Aljaž Anderle in Klemen Premrl – Vodničkov ni in ni poceni
Med 3000 prevoženimi kilometri nisva srečala niti enega živčneža
Norveška 2006
Člana AO Tržič: Klemen Premrl (MH, BD, Promontana) in Aljaž Anderle (Petzl, Mammut)
21.02.2006: Prihod v Oslo ob 11.30. Klemen je prišel pol dneva prej in je prespal na letališču. - Najem avta, odhod na zahod v Gol, kjer imava rezerviran apartma, nastanitev.
22.02.: Odhod na poizvedovalno turo, ogled razmer, potencialnih ciljev. Dobiva osnovni vir informacij, Bjoern Krusse iz Hemsedala, ki nama da osnovna izhodišča, prve informacije o razmerah. Nato narediva več kot 400 kilometrov dolgo krožno pot Hemsdal-Laerdal-Aurland-Gudvangen-Voss-Eidfjord-Handargervidda pass-Geilo-Gol. Opaziva veliko zanimivih ciljev, narediva posnetke, posnameva lokacije v GPS.
Zvečer si določiva prvo turo. Selitev v nov apartma, priprava.
23.02.: Odhod na turo ob četrti zjutraj. Na izhodišču v dolini Mo v Laerdalu sva ob šestih. Med eno in pol urnim dostopom križava sveže medvedove sledi, kar nama malce spodbode tempo. V šestih urah nato splezava Thorfossen (500 m, WI6). Zelo impozanten slap, s konstantno strmimi raztežaji, vmes pa je, kot številni norveški slapovi, prekinjen z grapo. Na začetku druge sekcije naju preseneti tanka sveča, ki ob prvenstvenem vzponu Guya Lacella leta 1994 ni bila potegnjena, tudi lani je Will Gadd moral splezati krajši kombinirani raztežaj M7. Čeprav bi nama kdo rekel, da sva zaprisežena kombinatorca, pa z izbiro nimava težav in se zapodiva v led. Sledijo štirje strmi ledeni raztežaji,v katerih hitiva, kolikor se da, in sproti nameščava abalakove za povratek. V zadnjem raztežaju naju dohiti sonce, ki navpičen led hitro spreminja v tekočo vodo. Tako zelo pa že dolgo nisem bil moker! Sestop je nato rahlo dramatičen zaradi naraščajoče temperature in taljenja ledu, začne ropotati... Do avta se prikotaliva ob štirih popoldne. Medvedov od nikoder. Losov tudi ne.
Povratek. Naslednji dan počivava.
25.02.: Odločitev za največjo turo – sedemsto metrski slap v Gudvangenu, najbrž še nepreplezan. Zadeva naju muči in rada bi jo čim prej spravila pod streho.
Na poti preko prelaza naju spremlja slabo vreme, pri morju pa celo dežuje. Slabe vozne razmere naju upočasnijo, tako da sva na izhodišču vsaj pol ure prepozna. Vmes zaradi poledice skoraj postaneva podmornica v jezeru Vassbygdvatnet. Pod slap pripeljeva ob svitu in vidiva, da razmere ne dovoljujejo vzpona. V upanju na kasnejše izboljšanje razmer poslikava dostop za natančen načrt in se vrneva v hribe, poiskat kak drug slap. Vmes se zjasni in ob vzponu na planoto opaziva zanimiv slap in ga preplezava. Izjemno slikovito okolje in sonce na vrhu smeri malce ublažita potrebo po večji težavnosti. Lepotca sva poimenovala Midgard (WI 4, 200 m).
Po povratku še naprej opazujeva in beleživa. V oči nama pade še en, zelo zanimiv slap. Naslednji cilj je določen.
26.02.: Navsezgodaj se vračava spet po isti cesti (št. 51), na območje Berdal predora. Vremenske razmere so se nekoliko stabilizirale. Podobno kot Thorfossen,je tudi ta slap sestavljen iz dveh delov, ki ju deli položen svet. Le da je tu stena popolnoma odprta. Prvi dela je dolg dva raztežaja, drugi pa štiri. Vse skupaj preplezava hitreje, kot je bilo predvideno. Poimenujeva ga Ragnarok (WI5+, 400 m vse skupaj, ledu 320 m).
27.02.: Počitka še vedno ni. Po dogovoru s prijateljem iz Osla, Mariusom, se odpraviva v Eidfjorden po Guya Lacella. Skupaj nato splezamo nov slap v Eidfjordu, ki sva si ga s Klemenom označila že prvi dan. Zelo lepa linija je nekoliko skrita pogledmo in le slutimo jo v strmem kotu. Raztežaj za raztežajem nas preseneča, dokler nam ne vriskajo oči na vrhu 200 metrov nepopustljive strmine. Poimenovali smo ga 10 years later (WI6, vse skupaj 300 m, 4 h). Sestop s spusti po vrvi, kot pri vseh dosedanjih vzponih. Do sedaj sva s Klemenom porabila že več kot 20 metrov vrvice za izdelavo Abalakov. Še dobro da ima Guy še nenačeto zalogo!
Povsem na koncu, ko se polno obložen veličastno zvrnem med prečkanjem zaledenele reke, mi popusti tudi trema, ki me je težila večji del dneva: da ga ja ne bi preveč sral, ko bo ata Guy gledal…
28.02.: Končno dan počitka…
Ki pa ni čisto tak, kot sva si predstavljala. Organizatorji finalne tekme svetovnega pokala v lednem plezanju so v škripcih in rabijo pomoč pri pripravi smeri. Ha, midva pa routesetterja!?Po krajšem zajemanju sape, odideva vsak na svojo lokacijo in večino dne prebijeva viseč v steni… Jaz se ukvarjam s problemom, kako v 30 metrski rahlo previsni steni narediti selektivno smer za finaliste tekme… Po tem, ko ugotovimo,da je zadeva brezupna, si mentalno prikličem v misli nadelavo smeri doma na Ljubelju in začnem vrtati… Zvečer se nam v apartmaju pridruži še Erwan Le Lann. Zdaj smo štirje, gneča narašča. Čeprav se imamo radi si bomo poskušali dobiti večji apartma.
01.03.: Nič spočita v mrazu in snežnem metežu odideva v Eidfjord, plezat v kanjon Voringsfossen. Bojda se to imenuje Mabudalen. Zelo prikladno. Tja odideva v želji da ponoviva slap, ki sta ga par dni pred nama preplezala Will Gadd in nek Norvežan. Will ga je ocenil z WI 7+, kar je dovolj velik magnet, da se z najino Hondo prebijeva čez prelaz Handangervidda… dobesedno in ob izdatni podpori snežnih plugov, ki v silovitem vetru spremljajo osebne avte skozi zamete preko prelaza. Mraz! Štala bo. Z vrha kanjona se spustiva po smeri navzdol in nato odplezava nazaj. Oba preplezava najtežji raztežaj v vodstvu. Zdi se nama WI 6+. Da ne bi splezala samo tega, se moj fotoaparat odloči in skoči nazaj čez smer. Do dna kanjona pa je skoraj 300 metrov… Toda podatki s CF kartice so tako vabljivi, da odtehtajo vse argumentirane pomisleke proti temu, da bom sploh kaj našel. Akcija search and rescue steče kot namazana in mimogrede sem 300 metrov nižje, kjer brskam za razbitinami malega Canona. Najdem ga, pa tudi CF kartico, ki je med strmoglavljanjem izkočila in preživela brez poškodb. Oboje stlačim v žep in pomaham Klemenu, ki vse skupaj skeptično spremlja sto metrov višje.
Kakšen dan!
02.03.: Tokrat zares počitek! Ta dan gresta v Eidfjorden Erwan in Guy. Midva pa preseliva vse skupaj v nov, večji apartma. Ko Guy zvečer odkrije TV se začne filmski maraton… Seinfeld, Mr. Bean in Starwars. May the force be with us all.
03.03.: Kaj nam je storiti na zadnji pošteni plezalni dan? V Eidfjordnu je še ena linija, ki je vredna vsake ure vožnje do tja, a razmere v njej skupaj ocenimo kot preslabe. Sonce je že dodobra predelalo led v zgornji polovici popolnoma navpične dvesto metrske lepotice. Guya ohladi šele vest, da je Will Gadd tam obrnil… Tako nam preostane bore malo. Na koncu z Guyem in Klemenom preplezamo 200 metrov visok kombiniran slap nedaleč od Gola. Jaz bi ga poimenoval nekaj smešnega, preplezan pa je bil nekoliko prej, v letošnji sezoni. En raztežaj M7, ostalo WI 4 in WI 5+. Tokrat se ne spuščamo na abalakove. Za eno zimo smo dovolj posvinjali naravo. Zato pa Guy nekoliko sumljivo gleda rastlinico, ki sem jo določil za nosilko enega izmed spustov. »I’ll go first, you’re still young«, reče preden se odmotovili navzdol.
Klemen v Golu
04.03.: Dopoldne plezamo v kanjonu Golsfjellet. Klemenom splezava
Ca bitch a mort (M8) in
Jernmangel, ki naj bi se ponašal z naslovom najtežjega miksa na Norveškem (M10+). Oba s Klemenom ga splezava
na flaš in postaviva nekam med M9 in M9+.
Popolne gremo z Guyem gledat tekmo v Hemsedal. Med tem ko zmrzujem med opazovanjem bivših kompanjonov in kompanjonk, ki se zvirajo po lebdečih sodčkih, se nekajkrat vprašam, na kateri strani mi je lepše… Ljudje se čudijo zakaj ne tekmujem, kakor vidim bi še vedno pripraskal najmanj med prvih deset.
Dokler ne veš, kje si, se boriš in dokazuješ. Nato pa je najlepše spet zateči v čudne in tanke ledene prehode, daleč od vsega, kjer so meje samo misli v tvoji glavi.
05.03.: Odhod v Oslo in na letališče. Zjutraj je -26 stopinj. Rit se mi kljub ogrevanim sedežem ne odtaja skoraj do Osla. Guy je z nama, njegov polet je zgodaj, zato odrinemo že ob pol sedmih. Mene zvije Guyeva gripa, ki jo je on pred desetimi dnevi dobil od fotografa z avstrijske Štajerske. Če so imeli ptiči kaj vmes, potem, pazite se kanadske gosi…
Med tem ko ležim v čakalnici, lepo odpovedujejo polete proti Münchnu. Klemen odleti v Frankfurt, jaz pa po nekaj urah negotovosti (in rahlih blodenj, ki jih končno preženejo lekadoli), v München in od tam v Ljubljano.
Dodatne informacije:
Stroški: V 12 dneh sva imela oba 600.000 SIT stroškov, skupaj z letalskima kartama. Norveška ni poceni, zato se splača izkoristiti VIP (veze in poznanstva). Mi smo največ prihranili pri nastanitvi, kjer je pomagal Petzl Norge.
Prevozi: Z najetim avtom si zelo mobilen. Vse glavne ceste so prevozne, občasno jih zapirajo le v ekstremnih okoliščinah. Cestna služba je zanesljiva, ceste so očiščene po skandinavsko. Hudi klanci so sicer posuti, vendar pa cest ne solijo in ne plužijo do asfalta, kar pomeni,da je na višje ležečih cestah precej ledu. Kar pa nikogar ne moti, avtomobili so dobro opremljeni za zimsko vožnjo. Da o voznikih ne govorim. Med 3000 prevoženimi kilometri nisva srečala niti enega živčneža. Balzam!
Plezanje: Vodničkov ni. Razen za kako območje (Rjukan). Najbolje je
čitati kartu, pitati seljaka.
Oprema: Poleg Mountain hardwear in Mammut oblačil ter BD in Petzl robe, ne rabite prav nič. Pričakujte veter in hitro spremenljive razmere. Bolj mokro, kot ne!
Aljaž Anderle