajo iz hotela Golte kamor tudi Mozirska koča spada. Če je to res, bi bilo dobro, da vodstvo hotela Golte pozove oskrbnika Mozirske koče, naj naredi v koči red, da ne bo delala sramote hotelu na Golteh. V Mozirsko kočo pa ne bom nikoli več stopil.
Jože Jurc, Slovenske Konjice
Spoštovani
Ona, pisma: Moram vam povedati, da od vseh prilog Slovenskih novic najraje sežem po Oni. Dobro in raznoliko branje je v njej. Nisem si mislila, da se bom kdaj oglasila tudi sama, kajti vedno menim, da je to za čas, ko bom v pokoju. Toda ko sem prebrala članek Ne v Mozirsko kočo, sem takoj tudi sama podoživela našo izkušnjo v tej koči izpred dveh mesecev. S sosedoma smo se odločili, da gremo malo v hribe in na eno dobro malico nekje v koči. In tako smo zgodaj popoldan tudi prispeli v Mozirsko kočo in bili že pošteno lačni. Gospo smo povprašali, kaj nudijo ta dan. Rekla je, da gobjo juho in joto. Toda za gobjo juho ni bila prav sigurna, zato smo sklepali, da verjetno ni sveža, in smo se zato odločili za joto. In zgodilo se nam je prav isto, kot je opisal g. Jurc v članku. Poleg nekaj krpic zelja in fižolčka je bil, ne vem sigurno, ampak verjetno tanek trakec morda šunkice. Z eno besedo tako bedne enolončnice še nismo jedli, smo si bili enotni. G. Jurc je imel srečo vsaj pri kruhu, kajti naš je bil star in suh. Soseda je takoj želela nehati jesti, toda jaz sem jo prepričevala, da pač nimamo izhoda in da moramo nekaj pojesti, saj imamo še dve uri v dolino. Velikokrat se spomnimo na izlet k Mozirski koči in še zdaj ne moremo verjeti, za kakšno nagravžnost smo odšteli 30 evrov. Lep pozdrav.
Vrečkova in Sivčeva iz Šentvida