smrti Balthasarja Hacqueta, naravoslovca, zdravnika, planinca in etnografa, vabimo danes, 24. februarja, ob 17. uri na predavanja
... o njegovem življenju in delu, ki bodo v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8/I v Ljubljani.
Predstavili nam ga bodo: Janez Šumrada, Zvonka Zupanič Slavec, Nada Praprotnik, Mihael Brenčič in Andrej Kranjc.
Povzetki predavanj:
O Hacquetovem rojstvu in izvoru
Janez Šumrada
Hacquet je svoje rojstvo, poreklo in življenje v času pred prihodom na Kranjsko (1766) zavestno zavijal v skrivnost, zato je njegova zgodnja biografija še dandanes, čeprav je 10. januarja 2015 minilo dvesto let od njegove smrti, v precejšnji meri zakrita in nejasna, tako da je mogoče govoriti le o nekaterih bolj ali manj utemeljenih hipotezah o njegovem rojstvu in izvoru. Obravnavamo bretonsko, lorensko in rusko hipotezo.
Hacquetovo zdravstveno delo na Kranjskem
Zvonka Zupanič Slavec
Če s parafrazo po Čehovu, da je medicina njegova zakonita žena, literatura pa ljubica, očrtam B. Hacqueta, je to blizu resnice, saj mu je delo idrijskega rudniškega zdravnika (1766-1773) in učitelja na Mediko-kirurškem učnem zavodu in Babiški šoli v Ljubljani (1773-1887) prinašalo le stalni kruh, njegov naravoslovni raziskovalni duh pa ga je vodil po drugih poteh. Prikaz zdravstvene problematike rudarjev živosrebrove rude in pedagoškega poslanstva med bodočimi ranocelniki, kirurgi in babicami, kjer je poučeval anatomijo, kirurgijo in porodništvo, ga bo predstavil z zdravstvene plati.
Balthasar Hacquet in njegovo botanično delovanje na Slovenskem
Nada Praprotnik
Balthasar Hacquet je bil vsestranski znanstvenik, vendar je njegovo botanično raziskovanje le manjši del njegovega dela na Slovenskem in je ostalo v senci njegovega veliko bolj znanega predhodnika Scopolija v Idriji. Njegovo botanično najpomembnejše delo so Kranjske alpske rastline (Plantae alpinae Carniolicae) iz leta 1782. V njem je opisal 12 rastlin, ki rastejo v kranjskih Alpah in v Istri in ki so bile po njegovem mnenju novi, še neopisani taksoni. Vse je imenoval po krajih, po nahajališčih, in vse tudi narisal. Najbolj znana med njimi je skrivnostna Scabiosa trenta. Na svojih raziskovalnih izletih je nabiral rastline tudi za herbarijsko zbirko, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. V njej je 2594 rastlin. Hacquet je bil verjetno prvi, ki je opazil vpliv različne geološke podlage na razširjenost rastlin. Po njem se imenujeta rod tevje (Hacquetia), monotipski rod z eno samo vrsto, in Hacquetov ušivec (Pedicularis hacquetii).
Hacquetova geologija med teorijo in prakso
Mihael Brenčič
V delih in raziskovalnem programu Balthasarja Hacqueta bomo zasledili veliko vsebin, ki jih danes pripisujemo geologiji. Nedvomno je bil eden prvih, ki je pisal o geoloških značilnostih slovenskega ozemlja. Njegova geološka radovednost, ki je bila spodbujena z delom rudniškega kirurga v Idriji, pa ni segala le na območje Slovenije, temveč je bil eden prvih, ki je podal geološke opise Dinaridov, dela Balkanskega polotoka in Karpatov. V njegovi geologiji se že zarisujejo metodološki zametki bodoče geološke znanosti, ki prične v drugi polovici osemnajstega stoletja doživljati intenziven razvoj. Pri svojem delu je tipičen potujoči geolog razsvetljenstva, pustolovec in raziskovalec, ki na svoji poti beleži vse, kar ga pritegne, in med tem je tudi neživa narava. V svojem razumevanju geologije je predvsem sopotnik teorije neptunizma. Pri geoloških opisih sledi že razvitim teoretičnim konceptom, ki pa jih prikroji in včasih tudi pomeša, po svoje. Njegovi najpomembnejši geološki dosežki sodijo na področje regionalne geologije.
Balthasar Hacquet - predhodnik krasoslovja in speleologije
Andrej Kranjc
Velik del Kranjske je kras in v, za nas najpomembnejšem Hacquetovem delu Oryctographia carniolica, je veliko o krasu. Ne le opisov, ampak tudi terenskih opažanj, raziskav in poizkusov, ki jih lahko štejemo med prve v tej panogi, kakršni so tudi njegovi sklepi o podzemeljskih vodnih zvezah, o razvoju kraških oblik, o koroziji, o razliki med apnencem in dolomitom in o odlaganju sige. Bil je pristaš počasnega spreminjanja površja in zanj je raztapljanja apnenca najpomembnejši dejavnik pri oblikovanju kraškega površja. Med površinskimi oblikami omenja velike vrtače na visokih planotah – konte (s temperaturnim in vegetacijskim obratom), vrtače, suhe doline in kraška polja. Posebej pozorno se je ukvarjal s Cerkniškim jezerom in njegova razlaga presihanja se je močno približala sodobnim pogledom. Bil je tudi prvi, ki je preučeval notranjska kraška polja z namenom preprečevanja poplav. Jame je obiskoval iz raziskovalnih nagibov, zanj pa je bilo podzemlje tudi, kot bi rekli danes, športni izziv.