Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Ko smo se leta 2004 pridružili Evropski uniji, so nas politiki v en glas prepričevali, da je to največji zgodovinski dosežek slovenskega naroda. Kot da nismo bili že od nekdaj Evropa!
Da bi se vstop v to Indijo Koromandijo posrečil, smo na vrat na nos sprejemali predpise, ki naj bi Bruselj prepričali, da smo pridni in da sprejemamo vrednote, ki povezujejo združbo držav unije. Deklarativno smo se navduševali nad demokracijo, podjetništvom, evropskim pravom in novimi možnostmi. No, počasi se je izkazalo, da si pod pojmom podjetništvo predvsem predstavljamo bogatenje na račun drugih, nespoštovanje dogovorov in tujega dela, prilaščanje tistega, česar nismo sami ustvarili, zapravljanje in nespoštljiv odnos do podrejenih delavcev in manjših poslovnih partnerjev, ki jih prevaramo, kjer le moremo. Demokracijo si predstavljamo zelo po svoje - dovolj je, da malo pogledamo, kaj se dogaja v parlamentu, pa je to več kot očitno. Ljudstvo je v svoj najvišji zakonodajni organ izvolilo lažnivce, ponarejevalce, neplačnike, ljudi, ki jim je pripadnost neki interesni skupini daleč pomembnejša od interesov državljanov. Naš pogled na pravo, predpise, uredbe in podobno navlako je zelo zelo poseben. Prepričani smo, da so predpisi na svetu zato, da jih kršimo, prelisičimo, zaobidemo. Zelo z veseljem predpise pišemo, ker se to zdi zelo državotvorno početje. Nadzor izvajanja in kaznovanje tistih, ki se na predpise požvižgajo, pa sploh nista predmet navdušenja oblasti. Iz razumljivih razlogov ... Kdo si pa rad žaga vejo, na kateri sam sedi. Razvoj podeželja si predstavljamo kot krožišča, veličastno ulično razsvetljavo in čim grše industrijske cone na nekdanjih njivah in gmajnah. Slovenska občina brez krožišča in industrijske cone je žalostna občina! Črpanje evropskih sredstev nam gre slabo od rok - ker so v precejšnji meri namenjena projektom, ki nas ne zanimajo.
Če pa že, so zanimivi zato, da za kako leto zaposlimo in lepo plačamo prijatelje in znance. Ali bo projekt res učinkovit, pravzaprav nikogar ne zanima. Še večji hec pa je, da so mnogi projekti, odobreni od najvišjih državnih organov in sofinancirani z evropskimi sredstvi, protizakoniti. Ker so v neskladju s slovensko in evropsko zakonodajo. Za evropske pojme je to nekaj tako čudnega, da so šele pred kratkim dojeli, kaj se v Sloveniji dogaja. Pogoj za vstop v Evropsko unijo je bil tudi, da se Slovenija s predpisi prilagodi evropski okoljski in naravovarstveni zakonodaji. Po domače to pomeni, da smo zaradi Bruslja razglasili območja Natura 2000. Zelo na hitro. Menda se je tako zelo mudilo, ker je tedanji minister za okolje, ki se je bolj navduševal nad energetiko kot nad metuljčki in ptički, do zadnjega verjel, da se bo tej neumnosti mogoče izogniti. Seveda se ni bilo mogoče izogniti razglasitvi najpomembnejših območij za ohranjanje vrst in njihovih življenjskih prostorov, saj je to srž evropske okoljske politike. In smo jo dobili, Naturo. Smo dejstvu, da imamo očitno za evropske razmere izjemno pestro in dobro ohranjeno naravo, prilagodili razvojne strategije? Ah, seveda ne. To bi zahtevalo zvrhano mero inovativnosti, poguma, znanja, upoštevanja strok. Strokovnjaki in znanstveniki pa nam gredo na živce.
Evropska komisija je v uvodu strateškega dokumenta o evropski okoljski strategiji do leta 2050 zapisala: "Pestrost živih bitij in ekosistemov je naša zavarovalna polica. Narava nam daje hrano, pitno vodo, čist zrak, zavetje in zdravila, varstvo pred naravnimi nesrečami, škodljivci in klimatskimi spremembami. Ohranjena narava nam daje zaposlitve in dohodek. Izguba naravnih okolij pomeni ogrožanje ekoloških storitev, nevarnost za kakovost življenja in naše preživetje samo. Zato bo Evropska unija do leta 2050 zavarovala ohranjena območja narave in obnovila izgubljene naravne vrednote, kjerkoli je to mogoče. Tako bomo storili zato, ker je narava vrednota sama po sebi, pa tudi ker so od ohranjanja narave odvisni naše blagostanje, zdravje in kakovost življenja."
Mi pa na te zadeve gledamo povsem drugače. Pred kratkim je eden od županov, ki jim gre varstvo narave zares obupno na živce, izjavil v medijih nekaj izjemnega: "Najbolj razvite države v Evropi imajo najmanj območij Natura 2000. To pomeni, da se moramo znebiti narave - pa bomo razviti!" Drugi je obupano vzkliknil: "Te naravovarstvenike je treba vse zapreti, samo razvoj ovirajo!" Še bolj pameten je bil tretji, ki meni: "Če v Bruslju hočejo, da ohranjamo naravo, naj nam plačajo za to - pa bomo lepo sedeli križem rok in uživali življenje in ne bomo teptali in rili po teh območjih!" To je tako, kot bi skušali izsiliti od nekoga denar tako, da bi mu zagrozili, da si bomo odsekali roko, če nam ne plača. Močno se mi zdi, da bi bil odgovor tak: "Človek, odsekaj si roko - saj je tvoja!"
Marjeta Keršič Svetel