Delo, 19.08.04, Znanost - Silvo Torkar:
… Pri iskanju izhodiščne besede za gorsko ime Porezen sem postal pozoren na dve bližnji zemljepisni imeni…
Od kod in zakaj ime Porezen
Silvo Torkar
Inštitut za slovenski jezik F. Ramovša, ZRC SAZU, Ljubljana
Gorsko in vodno ime Pórezen je slovenski etimolog France Bezlaj v svojih Slovenskih vodnih imenih (2. del, 1961) označil kot osamljeno in nejasno ime, medtem ko ga je v Etimološkem slovarju slovenskega jezika (3. knjiga, 1995) mirno povezal z občnim imenom poréza – ’vrsta kazenske davščine’.
Pleteršnikov slovar res vsebuje besedo porêza z oznako Mik. (Miklošič), vendar je močno vprašljivo, če je v slovenskih narečjih sploh izpričana. Edini starejši zapis imena Porezen, na katerega se je Bezlaj naslanjal, je bil iz leta 1560: Possenikh oder Wind Albn. Že ta zapis in obstoječe stanovniško (prebivalsko) ime Porzenkar (lokalna raba krajevnega imena je Porzen) sta kazala na pripono -nik, ki jo je ime nekdaj vsebovalo. Pritegnitev historičnih zapisov za krajevno ime Porezen, kot jih najdemo v tolminskih urbarjih 16. in 17. stoletja, ni omogočila nobenih novih rešitev: 1591 Potporsna, 1628 in 1633 Podporsnam, 1654 Vporssnimb, 1677 Vporsnim, 1752 (terezijanski kataster) Porsna, Uporsnam, 1756 Vporsnam (vas) in M. Porsna (gora) (zemljevid Grofije Goriške in Gradiščanske), 1785 (jožefinska vojaška karta) Puresen, 1818 (deželno štetje, seznam krajev) Uporsnam, Porsna, 1822 (franciscejski kataster) Porsna. Tudi matične knjige v župnijskem arhivu Podbrdo, ohranjene od leta 1784 dalje, izpričujejo do poknjiženja največkrat zapis Porsna. V urbarjih se je omenjalo tudi ime potoka, ki danes nosi isto ime kot gora Porezen, izpod katere teče in se blizu Hudajužne izliva v Bačo. Na tem potoku so namreč stali številni mlini sosesk Zakojce (v zgornjem toku) in Oblok oz. Hudajužne (v spodnjem toku). Zapisi za potok so: 1591 Bresenich, 1624 Bersenik, 1628 (torrente) Bersenich, 1640 in 1641 (Pottoch) Brestnich, (la grappa) Berstnich. V franciscejskem katastru iz leta 1822 je potok na skici poimenovan Porsenik, na zemljevidu pa Rusnich. V tolminskem urbarju 1523 se omenja planina Poworsona, ki jo je tolminski fevdalni imetnik Mihael Neuhauser zasegel Ločanom (Soričanom).
Za ime potoka je bilo glede na zapise in glede na drugo slovensko gradivo, ki ga prinaša in razlaga F. Bezlaj v Slovenskih vodnih imenih, mogoče domnevati, da gre bodisi za Vrsnik (< vresje), bodisi Brusnik (< brusiti). Pisavo (in izgovarjavo) začetnega b namesto v je pač mogoče razložiti z značilnostmi tolminskega rovtarskega narečja. To bi pomenilo, da imeni potoka in gore ne predstavljata iste besede, saj z ničimer ni mogoče razložiti prehoda Bersenicha v Possenikh, za pozni zapis Porsenik (kot ime potoka) iz leta 1822 pa je bilo mogoče domnevati, da je pač naslonjen na starejšo obliko gorskega imena.
Pri iskanju izhodiščne besede za gorsko ime Porezen sem postal pozoren na dve bližnji zemljepisni imeni, tvorjeni z enako pripono: krajevno ime Trtnik (pri Podbrdu), ki so ga v 13. stol. priseljeni Tirolci sprejeli od redkih slovenskih staroselcev (rovtarska naselbina Porezen je nastala v drugi polovici 16. stoletja prav na ozemlju trtniškega komuna) in planino oz. gorsko ime Otavnik na cerkljanski strani Porezna. Obe sta tvorjeni iz rastlinskega imena. Toda kje najti morda pozabljeno rastlinsko ime, ki leži v podstavi gorskega imena? Ob ponovnem pretresu zemljepisnih imen s predlogom pod- in ponovni presoji razmerja med starimi zapisi vodnega imena Bersenich in gorskega oz. krajevnega imena Vporsnam pa se je vendarle pokazala rešitev, ki kaže, da imamo v imenih Bersenich in Porsenik dejansko isti koren (v)res in pripono -nik.
V imenu potoka (v zapisih 17. stoletja) se je ohranila starejša oblika gorskega imena Vres(e)nik (< vres, vresje). Zapisa iz 1523 (Poworsona) in 1560 (Possenikh) ne označujeta imena gorskega vrha, temveč planino, ki je ležala pod vrhom, torej Pod(v)resno oz. Pod(v)resnik. Vendar je -d- v predlogu pod- izpadel že zelo zgodaj (prim. Pomels in Poglubin za Podmelec in Podljubinj že 1377), poleg tega pa se je na prvi zlog umaknil še naglas (prim. podoben primer v Poljanski dolini: Pógara < Podgora). Za nameček je odpadel tudi -v-. V 16. stol. imamo torej že Porsenik. O izgovoru s in ne z priča zapis iz leta 1560: Possenikh in celo 1654: Vporssnimb. Dokončni prehod s > z je očitno mlajši.
Oblika Podporsna(m) že v letih 1591, 1628 (za tolminsko vas Porezen) ali Podporezen (za pozneje nastale rovtarske kmetije na soriški strani Porezna) vsebuje torej kar podvojeni predlog pod-. Vporssnimb bi pravzaprav poknjižili V Podvr(e)snem, Podporsnam pa Podpodvr(e)snim. Ime je torej neposredno primerljivo s krajevnim imenom Vrsno pri Kobaridu, z vodnim in krajevnim imenom Vrsnik nad Idrijo in z vodnim imenom Vrsnik v Soči. (Tudi potok Brusnik, ki teče skozi vas Koseč nad Kobaridom in ga Bezlaj v Slovenskih vodnih imenih navaja po S. Rutarju, najdemo pa ga v enakem zapisu tudi v starem in novem Krajevnem leksikonu Slovenije, je skoraj brez dvoma isto kot Vrsnik, le da se v narečju izgovarja Brsnik. Lokalni novinarji in tudi nekateri geografi so v zadnjih letih prešli na narečno obliko, kar je (morda še zlasti) na Tolminskem v novejšem času postalo moda.)
Ker je gora Porezen na vrhu neporaščena in jo je očitno že v srednjem veku obraščalo le vresje, so ji pastirji dali ime po tej značilnosti: Vresník. Nihanje zapisov Bersenich – Bresenich je mogoče primerjati z zapisoma krajevnega imena Trtnik l. 1310 in 1377: Tretinich oz. Tertinich. Ime Porezen bi torej smeli razložiti kot Podvr(e)sno, s starejšim izhodiščem Podvr(e)snik in prvotnim Vr(e)snik. Omeniti velja tudi gorski imeni Rzenik blizu Velike planine, za katerega R. Badjura v Ljudski geografiji (1953) zatrjuje, da je dejansko Rsenik, in Resnik (nad Vipavo), ledinska imena Na vresji – v cerkljanskih Ravnah, Na vresju in Za vresno pečjo – v Stopniku, krajevno ime Resnik pri Konjicah in priimek Resnik, v tipološkem smislu tudi ime zaselka Potravno (Kambreško pri Ročinju), nastalega iz Pod-travno. Krajevna imena, ki so po svojem izvoru posamostaljeni pridevniki na -n- in imajo v podstavi rastlinsko ime, so tudi Praprotno (Prapretno, Prapetno), Koprivno, Čimerno, Vrbno, Hrastno, Smrečno in še nekatera.
Pri poknjiženju imena Porezen je odločilno vlogo igrala oblika, ki je bila v rabi na soriški, kranjski strani gore. Tam je zaradi (za gorenjska narečja značilnega) prehajanja samostalnikov srednjega spola v moški spol to ime namreč že od najstarejših matičnih knjig iz 17. stoletja dalje prejelo moško pridevniško končnico -en (prim. Ruden za Rudno), tako npr. 1686 Podporesin (izjemoma 1692 is Podpuresne), nato praktično celo 18. stoletje Poresen ali Puresen. Za tolminsko narečje, h kateremu spada tudi baški govor, ki ga govorijo v Poreznu, Podbrdu in drugih vaseh nekdanje rihtarije Nemški Rut, je v nasprotju z gorenjskimi narečji značilno prehajanje samostalnikov srednjega spola v ženski spol, zato je razumljivo, da je v matičnih knjigah župnije Podbrdo prevladovala oblika Porsna (tako kot Podberda, Grahova ipd.). Do preobrata je prišlo leta 1861, ko je župnik A. Rutar v začetku leta pisal še Porsna, čez nekaj mesecev Porsen in takoj zatem tudi Porzen. Oblika Porezen se je v podbrških matičnih knjigah uveljavila proti koncu 60. let 19. stoletja, v uradni rabi pa šele konec 19. stoletja.
Zemljepisno ime se je v nekaj stoletjih spremenilo do neprepoznavnosti, zato ni čudno, da so se med jezikoslovci pojavljale celo domneve o njegovem predslovanskem izvoru. V istem razdobju se je iz Kozice razvila današnja Kojca. Za obe imeni velja: čeprav lahko razložimo glasoslovni razvoj, ki je pripeljal do današnje oblike, bi bilo popolnoma zgrešeno vračati tema gorama prvotno obliko imen, ker bi ju sicer nihče ne prepoznal in ker sta z današnjima oblikama imen preveč trdno vraščeni tako v krajevno kot v splošnoslovensko zavest.