Večer, V soboto - Glorija Lorenci: Janez Brojan ml., tisti alpinist in gorski reševalec, ki je NA VRHU TRIGLAVA prvič izobesil slovensko zastavo

Gore so ga posrkale že kot otroka. Leta 1953 je šestletni Janez Brojan ml. prvič stal na vrhu Triglava, leto kasneje seje nanj povzpel po Slovenski smeri Triglavske severne stene. Po stopinjah očeta, znanega alpinista, predvojnega gorskega reševalca in ustanovnega člana gorske reševalne službe v Mojstrani. Jemal ga je seboj, ko je opremljal Slovensko in Nemško smer s klini, da bi bilo reševanje lažje, in pri trinajstih je Janez ml. v stene zahajal že sam. Poklicale so ga, pristal je, privolil, priznal, da brez njih ne bo šlo.
Naš obisk v njegovi domači Mojstrani je kriv, da je obsedel doma, da ni, kot reče, "letel" k svoji Dovški Babi ali kam drugam, zagotovo pa nekam gor. Govorili bomo njegovi prvi reševalni akciji, ko jih je imel petnajst, o njegovi zadnji pred nekaj meseci - Janez je namreč najstarejši še aktivni gorski reševalec -, o plezanju v najtežjih smereh doma in čez mejo. O "mojstranških vevericah". In najprej tistem junijskem dnevu 1991 po uspelem decembrskem plebiscitu, ko je bil poklican, da spravi na vrh Triglava slovensko zastavo. Na skrivaj, kajti v skupni jugoslovanski hiši o odhodu Slovenije iz nje niso hoteli slišati. Televizija je potrebovala posnetke trobojnice našega očaka, da bi jih predvajali 26. junija na večerni slovesnosti na ljubljanskem Trgu republike, kjer je bila razglašena samostojna Slovenija in prvič dvignjena nova slovenska zastava.

In potem je bil 12. junij
"Že v začetku maja, če ni bilo celo aprila, me je poklical meni tedaj neznani organizator Gorazd Končar. Ali bi organiziral akcijo izobešanja slovenske zastave vrh Triglava, je vprašal in mi razložil, da bi jo posneli iz helikopterja. V strogi tajnosti, je dodal. Z veseljem, sem rekel, kako da ne. Kar malo počaščenega sem se počutil, navsezadnje ima tudi Ljubljana veliko gorskih reševalcev in alpinistov. Kakšnih štirinajst dni je bil mir, potem pa so se klici vrstili. Ali imam vse pripravljeno? Imam. Enaindvajset 'fantinov' nas bo šlo na vrh, sem poročal. V večini so bili to fantje 'moje' mojstranske gorske reševalne postaje, pa tolminske, kranjske. Radi smo se družili. Povedal sem jim, da nekaj načrtujem, naj bodo pripravljeni na klic, naj imajo pripravljeno plezalno opremo, kaj več pa da jim ne smem povedati. Niso rinili vame, jaz pa tudi niti namignil nisem, kakšna je naša odprava, nisem smel. V začetku junija so se klici iz Ljubljane zgostili in sem miril, češ, vse ob pravem času. Vleklo seje slabo vreme, zoprna oblačnost, kako boš v takem napravil dobre posnetke. In potem je bil 12. junij, grem zjutraj na delo v jeseniško železarno in vidim - lep dan se bo naredil. Pokličem Končarja: Mislim, da bo vreme danes služilo. Dajte! je odgovoril. Že, že, samo nimamo še ne zastave, ne bakel za nočno snemanje; scenarij je bil namreč tak, da bi naredili dnevne in nočne posnetke. Brez skrbi, pošljemo, sem slišal. Ob desetih sem poklical fantine, naj zapustijo službe in se pripravijo. Dereze, cepine, smuči, vse ... Tistega junija je bilo v gorah toliko snega, kot ga običajno niti sredi zime ni. Na posnetkih se lepo vidi, da Aljaževega stolpa, ki je visok skoraj tri metre, sploh ni bilo videti, izkopati smo morali njegov vrh. Dobili smo se na heliodromu v Mojstrani, pripravil sem sestavljivi drog, več kot devet metrov je meril, v enem kosu se ga ni dalo spraviti v helikopter. Zastava je prišla zadnji hip - kar zvilo me je, ko sem videl, da je dolga več kot šest metrov. Grba na njej še ni bilo, šele tik pred zdajci so se dogovorili, kakšen bo. Sem se spomnil, da sem rekel, naj mi pošljejo eno lepo, 'ornk' zastavo, ampak si nisem mislil, da v Ljubljani ta 'ornk' prevajajo v ogromno. Se mi je že zdelo, da nam bo delala preglavice.
V prvem poletu sta šla z menoj tudi kolega, ki sta letalca reševalca, da smo vsaj malo vrvmi zavarovali mesto izstopa iz helikopterja, malo steptali teren - na vrh je prišla namreč tudi novinarska ekipa: Mirko Kunšič, fotograf Joco Žnidaršič, snemalec RTV Slovenija Janez Kališnik je snemal iz zraka ... Štirikrat se je dvignil helikopter iz Mojstrane, da je spravil vse fante gor, vmes smo hiši na Kredarici spravili smuči za spust v dolino naslednji dan ..."

Kakšne ure!
Rečeš Triglav in pomisliš na Sloveniio. Pomemben kraj slovenske identitete. Triglav kot davno božanstvo, gospodar treh svetov: neba, zemlje in podzemlja. Triroga gora, kraj Belih žena in legende o Zlatorogu kot mitu o samoobnavljanju narave. V 18. stoletju, ko so slovenske gore postale ljudem dostopne, se je prvič začel pojavljati kot simbol naroda pod njim. Še zlasti pa je to postal v 19. stoletju s pomladjo narodov, ko so naših Julijcih gospodarili Nemci, ko so se postavljali nemški napisi in so morali slovenski gorski vodniki govoriti samo nemško. Takrat je zavedni slovenski duhovnik Jakob Aljaž, ki je neutrudno navduševal rojake za planinstvo, ker ga je nemška nadvlada gorah jezila - planinstvo se je razvijalo pod pokroviteljstvom nemškega združenja Alpenverein -, za vsega en goldinar od občine Dovje odkupil vrh Triglava in dal na njem postaviti zavetni stolp, ki gaje po tem podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Triglav je ostal privlačen kulturni simbol za manifestacijo naroda med drugo svetovno vojno je bil simbol Osvobodilne fronte, po njej pa del grba Socialistične republike Slovenije. Akcija, ki bi simbolno zaznamovala osamosvojitev Slovenije, je bila tako rekoč samoumevna.
"Vse je lepo šlo po nenapisanem urniku, vmes me je pograbila panika, ker naenkrat ni bilo zastave in sem se zbal, da smo jo pozabili dolini, čisto sem bil zmešan. No, potem se je hitro našla, sestavili smo drog, ga zapičili dva metra v sneg in razvili zastavo. Ob petih, kot je bilo dogovorjeno, ker takrat da je sonce najlepše, svetloba najboljša za fotografiranje in snemanje. Prvi del, dnevno snemanje, smo opravili, helikopter je odpeljal snemalca in novinarja, mi pa smo morali počakati nekaj ur do teme, ko je sledilo nočno snemanje. Kakšne ure! Silni veter je bil in bali smo se, da nam zastavo raztrga, celo odnese. Ko se je z bovškega konca začelo izrisovati kakšno letalo, smo jo hitro zvili okrog droga, da ne bi kdo nepoklican videl, kaj delamo. Malo pred sončnim zahodom, ko je Triglav vrgel senco vse do Ljubljane, sem odprl škatlo z baklami za nočno snemanje in - o, jej, jej! - notri so bile otroške baklice, ki bi ob lepem, mirnem vremenu mogoče malo gorele, tistem vetru pa seveda nikakor ne. Hvala bogu smo imeli v Staničevem zavetišču pod vrhom stare vojaške uniforme in kanto z nafto, pripravljene za bližnji kresni večer, ko smo hoteli na Triglavu zakuriti kres. Nekaj uniform smo natrgali na trakove, jih ovili okoli bakel, natopili z nafto, in ko je zvečer priletel helikopter, je bila res veličastna scena, ki jo je snemalec posnel kar iz zraka. Nastal je lep film, tudi sam sem malo snemal, tako kot na večini svojih poti stenah in gorah. Vsi smo bili zadovoljni. Ekipa je odletela, nas enaindvajset pa je na Kredarici malo proslavilo. Celo steklenico smo odprli, mislim, da smo jo dobili od tamkajšnjih meteorologov. Potem smo šli spat, zjutraj pa na smučeh dolino in 26. junija smo po televiziji gledali, kako vihra naša zastava vrh Triglava. Dobro se nam je zdelo."
Že naslednji dan po razglasitvi samostojne države so bili "fantini" vpoklicani svoje enote teritorialne obrambe. Jugoslovanska armada je s helikopterji vozila vojake na mejni prehod Rateče. "V tistih desetih dneh vojne smo teritorialci skupaj s policijo razorožili vojake na karavli na Belci in kasneje še vojake na mejnem prehodu. Hvala bogu, da je šlo na miren način, da se je končalo brez streljanja."

Čas veveric in pajkov
Čas "mojstranških veveric" je del alpinistične zgodovine šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Štirje fantje z istimi cilji. Splezati tako imenovane "zadnje probleme Alp" v stenah Eigerja, Matterhorna in Grandes Jorassesa. "Mislim, da so bila to najlepša leta moje mladosti," pravi Janez. "Veverice" je imela Cortina, v Leccu, denimo, so bili najboljši alpinisti "pajki". "Ko smo v severnih stenah Treh Cin preplezali najtežje smeri, smo se rekli, da se zdaj lahko tudi mi po pravici imamo za veverice. Mojstranške veverice. Na začetku smo bili štirje - Janko Ažman, Zvone Kofler, Klavdij Mlekuž in jaz -, čez čas sta se nam pridružila še Janez Dovžan in Miha Smolej, za druge pa smo bili že prenaporni, kajti sprejemni izpit za veverice je bil strog: preplezanih deset smeri s težavnostno stopnjo najmanj šest in splezati enega od problemov Alp."
Seveda ne ve, kolikokrat je življenju stal vrh Triglava. Velikokrat, reče, nikoli ni čutil potrebe, da bi vzpone štel. In dovolj nor je bil, se nasmeji, da je še z dvojico alpinistov z vrha Triglava tudi smučal, ko še nihče ni tega poskusil. Ve pa, da se je več kot petdesetih letih nabralo okoli 750 reševalnih akcij v gorah in da jih je polovico od tega vodil. Danes je najstarejši še aktivni gorski reševalec in tako bo ostalo, dokler bo še pri močeh, pravi.
Prvič je reševal v Stenarju, kjer se je Brojanovi smeri - poimenovani po njegovem očetu, ki jo je leta 1935 prvi preplezal - hudo ponesrečil alpinist, zadnjič letos poleti, kjer je pod Kredarico zdrsnilo češki planinki. Ker je bilo slabo vreme, je lahko helikopter pripeljal samo do Konjskega sedla, od tam je bilo treba peš uro in pol do ponesrečenke, ki so jo oskrbeli, in ker je vmes nastopila še noč, jo je bilo treba peš spraviti v dolino Krme. Občutek, ko rešiš življenje, je enak, kot je bil pred desetletji, le tehnike reševanja in reševalna oprema so danes neprimerljivo boljši. "Prvih trideset let, kar sem zraven, smo reševali na klasični način, helikopterjev za reševanje ni bilo. Bilo je noro veliko dela - zamislite si nesrečo v Triglavski severni steni. Šest, sedem ur je trajalo, da smo prišli do ponesrečenca, ga oskrbeli, pravo garanje, ki se je včasih zavleklo še dvakrat dlje, pa se je začelo, ko gaje bilo treba spraviti iz Stene in dolino. Danes lahko helikopterjem, seveda samo ob primernem vremenu, ponesrečenca eni uri pripelješ do bolnišnice. Približno šestdeset odstotkov reševalnih akcij pa še zmeraj poteka klasično."
Janez Brojan je tudi eden od prvih reševalcev letalcev, izpit je opravil leta 1978, začetku devetdesetih pa je postal še inštruktor reševanja helikopterjem. Po tragični nesreči petih reševalcev Turški gori je napisal priročnik letalskega reševanja, katerem so opisani in precizirani vsi postopki, ki se izvajajo pri reševanju s helikopterjem.
"Lansko jesen pa sem si rekel, da je dovolj. Enkrat je treba reči, da je konec. Zaključil sem z inštruktorskim in letalskim delom, ker je za menoj veliko mladih, zagnanih in sposobnih fantov, z veseljem pa še zmeraj pomagam." Za solidarnost v gorah je prejel mednarodno priznanje Targa dArgento, ki jo nekateri imenujejo kar Nobelova nagrada za gorske reševalce. Pred tremi leti je bil nagrajen s kipcem Civilne zaščite za življenjsko delo. "Nikoli nisem imel pri reševanju v mislih nagrad," skomigne z rameni. "Veliko ljudi poznam, ki bi si jih zaslužili enako ali še prej kot jaz."

Sramota, žalost vseh žalosti
Vse od prvih glasov o profesionalizaciji reševalne službe je odločno proti. "Vedno bil in vedno bom. Najslabše bi bilo, da bi bil del reševalcev poklicnih, del pa ljubiteljskih. Profesionalec bi šel reševat, ko bi bilo lepo vreme in se lahko rešuje s helikopterjem, ljubiteljski pa takrat, ko bi bilo vreme slabo, ali kaj? Samo profesionalizma ne naše vrste! Kjer je denar vmes, je še vedno nastal kreg."
Bili so časi, ko so bili direktorji tovarn zadovoljni, da imajo v svojih vrstah gorske reševalce in alpiniste.
Dvigovali so ceno podjetju. Danes predvsem privatnih podjetjih marsikateri lastnik ne skriva nejevolje, ko mora reševalec prekiniti delo, četudi država povrne denar za izgubljeni delavnik.
Vse življenje je delal jeseniški železarni, zadnjih šestnajst let pred upokojitvijo leta 2005 v žebljarni. Ko je prišel tja, jih je bilo zaposlenih 179, ko je odšel, samo še štirinajst.
"Sramota, kaj drugega naj rečem! Verjeli smo, da bomo druga Švica, da bomo lahko začeli živeti, imamo pa politiko, ki je obup, razočaranje in žalost vseh žalosti. Ne vem, kaj je v teh ljudeh, da takoj, ko so izvoljeni, postanejo čisto drugi. Namesto da bi gledali na svoj narod, gledajo samo na lastni žep, pa na to, kako bi se lahko med seboj še bolj kregali. Samo da so pri koritu in da je korito polno, to je edini njihov trud. Klofajo se med sabo iz dneva dan, in celo ko ena stran naredi kaj dobrega, jo mora druga takoj potolči. Ravno včeraj sem slišal, da se je v zadnjih dveh letih izselilo iz Slovenije 16 tisoč izobraženih ljudi. Zato, ker pri nas ne more prav nič iti tako kot bi moralo iti."
Ne skrbi ga zase, reče, v teh letih nimaš več velikih pričakovanj. Vrže smučke avto in gre na turno smuko v svoj gorski raj. Če je treba, tudi sleherni zimski dan. Kaj pa mladi? V kaj naj upajo njegovi štirje vnuki? In kam pravzaprav gre ta država, za katero je pred petiindvajsetimi leti, ko je bil svet videti še lahek in mlad in je imel veliko več smisla, s takšnim navdušenjem izobesil zastavo?

Glorija Lorenci

Rekel sem, naj mi pošljejo eno lepo, "ornk" zastavo, ampak si nisem mislil, da v Ljubljani ta "ornk" prevajajo v ogromno.

Opomba: Več v tiskani izdaji Večera, prilogi V soboto