TK Gora - Rok Kovač: ... na Jakoba se je sprevrgla v pravo odisejado žledu, nedostopnega terena zaradi podrtih dreves in srhljivega pokanja po Polhograjcih.
Sprva je bil dostop čez Sv. Marjeto nad Žlebmi povsem odsvetovan s strani domačinov. V drugo se zapeljem preko Sore v Ločnico, kjer je cesto dobesedno zatrpalo s podrtim drevjem, ki je od danes naprej šele postala prevozna, a nikakor še ne varna! Vmes srečam domačina gostilne Legastja, ki mi odstopi njihovo parkirišče, saj je avtobusna. postaja, kjer se ponavadi parkira, polna hlodovine.
Gor jo mahnem precej previdno in se izognem vsem potencialno nevarnim drevesom ter nevarno upognjenih vrhačev smrek. Podrte so tako smreke kot bukve in sadna drevesa. Pot na Jakoba je povsem prepredena s podrtim drevjem, zato izbiram druge prehode. Od stalnega oprezanja gor, me je že vrat začel šponati. Tam kjer so smreke z debli dobesedno visele v odklonu vsaj meter od vertikale ali so se upognili vrhači, sem urno pospešil korak.
Vršnji hrib Jakoba je odet v popoln debel led, zgoraj pa 10 cm južnega pomrznjeneg grahastega snega z vmes nekaj pravega, nek mix. Na vrhu sem srečal samo še enega pogumneža, ki je bil včeraj peš na Krvavcu in povedal, da je tam pod tisoč metrov isto ledeno, nad to višino pa ne več, samo sneg.
Tudi domačini v gostilni Legastja so dejali, da je je najhujša požled prizadela gozdove od 500 do 1000 metrov. Samo pri začetnem hribu nad Soro (cesta Sora-Osolnik, prvi levi ovinek, ki obide hrib za prvim strmim klancem) je popolna poseka, da bi z avta lahko gledal v dnevne sobe hiš v Sori!
Na Govejek so se šele danes prebili po cesti, tudi do Mickine hiše pod njo. Natezno-vzvojne napetosti v padlih hlodovinah pa so takšne, da pri žaganju lahko motorko pri sprostitvi napetosti hloda, le ta poleti kar 10 m v zrak ali pa direktno v človeka. Zato pravijo, da bo sprva treba s traktorji hlodovino zapeti in odmakniti, da se napetosti porazgube, potem se šele žaga. Hlodovina v grapah in strmih predelih pa bo tam ostala za vedno.
Tudi moj sosed, ki šteje že 92 let ne pomni takšnega žledu. Huda zima je bila leta 1929, ko mehurji slabo napravljenih otrok niso držali, pri lulanju pa je samo led dol padal. V hlevih so morali živino z dekami pokrivati, da ni zmrznila, kljub temu, da so hleve obdali z debelo slamo, bukve so se po hudem poku razklale na dvoje.
Smuka z Jakoba je bila po ledeni nagrbančeni podlagi (ledne frnikule) precej posebna izkušnja, kjer si moral paziti na tipajoč bolj direkten raven zavoj z manj brzine, da ni prišlo do presenečenj s stranskim katapultiranjem. Zgornja površina se je že ojužila in omogočala ne težavne zavoje do ledne površine.
V hosti je po 10h začelo pokati in ječati z vseh strani, zato sem kot izhod v sili izbral greben do Katarine, sedla Topola in po cesti do Trnovca ter Legastje.
Tudi tam sem videl ogromno podrtih dreves, ki so še padala ne daleč od mene.Prednost ceste pa je v tem, da se v sekundi-dveh, ko drevo še odda pok preden pade, lahko hitreje kam umakneš, kot v sneženem predirajočem gozdu. Pri Trnovcu so me z avta POP TV še s kamero malo poslikali.
Gibanje v gozdu je izredno nevarno, po napovedi deževnega vikenda pa bo na vrsti še en lom dreves, tako domačini.