Planinski vestnik april 2005 je izšel – Ker še ni predstavitve na njihovem spletnem mestu, opozarjamo na to s poobjavo uvodnika
UVODNIK
Odgovornost
Pomlad je prišla v deželo. Medtem ko v dolinah zelenijo travniki, ozaljšani z bohotno pisanim cvetjem, so gore še bele. Toda tako, kot v mladem srcu spomladi vzdrhti ljubezenski nemir, ki ga grejejo vse močnejši sončni žarki, se prebuja tudi tisti nerazložljivi nemir, ki nas žene navzgor v bele višave. Dih spomladanskega ozračja se dviga tudi v zasnežene stene in grebene, čeprav je tam še vse zimsko in tiho.
Prav je tako, prav je, da se odpravimo gor. Seveda pa se vsak, ki resno hodi ali pleza po gorah, zaveda, da so zasnežene gore veliko nevarnejše in zahtevnejše kot kopne. Ne le zaradi številnih dodatnih objektivnih nevarnosti; verjetno smo se pozimi tudi malo polenili, zgubili nekaj gibčnosti in moči. Zato se moramo lotiti vzponov kar se da previdno, s postopnim stopnjevanjem dolžine in zahtevnosti tur, z vso potrebno opremo in še z marsičim ... Predvsem pa se jih moramo lotiti z veliko odgovornosti!
Odgovornost – da, te najpomembnejše stvari ne samo v gorništvu, ampak tudi na splošno v življenju, nam včasih malo zmanjka. Odgovornosti do sebe, do svojih bližnjih, do nedoumljive svetosti življenja ...
Konec marca sem bil povabljen na predstavo znamenitega alpinista svetovnega slovesa Marka Prezlja, ki je potekala v imenitnem okolju elegantne Repanškove galerije pri Volčjem potoku. Prezelj, ki sem ga seveda že dlje časa poznal po izjemnih alpinističnih dosežkih in tudi kot odličnega gorskega vodnika, ki je tudi poklicno popolnoma vdan goram in vrhunskemu alpinizmu, je v daljšem originalno koncipiranem predavanju ob brezhibnih diapozitivih prikazal nekaj izsekov iz svoje bogate gorniške dejavnosti. Uporabil je preprost jezik, brez kakršnega koli pretiravanja, samopoveličujočih poudarkov in poceni videoefektov. Pa vendar sem že na prigrizku po predavanju globoko v sebi začutil, da je bilo to predavanje nekaj posebnega, da ga je ves čas povezovala nevidna, nikoli eksplicitno poudarjena pomenska nit.
Ko sem se potem vozil domov proti Ljubljani, sem tuhtal in razmišljal ter skušal izluščiti to nevidno nit, kakor sem jo med predavanjem dojel. In – odkrilo se mi je: ta nit se imenuje ODGOVORNOST! Spoznal sem, da nam je o svojih alpinističnih dogodivščinah pripovedoval zrel alpinist, duhovno povsem stabilen, predvsem pa žlahtno odgovoren človek. Videl sem, kako se je nekajkrat odpovedal slasti »končne« zmage, ker mu je odgovorni razum ukazal umik; kako je na podlagi bogatih izkušenj in treznega razmisleka o možnem tveganju znal sam sebi reči: »Dovolj je, konec!« To nikakor ni »alpinismo eroico«, ki je na žalost terjal toliko dragocenih mladih življenj, ki je zavil v črno žalost številne žene, otroke, starše, svojce in prijatelje. To je brez dvoma veliko višja raven alpinističnega delovanja, ki nad vse, tudi neskončno ljubljene gore, postavlja svetost, enkratnost in neponovljivost slehernega življenja.
Veliki Walter Bonatti, ki je v svojem življenju izkusil vse najhujše, kar lahko človek doživi v podivjanem gorskem svetu, je nekoč zapisal, da so »gore pravzaprav kup kamenja, ki mu le človek s svojo navzočnostjo in ljubeznijo vdihne vso lepoto in pomen«. Toda to je lahko samo človek, ki se vrne ...
Tisti, ki je odgovoren.
Andrej Mašera