v Pokrajinskem muzeju v Kopru, pred podelitvijo priznanj Planinske zveze Slovenije, je avtor fotografij s Slovenske planinske poti Ciril Velkovrh povedal:
Po upokojitvi sem pri Planinski zvezi uredil šest planinskih vodnikov. Zadnji je bil vodnik ob Slovenski planinski poti. Ker sem bil potem popolnoma prost, sem to 600 kilometrov dolgo pot prehodil ob kolesu dvakrat; prvič zato, da sem fotografiral gore in cvetje, drugič pa vseh 350 znamenj, ki so vredni del naše kulturne dediščine in zanesljivi kažipoti za planince.
Ker sem imel tako veliko različnega materialna, sem lahko postavil tudi 600 različnih razstav v domovini in tujini. 
Seznam je tako obširen zato, ker sem štel tudi majhne razstave, tiste, ki so stale več kot eno leto, pa so dobile v novem letu novo zaporedno številko zato, da sem vedel, kje imam svoje fotografije.
Tudi v tej dvorani sem že postavil razstavo.
Izdal sem:
- deset stenskih koledarjev
- 300 različnih razglednic ob SPP in 300 ob drugih poteh (skupaj 600)
- tri fotografske monografije s slavnostnimi govori in mojimi spomini:
- »Glej, kako lep je ta naš svet«
- »Gore in spomini ostajajo«
- »Od štajerskih goric do strme tržaške obale«, kjer je Bog raztrosil polno prgišče lepote (Ivan Cankar, Kurent) in kjer poteka SPP.
Vse to sem počel zato, ker mi je bilo lepo.
Na predlog Miha Ledineka s Šmarne gore sem pripravil Panoramo slovenskih Alp od Velike planine do Triglava. Zanj sem natisnil razglednico, kot darilo za 50. rojstni dan imam 1,2 metra veliko fotografijo v okvirju, za razstave imam na platnu tri metre dolg posnetek, nekdo je naročil šest metrov dolgo fotografijo, na Šmarni gori pa imajo devet metrov dolgo. To štejem za svojo fotografsko diplomo, za katero sem dve leti čakal na idealno vreme. (aplavz)
Najlepše mi je bilo na Molički planini, kjer stoji kapela, posvečena Cirilu in Metodu. Ob tej fotografiji mi je največ ljudi reklo: Tudi mi bi radi šli tja gori.
V bližini je druga najstarejša slovenska planinska koča, Kocbekovo zavetišče, za obnovo katere je bila povod tale fotografija. To zimo se je podrlo še sleme.
Najbolj prijetno pa mi je bilo s planinci v Gorjah, ki so želeli, da jim pripravim novo razglednico za obnovljeno planinsko kočo. Ker na Dolič nisem mogel priti več peš (po novem letu mi bodo zamenjali desno koleno), so me v obe smeri peljali s helikopterjem. Tole fotografijo pa štejem za svoj fotografski magisterij.
V življenju pred in po upokojitvi sem doživel veliko lepega, saj sem srečal veliko ljudi, ki so bili naklonjeni meni in mojemu različnemu delu. Prav vsem najlepša hvala. Upam, da se bomo še kdaj srečali.
Med različnimi ljudmi pa sem srečal tudi take, s katerimi sem se le težko sporazumel, ali so mi celo nagajali. Z današnjim dnem vsem njim odpuščam do konca življenja za vse, kar so mi storili slabega. Želim pa si, da bi z njimi še kdaj kaj skupaj postorili.
»Srečen sem vesel, da bi ves svet objel« (po Zvonku Čemažarju)
Danes želim in moram le še pokloniti dve svoji najnovejši knjigi kot so-avtorska izvoda dvema gospema, ki imata v knjigi objavljena svoja govora na mojih razstavah, in to: podpredsednica PZS dr. Slavica Tovšak in domačinki Maruši Lenarčič, brez katere v Kopru ni skoraj nobene prireditve.