Na današnji dan, 13. junija 1970, so se v severni steni Velike Mojstrovke, v smeri »JOF«, smrtno ponesrečili Matic Košir, Janez Kovač in Iztok Pipan, člani Akademskega planinskega društva.
France Malešič:13. junija 1970 so se člani Akademskega AO iz Ljubljane, 24-letni Matija Košir, metalurški tehnik in alpinistični inštruktor, 23-letni Iztok Pipan, ekonomist, in 34-letni Janez Kovač, strojni tehnik, oba alpinistična tečajnika, podali v smer JOF v severni steni Velike Mojstrovke (2366 m, Julijske Alpe, Atlas 52 C 2). Zvečer se niso vrnili iz stene, zato so jih naslednjega dne začeli iskati gorski reševalci. Neki planinec je našel na snežišču pod vpadnico Travniške grape trupli med seboj navezanih drugega in tretjega. Tretji dan so sistematično pregledali steno, vendar prvega niso našli, ugotovili pa so, da se stopinje končajo na snežišču pod robom stene. Peti dan so iz raza sosednjega Travnika opazili v zgornjem delu Travniške grape za snežnim robom krajne poči tudi prvega ponesrečenega z ostankom vrvi. Prvi in drugi sta bila povezana z 9-milimetrsko vrvjo, ki se je pri padcu pretrgala, drugi in tretji pa sta ostala povezana z 11-milimetrsko vrvjo. Na nobeni od vrvi ni bilo klina ali znakov samovarovanja, drugi je imel pet do sedem vrvnih zank, namotanih okrog sebe in pritrjenih z vozlom na vponki.
Marko Butinar: Reševalci so našli zadnje sledi v steni na snežišču tik pod grebenom, pa tudi sledi na preostanku opasti na grebenu. Po sledovih in okoliščinah so ugotovili, da je prvi v navezi prebil veliko snežno opast in splezal na greben. Druga dva sta mu sledila. Takrat se je odtrgala celotna opast v dolžini 20 metrov in pobrala druga dva, ki sta bila pod njo. Prvemu je med sunkom in padanjem drugih dveh pretrgalo vrv in ga izstrelilo proti Travniški grapi. Plazovina se je ustavila povsem v dnu, malo pod Črno vodo, ponesrečena pa v vpadnici Travniške grape.
Reševanje, ki je trajalo od 14. do 18. junija in je pri njem sodelovalo pet postaj GRS, je bilo dolgotrajno in še posebno nevarno zadnji dan, ko so najdenega Koširja dvignili več kot 250 metrov visoko do roba stene.
Spomin in opomin gora - Kronika smrtnih nesreč v gorah, Didakta 2005
Za slovo - Janez Gradišar: Nekaj mesecev je šele minilo, odkar smo vas pokopali. Spomini na to so mi še vedno moreče sanje. Podzavestno vas še vedno pričakujem.
Kdaj bova nadaljevala razmišljanja o alpinizmu, življenju, ljubezni, Matic! Se spominjaš vseh ur, v katerih sva skupaj kramljala, v gorah, na sprejemu pod Storžičem, na veseljačenjih v Tamarju. Še veš, kako sva učila Iztoka in Janeza plezalnih veščin na Turncu? Kako smo kovali načrte za odpravo! Zastonj čakam. Kdor pade iz stene, se ne vrne več. Janez, še veš, kako si premagoval strah, ko si se povzpel preko »garderobe«, kako si bil vesel, ko si zmogel »platke«? Z voljo, ki si jo pokazal v življenju, si zmogel oboje. Menila sva se za Špik, tvojo davno željo. Iztok, tebe nisem tako poznal kakor Matica in Janeza. Vem, da si hodil na predavanja plezalne šole, tudi na Turncu si redno vadil. Oče mi je govoril o tebi; žal mi je da se nisva dodobra spoznala. Bral sem članke, ki so množili naklado, slišal prepire o ničevostih, ki zblede ob nečem takem, kot le smrt, in ki so se zdele nekaterim pomembnejše od vseh življenj.
Čemu? Vprašanje brez odgovora. Alpinizem ni kakor drugi športi, alpinizem ni nogomet. Zakaj včasih v lahki steni pazimo zabijamo kline, drugič v težjem prezremo vse nevarnosti, vse varnostne ukrepe. Zastonj vprašanja. Nihče ne bi vedel odgovora. Plezamo naprej, čeprav sem takrat sklenil drugače. Naj se odpovem temu, kar imam rad, temu, zaradi česar jih je že veliko umrlo?
Planinski vestnik 1970