Delo, 13.11.04 – Milan Naprudnik: obravnavajo 10 področij: od zunanje politike do šolstva, o urejanju prostora pa niti besede
sobotna priloga
PP poštni predal 29
Delo, 9. novembra
Obrisi prihodnje koalicijske pogodbe
Delo je v torek, 9.11., objavilo pod gornjim naslovom sestavek, ki obravnava 10 področij: od zunanje politike do šolstva, o urejanju prostora pa niti besede!
Prostor je površinsko omejen. S svojimi na-ravnimi in grajenimi vrednotami razvoj pospešuje ali pa ga omejuje. Da je potrebna celovita presoja njegove rabe, je razvita Evropa spoznala pred dobrimi tridesetimi leti, ko je opredelila sestavine urejanja prostora: fizične, regionalne in socialne. Sledilo je sprejetje stališč do varovanja okolja in v 1.1992 še stališča do trajnostnega razvoja. Na teh izhodiščih so države nadgrajevale prvotne zasnove regionalno-prostorskega razvoja in se začele med seboj dogovarjati o skupnih rešitvah ne glede na državne meje, saj vode, zrak in prebivalstveni tokovi državnih meja ne poznajo. Leta 1999 je bil sprejet prvi dokument EU (Evropske prostorske razvojne perspektive, Potsdam, 1999) o prihodnji skupni prostorski politiki, ki predstavlja smernice za državne prostorske ureditve in sektorske politike. Temu dokumentu so sledila »Vodilna načela za trajnostni razvoj evropske celine« (CEMAT, Hannover, 2000), ki so bila konkretizirana z »Ljubljansko deklaracijo o prostorski razsežnosti vzdržnega razvoja« (CEMAT, Ljubljana, 2003), s poudarkom na prostoru kot podlagi in okviru človekovega bivanja in delovanja ter kot tak osnova vzdržnega trajnostnega razvoja. Pomeni, da mora prostorska politika omogočati uravnotežen policentričen razvoj evropske celine, oblikovanje funkcionalnih urbanih regij, učinkovitih prometnih in energetskih omrežij, revitalizacijo naselij in izboljšanje razvrednotenega okolja. Kar velja za Evropo, mora veljati tudi za Slovenijo!
Kaj seje dogajalo v Sloveniji včeraj in kaj se dogaja danes?
V začetnem obdobju uveljavljanja urejanja prostora nismo občutno zaostajali za evropskimi državami. Že l. 1967 smo dobili Zakon o regionalnem prostorskem planiranju, v 1. 1974 tudi najbolj bistveno sestavino regionalnega prostorskega plana (zasnova urbanizacije) kot temelj uresničevanja policentričnega razvoja republike z opredelitvijo urbanih središč in njihovih vplivnih območij (14 regij) ter infrastrukturnega omrežja. Uresničitev zastavljenega programa pa je blokiraj l. 1976 vpeljani sistem družbenega planiranja, ki naj bi združeval ekonomske, socialne in prostorske vidike. Slednji so se prikazovali predvsem kot kartografske upodobitve kazalcev ekonomsko-socialnega področja, medtem ko so odločitve o posegih v prostor sprejemale samoupravne interesne skupnosti.
To obdobje naj bi se končalo z l. 1991, ko je bila sprejeta Ustava Republike Slovenije, ki je ukinila sistem družbenega planiranja. Državni zbor je 1.1992 naložil vladi, da v l. 1993 pripravi Zakon o urejanju prostora in Prostorski plan Republike Slovenije. To ni bilo uresničeno, pač pa je v l. 1993 vlad vpeljala razločevanje regionalnega planiranja kot gospodarske zadeve od urejanja prostora. Prišlo je do dvotirnosti, skupna osnova za pripravo planskih dokumentov pa je bila policentrična zasnova razvoja mest in regij iz-pred 30 let. Sektorji nišo mogli čakati na razplet in na oblikovanje enotnih izhodišč razvoja Slovenije, zato je vlada oz. državni zbor v obdobju 1993-1999 sprejel poglavitne strategije/programe za vsa področja, ki posegajo v prostor in imajo tako državni kot tudi regionalni pomen. Odločanje o posegih v prostor oz. o njegovi rabi se je preneslo na DARS, CRPOV in podobne institucije.
Po več kot desetletnem podaljševanju ukinjenih sestavin družbenih planov so prišle na vrsto strategije brez voznega reda. V l. 2001 strategija gospodarskega razvoja kot Držav¬ni razvojni program RS, sledila je Strategija regionalnega razvoja RS 2001-2006 s poudarkom na vsebinski skladnosti z »bodočim« prostorskim planom RS, ki pa je bil sprejet šele tri leta pozneje kot Strategija prostorskega razvoja. In končno je v januarju 2004 prišla v javno razpravo temeljna Strategija razvoja RS, ki prinosa razvojne usmeritve gospodarskega in socialnega razvoja, prostorski razvoj pa je »opravljen« s stavbnimi in kmetijskimi zemljišči, trgom nepremičnin, varstvom pred naravnimi nesrečami itd.
In jutri?
Ostanimo na področju prostora. Neskladnost prostorske strategije in strategije regionalnega razvoja niti ni najbolj kritična zadeva, niti ne odsotnost prostorske dimenzije v strategiji razvoja države. Najbolj kritične so razmere na samem prostorskem področju.
Vse pogosteje je slišati opozorila o vrzelih v Zakonu o urejanju prostora (2002), ki dopuščajo, da se strateške odločitve o urejanju prostora rešujejo z lokacijskimi postopki. Ustavno sodišče je moralo ugotoviti, da zaradi ohlapnosti izvedbenih aktov določbe o prostorskih ureditvenih pogojih niso primerni za vse posege v prostor. Na znanstvenem simpoziju ob 30-letnici Interdisciplinarnega študija prostorskega planiranja (Ljubljana, oktober 2004) je bilo slišati ocene o odprti poti lokalnim skupnostim za zapolnjevanje zakonskih praznin o prostorskih redih prek ad hoc rešitev skupaj z investitorji, daleč od . oči laične in strokovne javnosti (A. Rakar, M. Krofl). Prav tako je bilo slišati mnenje, da Zakon o urejanju prostora ne ponuja dovolj opore za preprečitev načrtov in agresivnih zahtev ekonomskih in političnih lobijev, ki jim pod krinko globalizacijskih procesov uspe graditi na žanje najbolj ustreznih zemljiščih (M. Ravbar).
Ali je v koalicijski pogodbi prostor tudi za PROSTOR?
Evropski pristop k prostorski politiki terja vsaj naslednja opravila:
Ugotoviti, ali so sprejeti sektorski programi (promet, kmetijstvo, turizem, gozdarstvo, energetika idr.) usklajeni s strategijo prostorskega razvoja in z ukrepi, predvidenimi v protokolih Alpske konvencije, ki jih je DZ letos ratificiral kot mednarodnopravno obveznost države.
Strokovno službo za urejanje prostora, kije sedaj v sestavi MOPE, dvigniti na raven vladne službe, kot to velja za področje regionalnega in gospodarskega razvoja.
Na vseh ministrstvih, kis svojo dejavnostjo posegajo v prostor, bi bilo treba vzpostaviti interdisciplinarne strokovne službe in tako resorne pristope že znotraj vsakega resor ja soočiti s prostorskimi, okoljskimi pa tudi socialnimi vidiki.
V načrtovanju posegov v prostor od vsega začetka vključevati javnost, pridobiti stališča nevladnih organizacij, lokalnih skupnosti, sindikatov in drugih civilnodružbenih združenj, kot to delajo npr. v sosednji Avstriji.
Mar se res ne zavedamo, da moramo pravočasno, to je čim prej, pripraviti skupen enotni odgovor na posledice zadnje širitve EU in ukinitve številnih nekdanjih mej? V razširjeni Evropi se bo spremenila vloga urbanih središč ob nekdanjih mejah in obstoječih prometnih povezav (prometni tokovi se bodo okrepili), povečala se bo težnja po skupnih zavarovanih območjih, tudi po skupnem načrtovanju turističnih območij, po skupnem nadzoru nad onesnaževanjem okolja in ohranjanjem krajine. Skratka, politične spremembe zadnjih let so v članicah EU že sprožile pomembne spremembe, ki se kažejo v novi evropski prostorski strukturi. Ukrepati mora tudi Slovenija!
dr. Milan Naprudnik, Ljubljana