Večer, Okolje in družba - Lučka Kajfež Bogataj: Vsaj tri leta so že, odkar so Evropska komisija in še mnoge druge mednarodne organizacije Združenih narodov lansirali idejo o zelenem gospodarstvu, zeleni gospodarski rasti in zelenih delovnih mestih.
Ideja je seveda imela zagon iz več razlogov. Krila ji je dajala gospodarska in finančna kriza, še zlasti naraščajoča brezposelnost, pa tudi lizbonska zavezanost EU k trajnostnemu razvoju, nenazadnje pa so bili razlogi še zaželen prehod v nizko-ogljično družbo, beri zmanjšana odvisnost od uvoženih fosilnih energentov. V teh idejah se mi zdi, žal ni šlo za okolje v prvi vrsti, od matere narave so si sposodili le zeleno barvo. Glavni problem je seveda reklama, ki navaja, da nova zelena smer brezpogojno hkrati varuje okolje in povečuje gospodarski dohodek. To pa žal ni združljivo z značajem zdajšnjih ekonomskih modelov, ki temeljijo na rasti in še enkrat rasti - in ti pa naj bi ostali tako rekoč nedotakljivi.
K zmedi okrog zelenih delovnih mest prispeva tudi, da ni enotne definicije, kaj zeleno delovno mesto sploh je. Mednarodna organizacija dela je pred tremi leti podala tako obširno definicijo, da si z njo komaj kaj pomagamo. Iz nje je jasno le to, da zelenih delovnih mest ni mogoče omejiti samo na področja zaposlovanja neposredno povezana z varstvom okolja. Vsako delovno mesto je lahko zeleno, če prispeva k prehodu v trajnostno gospodarstvo ali k varčevanju z energijo, če uporablja obnovljive vire energije, če ohranja naravne vire ter če ohranja in obnavlja biotsko raznovrstnost ali pa če preprečuje onesnaževanje vseh vrst. To pomeni, da so predstave mnogih, kaj naj bi bilo zeleno delovno mesto, lahko zgrešene. Večina si pod zeleno zaposlitev predstavlja ekološke kmetovalce, gozdarje, ki obnavljajo gozd, delavce na področju različnih eko tehnologij, zlasti tiste na področjih solarne in veterne energije, pa gradbince, ki obnavljajo stavbe za bolj učinkovito rabo energije ali recimo okoljske pravnike ter učitelje varstva okolja. Ampak zeleno delovno mesto ni le okolju prijazno, temveč če naj prispeva k trajnostnemu gospodarstvu, mora delavcu zagotoviti primeren dohodek, varnost delovnega okolja in zaposlitve, možnost napredovanja in podobno. Ali je torej, hipotetično gledano, delovno mesto nekoga, ki v dežju in vetru montira recimo solarne celice, dobiva minimalno plačo, je zaposlen za določen čas ter se na delo vozi na desetine kilometrov z avtom, sploh še zeleno? V nebo vpijoča, bolj črna kot zelena, je pogosto tudi pridelava raznih biogoriv in bioplina. Velik vprašaj je tudi, kako bo država s socialnimi transferji obravnavala tiste, ki bodo zaradi novih zelenih zaposlitev izgubili delo v sektorju "črnih del", povezanih recimo z visokimi izpusti toplogrednih plinov ali močnim onesnaževanjem?
Da se razumemo, nisem proti zelenim delovnim mestom. Ravno nasprotno! Menim le, da je bolje govoriti o zelenenju obstoječih delovnih mest, ki morajo postati okolju prijaznejša, namesto samo o zelenih delovnih mestih. Prav vsako delovno mesto lahko postane s treznimi ambicijami delodajalca bolj spoštljivo do narave in bolj humano. EU si namreč vse pogosteje zastavlja ambiciozne cilje, ne da bi hkrati predvidela potrebne instrumente, sredstva in kolateralno škodo. Tudi v primeru zelenih zaposlitev se le govoriči, sprejetih pa je le malo konkretnih pobud - saj evropskega načrta za spodbujanje zelenih delovnih mest sploh še ni.
Morda imamo srečo, da v Sloveniji koncept zelenih delovnih mest sploh ni zaživel, saj ga je vlada, z izjemo nekaj retorike, povsem spregledala. Zato nimamo analize o tem, koliko zelenih delovnih mest bi v prihodnje sploh lahko odprli in celo nevladniki razlagajo zeleno delovno mesto zelo megleno. To pomeni, da še nismo storili bistvenih napak, če že spodbud ni bilo. A čas se nam izteka, zato si bo treba zastaviti dovolj ambiciozne cilje, opraviti resne raziskovalne analize stranskih nezaželenih učinkov, predvideti potrebne politike, zakone, instrumente, denar, izvesti obveščanje javnosti, doseči dialog pa tudi sporazum z sindikati ter civilno družbo in še kaj.
Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja