Delo, Šport: Vince Anderson po vzponu na Humarjevo goro Nanga Parbat
Alpinizem: Vince Anderson po vzponu na Humarjevo goro
»Ni Disneyland, a si tudi
ne zasluži imena Ubijalska gora«
Ameriški alpinist Vince Anderson je del dvojice, ki je 6. septembra »tiho« osvojila vrh 8125 m visoke gore Nanga Parbat. Pravi, da ne bi zmogel, če se ne bi tja odpravil s 35-letnim partnerjem Stevom Housom. 32-letni alpinist, ki je plezal že pri petih in smučal pri osmih, med letom dela kot gorski vodnik v ZDA, po švicarskih in francoskih Alpah, za nameček je vodič pohodnikov v Aljaski, Severni Ameriki in Aziji. V domačem Koloradu med drugim vodi tudi gorske reševalne tečaje. Ko smo ga v telefonskem intervjuju povprašali o načrtih za prihodnost, se je samo utrujeno nasmehnil in povedal, da si še ni odpočil. Nato pa se je hitro spomnil, da gre znova plezat ...
Kako je bil videti sam vzpon, ali je šlo vse po načrtih?
Večinoma, le da sva do vrha potrebovala dan več, kot sva pričakovala. Načrtovala sva pet dni, a je bil drugi dan tako naporen, da sva preplezala samo 300 metrov. Skupaj sva tako porabila 8 dni – od tega dva dneva za sestop. Dnevi so bili za oba zelo dolgi in telesno naporni, na koncu sva bila zelo neprespana. V bazni tabor sva prispela 6. septembra, še po dveh tednih pa se ne počutim povsem normalno.
Kako sta se pripravljala?
Trening je potekal predvsem doma, skupaj približno 6 do 7 mesecev. Po prihodu v Pakistan sva se pripravljala še cel mesec – aklimatizirala sva se, plezala, načrtovala vzpon in čakala na lepo vreme. Za prilagoditev razmeram sva porabila dva tedna in pol. Sledil je teden dni počitka in naslednjih sedem dni čakanja na ugodno vremensko napoved.
Imela pa sta zares lepo vreme ...
Bilo je odlično – šest dni preprosto popolnega vremena. Domala edinih šest dni (odkar sva bila tukaj), ko je bilo vreme lepo in nespremenljivo. Imela sva srečo, da se je vse tako izteklo.
Srečala sta tudi našega alpinista Tomaža Humarja. Kako ste spremljali njegov vzpon?
Spoznali smo se med najino potjo v bazni tabor. Skupaj smo spili čaj. S Stevom Housom sta se dolgo pogovarjala, saj zna on dobro slovensko, ker je dolgo živel v Sloveniji.
Sta dobila informacije, kaj se je dogajalo z njim?
Pozneje nismo imeli več stikov. Lokalni prebivalci so nama povedali, da je šel plezat, videla pa sva, da je vreme zelo slabo – samo upala sva, da je z njim vse v redu. Čez čas sva slišala, da prosi za rešitev iz gore. Nameravala sva celo sama priskočiti na pomoč, če bi bilo potrebno. A nato sva si rekla: če bi naju potrebovali, bi že prišli. Videla sva helikopterje, ki so leteli gor, da bi ga rešili, in naslednji dan spet. Razveselila sva se novice, da je z njim vse v redu.
Verjetno poznata njegovo smer, kako bi jo primerjala z vajino?
Vem samo to, kar sem videl na njegovi spletni strani ... Videti je, da je izbral malenkost drugačno pot. Mislim, da je bila najina smer na določenih odsekih težavnejša. Težko bi jo preplezal sam, vendar je bila nekoliko varnejša pred plazovi.
Mediji v ZDA vama niso namenili pretirane pozornosti?
Ne, pompa zares ni bilo. Mogoče zato, ker alpinizem v ZDA ni kdo ve kako priljubljen (in je zanimiv samo za omejen krog ljudi), še zdaleč ne tako kot denimo ameriški nogomet.
Prej je bil mlačen odziv še razumljiv, lahko pa bi se navdušili vsaj po tem dosežku ...
Seveda, mediji, ki sicer pišejo o alpinizmu, se zanimajo za podvige, drugi, ki poročajo o običajnih dogodkih, pa ne. Ne vem, zakaj. Drugi športi so očitno zanimivejši.
Bi vzeli s seboj novinarja, da bi poročal o vajinem vzponu?
Kakor je naredil Humar? Njegovega pristopa nikakor ne kritiziram, vendar je najin način nekoliko drugačen – rajši imava več zasebnosti in skušava čim bolj odstraniti »zunanje vplive«, da se lahko osredotočiva na plezanje. Če bi imela možnost, se za to ne bi odločila. Plezanje jemljeva za osebno izkušnjo in tudi, ko je cilj dosežen, želiva, da je nagrada takšna. Seveda rada deliva z drugimi, vendar se ne trudiva, da bi se promovirala po medijih. Še enkrat pa poudarjam, da Humarja in drugih, ki to počnejo, ne kritiziram.
Se že zavedata, kaj sta dosegla?
Se. In neskončno sva vesela. Oba meniva, da je bila velika stvar. Še nekaj časa bova potrebovala, da bova lahko povsem dojela najino izkušnjo in bova hvaležna za vse. Še vedno pa oba okrevava po tem naporu.
Si Nanga Parbat zasluži ime Ubijalska gora?
Rekel bi, da ne, so druge gore še težje. Mislim, da je to ime nekoliko dramatično, resda pa ni enako, kot bi šel denimo v Disneyland. Je resen prostor, vendar si ne zasluži tega naziva.
Mislite, da bi vam uspelo brez partnerja Steva Housa?
Ne, nikakor ne, sam ne bi šel gor. Ne vem, ali je on enakega mnenja. Bila sva zelo odvisna drug od drugega – na več načinov. Najbolj pomaga občutek in dejstvo, da veš, da imaš nekoga ob sebi – nekakšna psihološka opora. Ves čas sva si izmenjavala vlogo voditelja vzpona. Imela sva težji in lažji nahrbtnik, tako da je tisti, ki je vodil, nosil lažjega, drugi, s težjim, pa je že imel shojeno varno pot. Ne gre brez postankov, kuhanja vode iz snega ... – da ne počneš vsega sam.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Zaenkrat nič drugega kot počitek ter srečanje s prijatelji in družino. Največji načrt pa je plezanje po skalah v ameriški puščavi.
Maja Hitij