Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nočni spust s sanmi po gozdni cesti

Delo. Trip - Janez Mihovec: Mišouh še zdaleč ni kakšen navadni pišmeuh

V nasprotju s številnimi naravnimi sankališči Mišouh kar sije od urejenosti – Iztek v cilj sproži pri človeku val olajšanja in navdušenja, po čemer prepoznavamo avanturo
Stara zgodba pripoveduje, da je bilo na hribu Hrastnik v Selški dolini nekoč vse polno miši. Po dolgorepkah je dobilo ime celotno pobočje omenjenega vrha, ki seže v višino 806 metrov. Pozimi mišjih uhljev seveda ni na spregled. Raje se držijo toplih lukenj. Toda gozdna cesta, speljana čez pobočje hriba, se v pravšnjih snežnih razmerah spremeni v eno najlepših slovenskih sankališč.

Za obisk Mišouha je treba v Škofji Loki zaviti v dolino Selške Sore. Po petih kilometrih se pot odcepi levo v dolino potoka Luše in naprej do smučišča Stari vrh. Mi pa moramo tam zaviti desno čez manjši most in prečkati reko Soro ter se odpeljati do brunarice na drugi strani mostu.

V nasprotju s številnimi naravnimi sankališči, ki so bolj ali manj neurejena, Mišouh kar sije od urejenosti. Vsak uro kreneta na start z verigami opremljena traktor in tovornjak. Za seboj vlečeta velike sani, s katerimi se lahko vsakič prepelje na vrh dvajset sankačev. Je pa res, da je bolj športno in veliko koristneje, če se na startno točko odpravimo kar peš.

Sankališče Mišouh je poleti zgolj ena od številnih gozdnih cest, ki prepletajo Škofjeloško hribovje. Ko pa pade sneg, na robovih ceste zraste vrsta odbojnih ograj ter svetilk na petrolej, ki omogočajo zanimiv spust tudi ponoči.

Gozdna cesta pelje od juga proti severu. Za slabe tri kilometre in vzpon za kakih 300 višinskih metrov potrebujemo slabo uro. Sprva vodi pot vzdolž pobočja skorajda naravnost. Više pa se začno serpentine, ki popeljejo do sedla, kjer je tudi konec hoje.

Start je zanimiv; na drugi strani sedla se namreč cesta nadaljuje po ravnem svetu prek pobočij proti Lavtarskemu vrhu. Vrh Hrastnik je oddaljen še kakih deset minut hoje. Na sedlu je tudi manjše parkirišče. In to je to: start prave sankaške avanture.

Mišouški zakonik
Nočno sankanje ima nekatere posebne zakonitosti. Poleg običajne zimske opreme je obvezna čelna svetilka. Če se vzpenjate peš, vas bosta skoraj zagotovo dohitela in prehitela že omenjena traktor in tovornjak. Kot velika hrošča priropotata iz teme, vas oslepita z lučmi in odhropeta naprej. Kmalu po srečanju z njima se začno po stezi spuščati sankači. Tu je treba kar nekaj pazljivosti. Ves čas se je priporočljivo tesno držati roba ceste. Iz teme se namreč nenadoma prikaže drobna luč; pod njo na saneh sedi senca in kot blisk pade mimo vas.

Na vrhu sedla lahko končno tudi vi »zajahate svojega konja«. Po sankališču se da peljati dokaj lahkotno, povsem turistično. Kaj hitro in lahko pa se vse skupaj prelevi v trdo tekmo in veliko bitko – kdo bo prej v cilju. Eno ali drugo, za oboje velja: nočno sankanje je vsekakor bistveno zahtevnejše od tistega podnevi.

Sankališče Mišouh je sicer vzorno razsvetljeno, a sankaču ni svetlobe nikoli dovolj. Tako so mu luči ob cesti predvsem v pomoč, da ve, kje teče proga. Največ pomoči mu pravzaprav daje čelna svetilka. Kljub vsemu je sankanje ponoči podobno vožnji po predoru. Vsenaokoli vlada tema, le pred sankačem sije pas svetlobe. Prostorske predstave pa v takšnih razmerah pravzaprav sploh ni. Iztek v cilj pri človeku sproži tako val olajšanja kot navdušenja.

Prav zato pa lahko trdimo, da je nočno sankanje – avantura.

Janez Mihovec

www.delo.si  27.01.2010

 

 

Kategorije:
Informacije SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 25078

Informacije

Informacije