NeDelo: »Po petih soplezalcih, ki so za vedno ostali v objemu gora, se mi je nehote postavljalo vprašanje: kdaj bo prst usode pokazal name?«
... je v svoji knjigi Ni nemogočih poti iz leta 2001 zapisal Tomaž Humar. Tokrat je prst usode pokazal nanj. Švicarski reševalci so ga našli mrtvega včeraj ponoči (po našem času) na višini 5600 metrov na gori Langtang Lirung.
Ne vem natančno, kdaj sem prvič zaslišal klic gora. Mislim pa, da že v rani mladosti, le da takrat še nisem bil pripravljen nanj. (...) In potem so se oglasile tudi stene. Sprva sicer tiho, pa vendar ... Stene povedo več ...«
Tomaž Humar je bil rojen na pragu ostenj Kamniško-Savinjskih Alp. Kmalu se je podal vanje in se sčasoma razvil v ne zgolj enega najboljših slovenskih, ampak tudi svetovnih alpinistov. Za seboj je zapustil arhiv okoli 1500 vzponov, od tega mnoge prvenstvene smeri doma in po svetu. V Himalaji je bil prvič leta 1994 (Ganeš V, 6989 m), v mednarodnem merilu pa je bil njegov verjetno največji uspeh vzpon po južni steni na himalajski osemtisočak Daulagiri leta 1999, za katerega je bil nominiran za prestižno alpinistično nagrado zlati cepin. Prejel jo je že tri leta prej, za vzpon na Ama Dablam (prav tako v Himalaji, 6828), za vzpon na Aconcaguo (Andi, 6960 m) leta 2003 pa so ga vnovič nominirali zanjo. Bil je slovenski alpinist leta 1996 (Ama Dablam), leta 2000 pa je, pri komaj dobrih tridesetih letih, v italijanskem Trentu prejel nagrado encian za življenjsko delo – poleg legend Reinholda Messnerja in Edmonda Hillaryja. V zadnjih letih se je uveljavil kot alpinist, ki premika meje mogočega, kot je večkrat poudaril alpinist Viki Grošelj.
Njegov vzpon na Daulagiri je bilo mogoče prvič v zgodovini alpinizma spremljati po internetu. Kdor ga ni spoznal dotlej, pa ga je skoraj zanesljivo leta 2005, ko je skušal premagati še nepreplezano smer v Rupalski steni osemtisočaka Nanga Parbata, »Ubijalske gore«. Zaradi poslabšanja vremena je preživel šest dni v bivaku v steni, njegovo reševanje iz njega pa je zaradi medijske odmevnosti odprave pozorno spremljala ne zgolj slovenska, ampak tudi svetovna javnost. Medijski pomp, ki ga je spremljal, je med alpinisti, tako doma kot v tujini, porajal mnoge neusmiljene kritike; Humar naj bi s tem načenjal bit alpinizma. Njegov sloves enega najbolj kontroverznih alpinistov na svetu pa se je s tem zgolj še utrdil.
Tako, kot se je po smrti soplezalca Janeza Jegliča - Johana odločil plezati sam (Jeglič je pred Humarjem stopil na vrh osemtisočaka Nuptseja, zatem pa izginil; leto 1997), je po Nanga Parbatu na odprave odhajal potihoma. Za njegov predlanski vzpon po južni steni Anapurne je javnost izvedela šele ob njegovem sestopu oziroma vrnitvi v Slovenijo. Tudi za tokratno odpravo ni vedel skorajda nihče.
Usoda se je pred leti nenavadno poigrala z njim: po vseh zahtevnih smereh v najvišjih gorstvih sveta se je leta 2000 hudo poškodoval pri gradnji hiše. Mesece je preživel na operacijah in rehabilitacijah, porajali so se dvomi, ali bo sploh še hodil. »Po slabih treh mesecih, ko si še nisem zacelil vseh ran, se je oglasil El Cap (El Capitan, slovita tisočmetrska stena v ameriških Yosemitih, op. p.) ...« In nato so se oglasile še mnoge stene. Humar je verjel v njihov klic.
M. G.