Polet, Uvodnik - Primož Kališnik: Bilo je pozno ponoči, bil sem zavit v spalno vrečo in poslušal sem dež, ki je pral pozabljeno vasico nekje v maroškem Atlasu. Ležal sem na tleh, okoli mene je spalo, na zadah tesno drug ob drugem, še vsaj deset ljudi.
Malo je zeblo, bili smo premraženi, pred kakšno uro smo na hitro pojedli nekaj malega na odprti, a k sreči vsaj pokriti terasi hiše, v kateri smo bili, še prej pa nas je ure in ure pral dež. Vesel sem bil, da sem, najpočasnejši od vseh, sploh našel vas in se nisem v temi zvrnil v reko, ki sem jo slišal daleč pod ozko stezo. Nikoli me ne bi našli ... Posran sem bil vsaj toliko kakor moker.
Čutil sem, da v sobi nisem edini buden. Verjetno je še koga malo vrglo s tečajev ... Zjutraj smo bili še v hotelu, ki je s svojim bliščem, zelenjem in bazenom ponujal podobo pravljičnega sveta sredi prašnega mesta, čez deset ur pa smo se debelo namazani z blatom poskušali očediti v nekakšni kopalnici, sobici brez oken, v kateri sta bili na dnu dve luknji, ena za odtok vode, druga pa za odtok tistega, kar gre iz telesa. Voda je bila pogreta na ognjišču, vrela, in za vsakega je je bilo mogoče za liter, dva.
Zjutraj smo jedli s priborom, zvečer, sestradani, bolj s prsti. Zvil sem se v klopčič. Vse do jutra sem se nejevoljno umikal neznancu v sosednjem kokonu, ki se je, iščoč toploto, nagonsko lepil obme.
Saj bo jutri bolje, sem si mislil. Če je bil včeraj videti kot razkol s civilizacijo, je bil jutri njeno pozabljenje. Na komaj prevoznem kolovozu, nekaj nad dva tisoč metrov visoko – spet sem bil zadnji, ker sem bil pač najšibkejši člen verige –, nas je, odete v kolesarske hlače in majice, v katerih smo svoja kolesa nekaj ur potiskali v hrib, po blatu, ki je bilo kot lepilo, ujel snežni metež. Tisti močnejši so še ušli snegu, drugi pa so se na vrhu zatekli v terence, ki so vozili prtljago. Ne vem, kaj mi je bilo, ko sem dejal, da ne grem v avto, da se bom kar peljal v dolino … Ko pa so avti odpeljali in sem naredil sto metrov, mi je postalo jasno, da če se ne bom spravil v razpadajočega landroverja brez kurjave, bom v tistem snegu pustil svoje kosti. Ne bom pozabil, kako so me preklinjali tisti v avtu, ki so se popolnoma premočeni in prezebli tiščali drug ob drugega in bevskali, da v avtu ni več prostora, da ne morem vanj … A ja? Dva dni prej za polnimi mizami v Marakešu smo bili največji prijatelji, tu pa je vseeno, če crknem, ker vas tako prekleto zebe?
Nihče razen mene ni znal slovensko, a ko sem jih poslal nazaj v mamo, so me popolnoma razumeli. Zeblo me je kot še nikoli. Nekajkrat smo obtičali v blatu. Vmes sta iz nekih skal priletela še dva fanta – v poletni kolesarski opravi, in tistega dne je bilo njunega kolesarjenja konec –, ki sta si v neki luknji reševala glavo. Fanta, Katalonca, sta bila povsem preč in začel sem prepričevati sotrpine, da se moramo nujno obleči. Pa čeprav so bili naši nahrbtniki v drugem vozilu, drugače bo hudo. A so le nemo bolščali predse, nerodno se jim je bilo odeti v obleke drugih ljudi. Nenadoma se je poleg nas narisala nekakšna štala; ni imela vhoda, bil je zadelan s kamenjem. Ko smo ga odmetali, so iz hleva, iz teme, kot da bi bili prišleki iz drugega sveta, v nas bolščali pogledi tistih, ki so sem prišli pred uro, dvema. Niti na misel jim ni prišlo, razen enemu, da bi šli pogledat, kaj je z nami. Vsi so bili stisnjeni na kup: kolesarji, koze in berberski pastirji, dekleti, ki sem ju dva dni nazaj občudoval ob bazenu, in samozavestni mladeniči, polni moči. Nikoli bi ne verjel, da lahko oboji ležijo v stelji skupaj z živalmi in brezzobimi pastirji …
Koliko je minilo, odkar smo odšli iz civilizacije? 36 ur? Čez nekaj let. Opazujem jih, prišleke, ki jih je degeneracija družbe naplavila na breg moči. Gledam jih in se sprašujem, odkod ta neverjetna samozavest in občutek samousodnosti, občutek, da so nam za večno usojeni … Vidim jih, ko se jim zdi, da bodo trajali za vekomaj in se jim nikoli več ne more nič zgoditi. Opazujem jih, usodneže, in se nasmehnem. Tako za nas kakor za njih velja isto: za ovinkom je lahko avto, na strehi je opeka, v neznančevi glavi kaos…Kaj bo z njimi zaradi vsega slabega, kar so naredili ljudem, državi. Zanamcem. Če bi imel čudežno moč in nekoga, ki bi ga lahko prosil, naj se jim nič ne zgodi, bi to storil. A nimam te moči in tudi Bog vedno naredi po svoje.
Se pa včasih pozno ponoči, ko sem sam s svojimi mislimi, spomnim na tisto skupino umazanih, prezeblih in prestrašenih, ki smo se v hlevu v zasneženem Atlasu stiskali na kupu z živino in pastirji in nam ni bilo jasno, kaj se nam je zgodilo. Le to smo vedeli, da se nam je vse skupaj odpeljalo in da nismo več vozniki, le nemočni potniki.
Pa smo bežali le pred viharjem ... Kako se bodo počutili oni, usodni, ko bodo čemeli na kupu in ko se jim bo posvetilo, da bežijo pred vsem slabim, kar so storili – potem pa se jim bo posvetilo, da nimajo kam zbežati, da so prišli na konec poti. Življenje obrne.
V Atlasu se je vihar polegel, čez čas je posijalo sonce. Pešačil sem v dolino, ko je za mano na konjičku prijezdil eden izmed pastirjev in se mi zarežal z usti, v katerih je bilo redko posejanih le nekaj špičastih kapnikov. Pomignil mi je ... Skupaj sva jahala v dolino. Nekaj dni nazaj, pred hotelom, bi me njegova podoba in vonj odbila in niti v isti avtobus verjetno ne bi želel sesti z njim, zdaj pa sem se ga tesno oklepal. V tistem hlevu smo bili vsi enaki. No, niti ne, mi, ki smo se zatekli vanj, smo bili gostje tistih revežev, ki so nas brez pomisleka vzeli pod streho.
Takrat na tistem konjičku sem pomislil, kakšen osel sem bil še pred nekaj urami in kakšen gospod je ta uboga para, ki me je potegnila v sedlo.
Primož Kališnik