Planinski vestnik 1952/11/458-9: po spominski knjigi 1899-1903

Planinski vestnik 1952/11/458-9

OB PETDESETLETNICI PRVE PLANINSKE KOČE
V DOLINI PLANICE

Na dan 3. septembra 1949. leta je preteklo petdeset let, ko je bila v dolini Planici ob vznožju Nadiže, izviru Save - Dolinke, slovesno otvorjena prva planinska koča. Kočo je s prostovoljno podporo Ratečanov postavil tedanji župnik, vnet planinec Josip Lavtižar. Ta zgodovinski dogodek je Planinsko društvo v Ratečah - Planici proslavilo 17. decembra 1949 s prireditvijo planinskega večera, združenega z akademijo.

Kar je bila pred petdesetimi — šestdesetimi leti dovškemu župniku, velikemu planincu Jakobu Aljažu, lepota doline Vrat s Peričnikom in Triglavom, očakom Julijskih Alp, to je bila Josipu Lavtižarju lepota doline Planice z Nadižo in Jalovcem, fantom od fare med Julijskimi vrhovi, kakor ga z zanosom naziva naš planinski pisatelj Evgen Lovšin.

Zgodovina rešuje tudi nedokončano pravdo o lepoti prve in druge teh dveh dolin, nastalo pred petdesetimi — šestdesetimi leti med Jakobom Aljažem in Josipom Lavtižarjem. Dejstvo je, da je po svoji lepoti in planinski udobnosti na daleč zaslovela dolina Vrat s Triglavom; dejstvo je, da je nedvomno po zaslugi Josipa Lavtižar j a še pred petdesetimi leti širšemu svetu nepoznana dolina Planica zaslovela tako, da ta blaženi kotiček naše zemlje pozna danes pri nas v Sloveniji skoraj že sleherni otrok in da je sloves Planice z njenimi sedanjimi športnimi napravami prodrl daleč, daleč preko meja.

Ozrimo se na življenje v dolini Planici pred petdesetimi leti, za kar nam bodi vodnica še ohranjena spominska knjiga njene prve planinske koče. Prelistati to knjigo in povzeti iz nje pomembnejše spominke in jih časovno nanizane priobčiti, ne more biti odveč. Latinski pregovor pravi: »Et meminisse iuvat — tudi spominjati se koristi.« Naš pregovor potrjuje ta rek, ko veli: »Spomin je človeku najboljši prijatelj.«

Spominska knjiga hrani v svojem početku tiskano vabilo, s katerim je tedanja radovljiška podružnica Slovenskega planinska društva, ki ji je tedaj pripadala cela Gornjesavska dolina, povabila društvene ude in prijatelje na slovesno otvoritev prve planinske koče v dolini Planici. Izpod vabila Je pripisano:
»Pričujočih je bilo nad 400 izletnikov.«
Nad vse dobro obiskan planinski tabor v takrat še malo poznani dolini Planici. Pripombo v spominsko knjigo je zapisal Josip Lavtižar.

V spominsko knjigo so se izletniki začeli vpisovati že 2. avgusta 1899, torej mesec dni pred otvoritvijo koče.
Najprej so se vpisala tri dekleta: Jerica Kavalar in Ivanka Jalen iz Rateč ter Uršika Smolej iz Kranjske gore. Zapisale so:
»Krasen dan. Jalovec in Mojstrovka brez megle. Izvir Save — veličasten. Kako lepa si, domovina slovenska, in mi te čislamo tako malo!«

Po spominski knjigi ni bilo do otvoritve koče ne dneva, da bi Planica ne imela svojih obiskovalcev. Največ je bilo domačinov. Prišli so izletniki iz sosednjih vasi: iz Fužin in Podklanca (Bele peči), Podkorena, Kranjske gore, Loga, Rut (Gozda), Dovjega, Mojstrane in z Jesenic. Došli so izletniki iz Radovljice, Kranja, Ljubljane in Litije. Od tujcev so Planico obiskali Nemci iz Celovca in Dunaja ter Čehi iz Prage in Moravske.

Ta ali oni izletnik je v spominsko knjigo zapisal prigodni verz, kitico ali kratko pesmico.

Pesnik in pisatelj Bogdan pl. Zagorski (Gregor Mrhar) je pesnil Nadiži:
izviru Save Dolinke:
»Bistra si hči planin,
vsipaš se raz višin,
mrzel je vrelec tvoj,
sprejmi pozdrav ti moj!«

Kranjskogorčani so »v svežem zraku, v novi hiši, pri novi mizi« v prijetni družbi zaklicali Nadiži:
»Visoko iz pečin
bežiš, Nadiža, v Črno morje.
Pozdravi drage brate:
Bolgare, Ruse, Srbe in Hrvate!«

Drugi izletnik Alojzij Vole — je pribil:
»Naš ta prekrasni svet, in naš ostati vedno mora.«

Tretji izletnik iz Kranjske gore je bil že velik gorenjski rodoljub, ko je vzkliknil:
»O ti, Planica, krasna,
danes si nam jasna!
Bog živi vse Slovence,
posebno pa Gorenjce!«

Sodeč po vzkliku treh mladenk v začetku spominske knjige in sodeč po tej kitici — če ni bila Planica »jasna« tedaj samo zaradi rime — bi marsikdo mogel sklepati, da je Planica s svojimi vršaci Jalovcem v kotu, Travnikom in Šito, Mojstrovko, Slemenom, Suhim vrhom in Ciprnikom na jugovzhodni strani, Kotovo Špico, Špico v Koncu, Vevnico, Strugovo Špico in tremi Poncami s Pončicami na zapadni strani, od zadaj pa z Mangartom skoraj vedno le v meglah. Toda motil bi se. Planica megle skoro ne pozna.

Kako je Josip Lavtižar konec preteklega stoletja delal za Planico in njene mogočne gore, nam priča njegova opomba v spominski knjigi, zapisana 8. avgusta 1899. Pisal je:
»Ravno nad izvirom Save se razteguje oholo gorovje z imenom Ponca (Poldnevnica). Letos smo 7. in 8. avgusta tja gori zaznamovali pot z rdečo barvo, vendar bi ne svetoval nikomur iti brez vodnika. Spremljevalca sta mi bila dva rateška pastirja, namreč Rud Pleš in Cojzov Janez. Razen Ratečanov je bil še malokdo na vrhu. Leta 1898 je prišel na Srednjo Ponco gospod H. Roblek, prvomestnik podružnice Radovljica Slovenskega planinskega društva. Pot ni brez nevarnosti, na kakih treh krajih precej strma, za bolj vajene turiste. Znamenita je »jama« pod strugam (nekako sredi pota) in dimnik blizu vrha. Noč nas je prehitela, da smo morali ostati pod milim nebom; kuriti je bilo treba, da nismo zmrzovali. Ravnokar smo došli srečno v Planico.«

Od tujcev, ki so v tem letu obiskali Planico je bila gotovo najbolj nesrečna Ivana Stein, učiteljica iz Dunaja, ki je prišla tisto leto v Rateče na počitnice. Kot oboževateljica narave je skoraj slednji dan pohitela v Planico, kjer se je tudi vsakokrat vpisala v spominsko knjigo. Kako je ljubila naravo in kako ji je bila vdana, nam dokazujejo njene daljše in krajše prigodne pesmi, zapisane v spominsko knjigo v nemškem jeziku. Iz Planice pošilja svojim sorodnikom, prijateljem in prijateljicam na Češkem, v Nemčiji, na Francoskem in v Italiji dopisnice z željo, da tudi oni kdaj obiščejo ta prelepi raj v Julijskih Alpah.
Dne 26. avgusta 1899 je Ivana Stein zapisala:
»Pred 6. uro sem odšla iz Rateč, proti 8. uri sem dospela semkaj. Od tukaj grem sama na Ponco.
Ti, usode živih vseh gospod,
Tvoja sem in Tvoja bom!
Vodi brez vodnika in nezgod
srečno v rateški me dom!«

Ali je slutila svojo bližnjo nesrečo? Kdo ve? V Rateče se ni več vrnila živa. Padla je na Ponci in 28. avgusta 1899 so jo našli mrtvo na belopeški strani. Pokopana je na rateškem pokopališču.

Pri otvoritvi koče se je nad 200 planiških gostov vpisalo v spominsko knjigo. Največ se je vpisalo domačinov, potem izletnikov iz sosednih vasi po Dolini in sploh z Gorenjskega. Mnogo je bilo tudi Ljubljančanov, članov Slovenskega planinskega društva. Prihiteli so nadalje Dolenjci, Goričani in Primorci — prednjačila sta pa Trst in Gorica.

Še ves september so prihajali v Planico izletniki iz bližnjih in daljnih krajev. Prišel je dovški župnik Jakob Aljaž. V spominski knjigi je zabeležil, da je bil pri izviru Nadiže že v letih 1890, 1891 in 1892.

V oktobru, ko se Planica odeva že s poznim jesenskim plaščem, so jo obiskali le še posamezniki. Zadnji v tem letu so se vpisali v spominsko knjigo rateški trije planiški pastirji: volar, kožar in ovčar ter rateški planiški spravnik, Jože Kopavnik. Z okorno roko se je pohvalil:
»Hiter sem kakor sončni prah,
sem čez stene in prepad.«
Pa se je najbrže malo zlagal. Celo poletje je siril v Tamarju in gotovo bolj redko kdaj hodil po planiških pečinah in prepadih. Za volmi, ovcami in kozami so odšli iz Planice pastirji, volar, ovčar in kožar ter spravnik — in Planica se je pogreznila v zimsko spanje.

V naslednjem letu 1900 — je, po spominski knjigi sklepajoč, obisk Planice precej nazadoval. Ali se izletniki niso tako pridno vpisovali v spominsko knjigo kakor prvo leto ali pa je bil obisk Planice res manjši. Mogoče so pa tudi vremenske razmere ovirale večji obisk julijsko-alpskih dolin in planin.

Planico so to leto obiskovali Slovenci, Hrvati, Čehi, Nemci in Italijani iz bivše avstro-ogrske monarhije. Inozemcev ni bilo, vsaj v spominski knjigi ni vpisanih.

Znamenitejši ljudje, ki so to leto obiskali Planico in se vpisali v spominsko knjigo, so bili od Slovencev Tomo Zupan, Anton Žlogar, Josip Lavtižar, Renier, Alojzij Volc, Ivan Valentinov Krek (dr. Jan. Ev. Krek), Ivan Barle in Oblak, dr. Kogoj, dr. Rogina, rodbine Andolškova lin Vavpotičeva iz Ljubljane ter Šantlova iz Gorice; od Hrvatov profesor dr. Fr. Markovič, član Kneginjskega planinskega društva iz Zagreba, od Čehov pa dr. Hřiva, član češkega odbora Slovenskega planinskega društva v Pragi.

Pesniško razpoloženi so v spominski knjigi 18. junija zapisali:
Tomo Zupan:
»Prisrčno zdrava,
Nadiža — Sava!«

Anton Žlogar:
»Oj krasna si, hči planin!
Pozdravlja te slovenski sin.«

Josip Lavtižar:
»V žitju svojem zmir naprej —
včasih pa nazaj poglej!«

J. Podvitrinski (Josip Lavtižar) malo zatem zapiše:
»Je zima minila,
se pomlad vrnila;
cveto naj cvetice
krog bistre Savice!«

Nekaj dni nato, ko neznana roka zapiše, da je »Planica lepote večni raj« pesni Alojzij Vole:
»O zemlja sveta, domovina —
naj krasna v blesku tujem je tujina,
naj zamamljiv lepot je njenih čar —
kot tebe ljubil je ne bom nikdar!«

Zopet nekaj dni pozneje zapiše Anton Žlogar v družbi Ivana Kreka Valentinovega in Ivana Barleta:
»Slovenski svet, ti si krasan,
vrhu gora, vrhu poljan!
Oj narod moj, le ljubi ga,
oj narod moj, le ščiti ga!«

Dalekovidni Krek pripiše:
»Ej planine, naše planine vame tu dihajo,
s srebrnim vencem vrh glav mi kimajo in se nasmihajo,
prsi pod sivimi jopami sladko gorko jim utripajo,
s kril zelenih srečo v dušo mi vsipajo.
V zlatih nadah iskre sojnožive utirajo;
oplojene dalje doli prof soncu krepko prodirajo;
v zibki zlatih sanj kot nekdaj mati me ajajo
in o jugu, o našem, bodoče bajke mi bajajo.«

In Ivan Barle želi:
»Naj bi vedno tod hodili —
oj junaške Slave sini!«

V letu 1901 izkazuje spominska knjiga še slabši obisk Planice kakor prejšnje leto. Ali so bile vremenske razmere še bolj neugodne v preteklem letu ali pa so bili obiskovalci Planice še manj naklonjeni spominski knjigi kakor njih predniki? Odgovora ni, Planica pa molči. Toda sloves Planice je prodrl že daleč v široki svet. Po spominski knjigi so Planico v tem letu obiskali poleg Slovencev iz bližnjih in daljnih krajev gostje iz Sarajeva, Zadra, Trsta, Dunaja in Prage. Prišli so tudi nemški gostje iz Beljaka, Celovca in Vošperga. Od teh je nekdo na svojem jeziku zapisal v spominsko knjigo:
»V teh svetih dvoranah ne poznamo osvete!«

Gotovo je ta nemški prenapetež še v Planici mislil na tedanji brezobzirni nemški boj proti Slovencem, zavidajoč jim Planico z njenimi naravnimi krasotami.

V tem letu so v spominski knjigi zapisane samo dve — tri kratke prigodne pesmice, ogrevajoče se za lepoto Planice in za bistri izvir Nadiže - Savice. S podpisi še nekaterih obiskovalcev Planice se zaključi tretje leto spominske knjige.

Leto 1902 je bilo mnogo bolj razgibano kakor prejšnje dve leti, kar nam vidno priča spominska knjiga, ki hrani mnogo podpisov izletnikov iz raznih krajev nekdanje Avstro-ogrske. Planico so v tem letu obiskali celo Nemci iz tedanje Nemčije.

Ko v prejšnjih letih pogrešamo v spominski knjigi med obiskovalci Planice dijake in visokošolce, so bili ti v tem letu prav častno zastopani. Duh planinstva je tedaj zajel že široke dijaške vrste in počitnice so ponesle dijake, abituriente in visokošolce po naših dolinah in planinah. Da so le-ti zapisovali v spominske knjige prigodne krajše in daljše pesmice, ki so jim "vdahnili skoraj dosledno tudi tiho hrepenenje po ljubezni, kdo bi jim to zameril?

Razen dijaških pesmi, opevajočih lepoto naše domovine in njenih dolin in gora ter hrepenečih po ljubljenih mladenkah, sta v knjigi zapisani še dve kitici domačih obiskovalcev Planice, katerih ena slove:
»Umiril sem srce,
pozabil težave vse,
ker videl sem ta zaprti svet,
slovenske zemlje krasni cvet.«

Leto 1903 je glede obiska Planice ravno tako razgibano in živahno, kakor je bilo razgibano in živahno preteklo leto. Planico so zopet obiskovali izletniki iz bližnjih in daljnih krajev Slovenije kakor tudi iz drugih dežel nekdanje avstro-ogrske države. Starim izletnikom so se pridružili novi iz starih in novih vasi, trgov in mest. Posebno mnogo je bilo med izletniki Čehov, kar je vsekakor pripisati okornosti, da so v tistih časih začeli Čehi močno obiskovati Kranjsko goro kot poletno letovišče, za kar ima največjo zaslugo tedaj v Kranjski gori živeči in planinsko neumorno delujoči pokojni dr. Josip Tičar. Tudi dijaki, abiturienti in viskošolci niso zaostali za svojimi tovariši iz prejšnjega leta. Zaostali tudi niso s prigodnimi pesmicami v spominski knjigi, čeravno kaj krat z dodatnimi hudomušnimi domislicami. Po navdušenem pozdravu Planici in nje bistri vodici zakliče visokošolec Ivan iz Trbovelj:
»Le nekaj tukaj mi še manjka —
Kdo pač? — To težka je uganka!?«

Izmed mnogoštevilnih gostov Planice v tem letu bi od tedanjih vidnejših slovenskih mož imenoval: Josipa Lavtižarja, Jakoba Aljaža, Ivana Baloha, dr. Josipa Tičarja, dr. Stojca, dr. Ellerja, BI. Turka, Al. Knaieljea, Jožefa Hočevarja in Rajka Goloba, od tujcev pa Franca Konrada pl. Hotzendorfa, takratnega generalnega majorja v Trstu in poznejšega načelnika avstroogrskega generalnega štaba. Planico je obiskal 28. julija 1903.

Ali je naključje ali je usoda, da se je pokojna Ivanka Jalen 2. avgusta 1899 kot druga ob začetku in 2. septembra 1903 kot predzadnja ob koncu vpisala v spominsko knjigo — in spominska knjiga prve planinske koče v dolini Planici se za vedno zaključi s 5. septembrom 1903.

In zakaj? Narava nikdar ne miruje, ob svojem času terja svoje. Velik plaz je že v naslednji zimi prigrmel z Zadnje Ponce in podrl planinsko kočo ter uničil večletni trud in delo Josipa Lavtižarja. Stari Tamar, stara lesena pastirska koča, kjer so se potem zbirali obiskovalci Planice, se je po prvi svetovni vojni umaknila zidanemu pastirskemu domu, ki se je jel pred drugo svetovno vojno popravljati in urejevati v planinski dom.

In mi? Ali si ne bomo po svojem delu rekli na nedeljo ali praznik s pesnikom Sil vinom Sardenkom:
»Pojdem s prvim vlakom v Planico —
po kraljico, po resnico —
rad obraz bi videl njen.
Iznad silnih skal in skladov,
iznad padcev in prepadov
vsaj odmev bom čul — iskren.

Da, iskren bo naš odmev v Planici in poživljeni se bomo vrnili iz Planice na vsakdanje delo.