Prehodimo Slovensko obalo: V društvu Zdravljica Lozice že nekaj let organiziramo pohode.
Začelo se je leta 2005, ko smo osvojili Triglav, sledilo je romanje iz Vipave na Lozice naslednje leto pa na Sveto goro, 2008 smo šli po poteh prednikov v Trst, lani pa smo odnesli češnje Erazmu Predjamskemu.
Že nekaj časa je tlela želja, da bi prehodili našo obalo. To se je začelo uresničevati 24. aprila 2010 zgodaj zjutraj, ko smo se z avtobusom odpeljali do Sečoveljskih solin. Pohod smo pričeli na mostu čez reko Dragonjo. Ker so Sečoveljske soline naravni rezervat in je tam gibanje omejeno, smo šli po trasi nekdanje ozkotirne železnice mimo solin proti Seči. Preko rta Seča smo prišli do Lucije, kjer smo imeli zajtrk iz nahrbtnika. Po portoroških hotelih in Bernardinu nas je pričakal Piran s svojimi vedno lepimi uličicami. Od cerkve sv. Jurija smo se spustili po obmorski potki do Fiese in Strunjana. Tu nam je Milan organiziral malico v gostilni Trta.
Slovenska obala je prekrasna in en najzanimivejših predelov je območje med Strunjanom in Izolo. Zaliv Sv. Križa z 80 metrskimi kamnitimi stenami, z oljčnimi nasadi, z neokrnjeno naravo, z pogledom na Nanos in Triglav ti pustijo svoj pečat. Spustili smo se do ribiškega mesta Izole in do nekdanjega otoškega mesta Koper. Jožičina ekipa nam je tu postregla z odličnim kosilom, ki nam je dalo moč za zadnji del poti skozi Ankaran, Valdoltro in Debeli rtič. Utrujeni, pa vendar navdušeni smo po dvanajstih urah in pol prišli do Lazareta.
Vseh 51 pohodnikov je bilo v dobri kondiciji, tako, da Branko ni imel veliko dela. Še posebej je treba pohvaliti šest osnovnošolcev, ki so na koncu premogli še toliko moči, da so tekmovali kdo bo prvi na cilju.
Prehoditi 45 kilometrov je velika stvar. Vsi udeleženci so v spomin na ta dosežek prejeli priznanja.
Da je vse teklo tako kot mora sva z Gvidotom bila večkrat na obali in iskala najlepše in najlažje prehode.
Upam, da bo v nas ostal spomin na naše »majhno« morje, na kraje, predvsem pa na ljudi s katerimi smo skupaj hodili.
Boštjan Nabergoj