Večer, Potovanja - Janez Mihovec: Osrednja Norveška je zgodba o slapovih in ledeniški pokrajini.
(Janez Mihovec)
Voringfossen
V osrednjem delu Norveške se ozek pas države končno razširi. Človek bi pričakoval, da si bo tu ogledal tipično norveško kulturno krajino: morske zalive, fjorde, samotne kmetije, polja in nepregledne gozdove. Resnica skorajda ne bi mogla biti drugačna. Osrednji del dežele je orjaška planota po imenu Hardangervidda.
Pravzaprav je to nenavaden svet. Geološko gledano je izjemno star, saj njegove kamnine segajo v predkambrijsko, kambrijsko in silursko obdobje. To je v zemeljski stari vek. Danes je planota v povprečju visoka 1100 metrov, vendar pa se je v geološki zgodovini pogosto spreminjala. V obdobju ledenih dob je bila pokrajina prekrita z več tisoč metrov debelim ledenim pokrovom, v medledenih toplejših obdobjih pa je bila celo pokrita z iglastim gozdom. Danes je nekakšno vmesno obdobje. Z najvišjih vrhov se spuščajo številni ledeniki. Planotasta pokrajina je prekrita z nepreglednim skalovjem pa tudi celo vrsto ledeniških jezer in visokogorskih močvirij. Ledenega pokrova (začasno) ni več in s tem se je tudi zemeljska skorja znebila velikega bremena. Posledica je, da se celotno območje dviguje po nekaj centimetrov na leto.
Hardangervidda je orjaško območje, ki meri 6500 kvadratnih kilometrov. Polovica te površine je zaščitena kot narodni park - Največji v celotni Norveški. Vendar je zaščita praktično nepotrebna. Na vsem tem območju ni niti enega stalnega naselja. Pokrajino obkroža krožna cesta, ki pa le na severni strani teče preko Hardangervidda.
Podnebje na tem območju je izjemno ostro. Gozdna meja je na višini 900 metrov, mejavečnega snegapa na 1300 metrov. Najvišjo točko doseže v Hardangerjokulenskem ledeniku, ki seže 1863 metrov visoko. Zahodni del je bogato namočen, saj se ob njem ustavljajo vlažni vetrovi, ki pihajo z Atlantika in prinašajo obilne padavine. Vzhodni del je nekoliko bolj suh, vendar je življenje vsekakor zelo težko. Kamnine so prekrite z lišaji, iz močvirij se dvigajo mahovi pa tudi ostanki drevesnih debel, ki so ostala iz toplejših obdobij. Edini, ki se tu resnično počutijo doma, so severni jeleni.
Takšno pokrajino je nekoliko težko obiskati. Hardangerviddo si delijo tri norveške pokrajine, in sicer Buskerud, Hondaland in Telemark. Še najlažje jo je obiskati iz prve. Dobrih sto kilometrov severno od Osla na zahod zavije cesta številka 7. Zlagoma se dviga in pokrajina se iz nekdanje kulturne krajine, kjer se menjavajo gozdovi in samotne kmetije, kmalu spremeni. Iz rodovitne doline se dvigne na fjelov, kjer je po planjavah vsenaokoli razmetano obilo skalovja in se z gora spuščajo ledeniki. Orientacija je pravzaprav zelo težavna. Ves čas nad pokrajino visi nizka oblačnost in jo bičajo ostri zahodni vetrovi. Pohodnik, ki ne ve, kod hodi, je v neprestani nevarnosti, da se izgubi. Dvakrat se obrne okoli, spusti se megla, sonce se ne vidi več dni zapovrstjo in kar naenkrat ne veš več, ne kod ne kam. Cesta se dvigne visoko nad gozdno mejo in tik pod mejo večnega snega. Najvišjo točko doseže na prelazu Hardangervidda s 1240 metri višine.
Na zahodni strani se pokrajina hipoma spremeni. O planoti naenkrat ni nobenega sledu več. Cesta se divje spušča, ko sledi reki, in kmalu se spet spustimo pod gozdno mejo. Tu pa nas čaka presenečenje. Velika reka, ki ima pretok primerljiv z Savo v Ljubljani, torej kakih 30-40 kubičnih metrov na sekundo, v mogočnem skoku preskoči 182 metrov višine v dolini Mabodalen in tvori v orjaškem kotlu enega najmogočnejših evropskih slapov po imenu Voringsfossen. Pogled je sapo jemajoč. Reka pridrvi po ozkem kanjonu in se čez previs vrže v globino.
Vendar ima cesta na svoji poti proti zahodu še precej opraviti. Njen cilj je Eidfjord, ki je eden izmed stranskih fjordov, potopljenih dolin v precej večjem fjordu Hardanger. Tu pa se pokaže, kaj je na Norveškem mogoče napraviti z "naftnimi'dolarji. Ker mora ob slapu cesta premagati 250 metrov višine na razmeroma omejenem prostoru, so si graditelji pomagali s predorom. Vendar ne kakršnimkoli. Več kilometrov dolg predor se spušča v spirali. Na dnu fjorda je spet drug svet. Divji kamniti svet zamenja ravna in namočena dolina, kjer je tipična norveška pokrajina samotnih kmetij in majhnih vasi.
Za našim hrbtom pa Hardangervidda. Mogočen in temačen svet visoko nad fjordom, ki ga bičajo mogočne sile narave.
Janez Mihovec